torek, 29. oktober 2013

nedelja, 27. oktober 2013

Shaun iz Indije

Ze 3 dni poskusam aktivirati Office 2013 pa ni in ni slo, vedno je na koncu izpisalo da ne morem aktivirati, ker je bil software instaliran ze na nekem drugem racunalniku. Ja OK, vem, ker je instaliran na moji stari masini ampak licenca je za 3 računalnike. Pa sem poskusila se z aktivacijo preko telefona in preko avtomatiziranega sistema tudi ni slo.

Potem sem pritisnila tipko za povezavo z operaterjem in je Shaun iz Indije tik tak zrihtal, dal eno kodo in se je aktiviralo. Shaun... iz Indije? OK, ampak zrihtal pa je decko.

Glue gun umetnije

Danes sem sla v Officeworks kupit malo potrosniskega materiala za domaco pisarno in sem med drugim kupila tudi pistolo za lepilo. Se nikoli prej je nisem uporabila, a sem takoj dobila kreativno idejo za prakticno uporabo.
Pred vhodnimi vrati imava dve rastlini, dva grmicka v teglcih, ki sta precej na udaru in sta se zaradi suse zacela susiti, ceprav jih dokaj redno zalivava. Enostavno je zemlja v loncih tako presusena da niti ne vpije dobro vode ko rozo zalijes, pac pa vecina stece mimo. Pa se ful je smotano zalivat, ker je pipa za prikljucitev zalivalne cevi za ograjo.

Pa sem uporabila prazne plastenke od kokakol4, 4 koscke tanke gumijaste cevi in 4 kapljalnike na palckah. V plastenke sem z fasenpruferjem ("sraufenciger ki je spicast") naredila luknje v katere sem vtaknila prikljucke za kapljalnike. In tam je seveda vse puscalo in je pistola za lepilo prisla prav, da sem vse skupaj fajn zalepila in zadihtala.

Zdaj upam da si grmicka opomoreta zdaj ko mata direktno infuzijo v korenine.
Porta drip home edition


petek, 25. oktober 2013

Leeloo

Vceraj je Dell dostavil moj nov computer Alienware... o ti veselje! Bil je ze skrajni cas za upgrade mojega shitty kompjutra, kiste ki sem jo imela ze nekje od daljnega leta 2008, rabljenega ze takrat z nekaj menjavami telesnih organov preko let. No zdaj sem kupila laptopa z top specifikacijami, da bo tako kot se sika. Najprej sem novega vesoljca poimenovala z ustreznim vesoljskim imenom Leeloo in potem sem takoj zamenjala barvo LEDic na frjolcno. Prioritete!
Carunalnik ima kot se sika i7 procesor 4. generacije, 16GB spomina, 256GB SSD in 750GB SATA, ultra graficko dzeeforce... yeah baby!
Danes sem ga nesla v sluzbo da sem instalirala nek software in da so se seveda vsi sluzbeni geeki lohk slinili nad tem tehnoloskim cudom. Visual Studio je ze instaliran, Enterprise Architect tudi, Office 2013 poinstaliran ampak se hudic noce aktivirat, Skype mamo, facebook tudi, posto smo nastimal, ognjeno lisico namestili in tako dalje. Operacijski sistem smo nadgradili na Windows 8.1 in zdaj se ucim uporabljati ta nov koncept pa mi je kar vsec.

nedelja, 20. oktober 2013

Jungle skywalking

Danes smo sli na en izlet na Mt Tamborine na Gold Coastu. To smo se vceraj kar malo tako odlocali... al gremo v Wet n' Wild, v Sea World, Dreamworld ali katerega izmed drugih parkov... in ko smo ugotovili da bi po hitrem postopku spraznili denarnice za nekiih $500 smo se odlocili za budget varianto v dzungli. Pa smo sli... se nalozili v bemflna in v priusa, ker smo v zadnjem trenutku ugotovili da sta v bemflnu na zadnjih sedezih samo  2 varnostna pasova, nas pa je bilo 5.
Za privilegij sprehajanja po dzungli so nam sicer racunali $20 po osebi ampak je dost lepo narejeno z potko ki je dvignjena na stebrih tako da se sprehajas skoraj med krosnjami dreves. Dobra odlocitev, je bilo prijetno hladno v senci med drevesi in proti koncu smo sedeli na neki klopci in gledali metuljcke. Se naso shirano kukie posastko Laurenco smo nasmejali.
Fajn je blo.





sobota, 19. oktober 2013

Uspesno zakljucen projekt

Cel teden od mene ni blo ne bu ne mu. Spala nisem kaj dosti ampak ne od pretiranega dela pac pa od samega navdusenja, v glavi mi je vse vibriralo in misli se nikakor niso ustavile. Se to bi naredila pa se unega bi poklicala pa temu narocila kaj naj naredi itd. Kar ene parkrat sem se zalotila da sem sredi noci pisala SMSe pripravniku v Sydneyu pa sem se se pravi cas ustavila ker je lahko pocakalo do jutr.

Kaj je blo... ja projekt smo zakljucevali, tistega ki se je zacel ognjenim krstom zacetek julija. Prejsnji petek smo imeli predstavitev resitve senior managementu, tokrat v malo manjsem obsegu kot julija. Iz sestanka je prislo ven nekih 10 taskov ki so morali biti nujno opravljeni pred golive in sva jih potem v ponedeljek in torek z pripravnikom iz Sydneya pospeseno delala in v sredo ponosno oznanila da smo good to go. Planirano je bilo za naslednjo sredo, najbolj zgodaj realno je bilo v petek zvecer, ker pred golive je bilo treba opraviti se vse finalne teste, aplikacijo dejansko skonfigurirati na produkcijski streznikih, spisati navodila za preklop za nase ameriske kolege in postimati in skoordinirati en kup stvari. Projektni constraint za golive je bil postavljen na +7 dni po zakljucku del, da bi imeli cas da se vsekupaj usede in da se skoordinirajo te kaoticne stvari. Pa so vsi pozabili na ta constraint in nekdo me je panicno obvestil da je CIO oznanil da gremo live v cetrtek zvecer. No way, ampak najboljse kar smo lahko spogajali je bilo v petek zjutraj. Moj odgovor na to je bil da je mozno, ampak da rabim vse roke ki jih imamo da pomagajo. Ce vprasas dobis... vsem je bilo naroceno da plesejo tako kot jaz zvizgam in so.
En je rihtal baze in pisal skripte za backupe, drugi je klical hosting providerja in testiral failover v primeru katastrofe ko serverji odletijo, jaz sem konfigurirala aplikacijo na produkcijskih streznikih, marketing direktorju narocala kaksno obvestilo naj poslje vsem zaposlenim, da bodo vedeli kaj se dogaja, mirila pripravnika da se ubogemu revezu ni cisto strgalo od stresa, v zadnjem trenutku smo se s helpdeskom dogovorili kaksen bo proces ce bodo tehnicne tezave in nerganje, v cetrtek ob 12h smo zaceli s testom emailov in v roku 2 ur smo poslali preko 116 emailov 43 zaposlenim, kar je sprozilo val vprasanj in panike, ker je velik del mailov sel v napacne konce in iz organiziranega kaosa je kazalo kot da bo nastal samo se kaos. Ampak val panike in kaosa je k sreci se vedno vseboval komponento organiziranosti ker smo predcasno sicer v zadnjem trenutku ampak vseeno obvestili ljudi kaj bomo naredili in kako zelimo da se odzivajo. Proti koncu je slo vse po principu critical chain managementa ko sem postavila 2 urna okna da so bile naloge opravljene in ker bi minimalne zamude pomenile zamik je to pomenilo da sem se spremenila v micromanagerja ki je komandiral folk in ce je bilo karkoli zamaknjeno za vec kot 15 minut sem ze vrtela telefon in brcala folk v rit da so se zganili.
V cetrtek zvecer je bil failover test koncan in edina nerazresena kriticna tezava je bil SQL cluster, ki iz nekega razloga ni naredil avtomatskega failoverja ce si enega izmed serverjev izklopil. Potem sem v cetrtek ob 10h zvecer ugotovila se da bomo en mini website izbrisali iz oblicja zemlje ce ne naredimo rescue operacije in so zopet leteli maili sem in tja. V petek zjutraj smo imeli moment napetosti, ko smo cakali na hosting providerja za zrihta cluster failover in moment napetosti zaradi tiste druge spletne strani, kjer alternativna resitev ni bila optimalna in nikakor nismo mogli spravit redirekcij da bi delovale ampak smo vseeno dobili odobritev da gremo live.
Potem je sledil preklop in je trajalo kaksno uro da so vse nove spletne strani prisle online in da smo videli da folk veselo klika naokol. Potem smo ob 12 jedli pico, cesnov kruh in pili kokakolo ko je zazvonil telefon, ker je administrativno osebje zacelo prejemanti emaile z povprasevanji preko websajtov in emaili niso vsebovali dovolj podatkov o strankah, tako da niso mogli avtomatsko posredovati pravim prodajalcem. Tako da smo potem v petek popoldne rihtali neke zacasne resitve in moramo naslednji teden ta problem pospeseno odpraviti.
Ampak projekt smo sfurali!

ponedeljek, 14. oktober 2013

Zbogom forby

Sledeca zgodba je tragikomicna... z managerjem Dzordijem sva se ene 3 tedne nazaj pogovarjala o avtomobilih in je rekel da je vcasih imel Mitsubishi Pajerota pa da je bil super. Pa sem mu povedala da ga imava midva tudi, sicer ze starega, da pa se vedno dobro sluzi svojemu namenu. Potem je kaksen teden kasneje Dzordzi rekel da gre v Canberro na nek letni zbor entuziastov elektricnih motorjev in da bo najel 4WD in peljal svoj predelan elektricni motor dol s parimi kolegi cez vikend. Pa sem mu rekla hej, sej ti lahko mojega posodim, ker ga itak ne voziva veliko in je bil zelo happy.
Tak da je v cetrtek prisel prevzet Forbya, kot sva najinega Pajerota ljubkovalno imenovala. Sem mu rekla naj gre easy pa naj vsake toliko preveri olje in vodo, ostalo je brez problema. In Dzordzi je nalozil svoje vozilo in se odpravil na roadtrip. Vse okay, poslal je par SMSov itd... fast forward do nedelje ko so se vracali z zbora. Mobilni telefon zvoni in na ekranu je Dzordzijevo ime... ajej. Kaj dogaja? Ni dobro... bil je KABUM in veliko dima in zdaj avto ne gre nikamor. Potem je sledilo nekaj telefonskih klicev in na koncu so uspeli avto nekje severno izven Sydneya z vlecno sluzbo prepeljati v policijski holding bay v Wyongu. Zjutraj je prisel mehanik in dal diagnozo... umrl je. Razgnalo je masino, bate, jermene al dihtunge al kaj jaz vem kaj in popravilo bi stalo vec tisoc $$$. Jah nic, poberite posmrtne ostanke in se znajdite kakor vete in znate. Glede na to da je iz elektricnega motorja in lahke prikolice ven pricurljala zgodba o entouragu z dvema elektricnima avtomobiloma in dvema elektricnima motorjema in ocitno dvema konkretnima prikolicama na katere je vse to mogoce naloziti se pojavlja vprasanje koliko ton so pravzaprav vlekli za seboj.
Jaz sem klicala mehanika in uredila pogreb. Wreckerji so ponudili $200, mehanik pa bo vsaj prijazno poslal elektronski tag za cestnino po posti. Kej prevec sekirat se... pff... Dzordzi mi bo placeval pivo do konca zivljenja. Forby pa je kot kaze dozivel spektakularni konec.

petek, 11. oktober 2013

Hulahuperska tragedija

No pa da opisem to bedarijo, grozno tragicno bedarijo ki se mi je zgodila v torek zjutraj. Vsedem se v avto in ugotovim da je v njem predtem ocitno sedel velikan. Sedez je bil potisnjen cisto nazaj tako da sem ga mogla naravnati naprej, popraviti ogledala. Potem se odpravim v sluzbo a po nekaj 100 metrih voznje ugotovim da naslon sedeza se vedno ne stima in da prakticno lezim v avtu. Torej se ustavim ob robu ceste pr kitajcu in se zacnem igrati z gumbi. Kateri je za uravnavanje naslona sedeza, kateri je za "pumpanje" sedeza, kateri je za bogvekaj... najdem gumb, ki se mi zdi pravi in ga pritisnem. Kaze da se bo sedez premaknil v pravo pozicijo, pritisnem se bolj in za povrh se malo poguncam sedez... potem pa strasna nesreca! RRrrrsk zvok in aauuuuaaaaaaaaa....! Potegnem roko ven izpod sedeza in moj ubogi palec na desni roki je prelomljen nekje za 90 stopinj v desno in nazaj. Kaksen trenutek sem se uspela biti tiho, potem pa sem se tako svinjsko zadrla, da so me pomoje slisali v radiju 200m. Kaksnih 10 minut sem poskakovala po sedezu, z drugo roko drzala polomljeno dlan, z glavo butala ob volan, brcala v vse smeri, grizla podlaht na drugi roki in tulila in sopihala v tri krasne... palec se je nekje vmes naglihal. Potem sem zacela smiliti sama sebi in sem se odpeljala naprej proti sluzbi.

Na avtocesti sem imela totalni meltdown in sem se scmerala do konca in se cmerala vse do Gold Coasta, ker sem se spomnila da naj bi imele to soboto hulahuperski nastop in s pofavlanim palcem seveda iz tega ne bo nic. Ko sem prisla do sluzbe sem na faco ruknila soncna ocala in sla v pisarno.

Grahek me je presneceno pogledal in takoj vprasal ce sem zmackana al kaj hudica je narobe z mano. Pa sem ruknila ocala dol in se zacela pizdit. V kuhinji sem v hladilniku nasla nek kozarec napol zamrznjenih kumaric in sem roko hladila s tem. Ko sem se sla pogledat na WC sem ugotovila da se mi je komplet faca z vsem makeupom stopila in razlila po faci dol in posvinjala srajco, ki je bila od svica itak cisto mokra, da ne omenjam tega da sem bila cisto zariplo zabuhla v faco.

Potem sem nekje staknila panadole in se nafilala z njimi, da sem lahko preostanek dneva potihem jamrala. Kljuvalo je in peklo in pikalo in mrzlilo. Palec je pomodrel in malo otekel. Sodelavci so me terali da grem na urgenco na Gold Coastu pa mislim da bi dobila popizditis ce bi morala tam 6 ur cakat zaradi enega kurcevega palca. Res da sem mevzasta ampak ne pomnim kdaj sem si nazadnje tako pofavlala kaksen ud, da bi me tako nemarno bolelo. Po sluzbi sem sla k dohtarju pokazat kaj sem uspicila, kar je bila dobra odlocitev... je pogledal, rekel da verjetno ni zlomljeno ker ga lahko premikam, dal napotnico za rentgen in narocil da slikam ce se stanje ne zacne izboljsevati v roku parih dni. Medicinska sestra je dala eno palcko, povila in imobilizirala in sem bila fertig v 20 minutah.

Zdaj je par dni mimo... kljuva se vedno obcasno, da imam dober razlog da se pizdim, ampak gre na bolje. Zajeban je lajf ko si moras rit z levo roko brisat.

petek, 04. oktober 2013

Stupid shit

Danes zjutraj parkiram avto pred Grahkovim avtom, dam v nevtralno, utisam radio in drzim gumbek da se streha kabrioleta dvigne. Obrnem kljuc, izklopim masino, potegnem kljuc ven, izstopim in zaprem vrata. Pocasi odkorakam stran, le da opazim da se avto pocasi kotali v rikverc.... ay fucking shit... panika, pograbim vrata in se na glavo vrzem na rocno bremzo, zategnem... pfew. Zlezem v rikverc iz avta in si popravim kiklo ker sem celo rit kazala na cesto. Najs :-/

Vzgoja mack

Zanc sva sla z Rudijem k enim Perzijcem na vecerjo in smo se zaklepetali dolgo v noc z nekimi norimi debatami, da so nas ze sosedi grdo gledali ko smo se na vrtu krohotali ko budale.

Ko sva prisla domov so bli macki cist sestradani, ker so navajeni da okol 5. popoldne dobijo hrano. Sva jih hitro nafutrala in potem sem nekaj mencala v spajzu, nakar prileti Bimbul (ta najbl cartast macek) in se mi direkt pred nosom polula v spajzu iz golega mascevanja al kaj jaz vem kaj. Sem bla v trenutku tako jezna, da sem ga zgrabila in z kozuhom pobrisala scalnico na mestu. Potem je seveda cel poscan spizdil ven v macjak, jst sm mu pa s prstom zugala.

Butasta lekcija me je naslednji dan pripeljala do tusiranja macka ob 11h zvecer. Cel dan se mi ni niti prikazal, ker je tocno vedel da sem jezna... zvecer pa je le pricapljal v spalnico in se nekako poskusal zrinit na posteljo... le da je smrdel kot dihur in da je bil cisto nesrecen. Prav zaudarjal je po postani scalnici na dva metra tako da ne vem kaj je s temi novodobnimi macki, da se ne znajo sami polizat in umit. Tud drugi macki ga niso smirglal pet posto in se mi je prav zasmilil ker sem taka kruta mama.

Pa sva sla pod tus, kar mu ni bilo prav nic vsec... tulil je na vse pretege in krempal po steklu, medtem ko sem ga prala. Ko sva opravila, sem ga dobro zdrgnila z brisaco in se je kar ulegel in zlozil v kepico cel pocukran. Potem je lepo disal in je lahko sel spat na posteljo.

Bim, Bimbi, Bimbul ali Cucelj kot ga ljubkovalno kliceva je najbolj cartast macek ever. Ko jih je Rudi futral, je Bimbi postal pravi bajs in je imel skoraj 8kg, dokler se nisem cisto razpizdila in strogo prepovedala prekomerno futranje ob vseh mogocih urah. Ko ti veterinar da lekcijo o morbidni debelosti macka, se res zamislis. Sam Rudi je sucker za te zadeve in bi jih futral do smrti. No sedaj ma Bimbi malo manj kilogramov in kengurujsko malho na trebuhu in tam se najraje coha.

četrtek, 03. oktober 2013

Kulti moderne dobe

...in podobni mindfucki in nadleznosti.

Skoraj vsak od nas je ze dobil tisti znani klice nekega daljnega bivsega sodelavca, sosolke iz vrtca ali sorodnika od katerega nismo slisali ze nekaj let. Pogovor se ponavadi zacne tako v stilu ej, kako si, ful cajta se ze nismo vidli, ful bi blo skoda da bi prijateljstvo umrlo jadajadajada... a prides dones zvecer na en super seminar ki bo spremenil tvoje zivljenje in bos postal milijonar. In potem je najbolje da kar takoj zamenjas telefonsko stevilko in se preselis na drug kontinent, ker ti sicer tezijo v nedogled, tudi ce jim das na najbolj jasen nacin vedeti da te ne zanima... spljoh.

Tiste tipicne piramidne sheme in mrezni marketing na tisoc in en nacin so ze pase, stvar davnih 90. let. Ze v Spodnjem Dupleku vsi vejo o catch the cash, golden something, Amwayu, Avonu, Herbalifu in podobnih modelih. Ponavadi prodajajo neke precenjene produkte... ampak vsaj neki fizicni produkti so pa magari ce gre za zobno pasto za 50 eurov ali osvincene proteine po katerih prdis kot budala. Za tiste bolj drzne so se v zadnjih leti pojavile se malo bolj bizarne variacije. Produkta sploh ne rabis vec... prodajajo osebnostne transformacije kot seminarje za osebnostno rast in samopomoc zapakirane v bizarne vecdnevne "izobrazevalne" tecaje ki niso nic drugega kot bizarne skupinske psihoterapije, kjer ljudje dozivljajo dramaticne zlome, preobrazbe, razodetja, prebujenja in ekstaze. Mkay...

Z nekom sem imela en kratek get together iz cisto nepovezanih razlogov. Takrat sem se mu opravicila, ker sem ga ob neki priliki ze precej let nazaj prav nesramno bockala in vem, da ga je to takrat zelo prizadelo... jaz pa sem kot nedorasla mula se z vecjim veseljem drezala vanj. Slo se je o nekih toplogrednih plinih, kravah, proizvajanju metana in prdenju. Naj bi slo za butast humor pa je izpadlo kot otrocje podjebavanje. Tako da sem mu enostavno povedala da se opravicujem, da sem se tako grdo obnasala do njega.

Pa me potem en teden kasneje poklical po telefonu in povedal, da zadnje case veliko dela na sebi in kako se mu je izboljsalo razpolozenje in odnosi z druzino in da je res da so ga provokacije kot je bila moja vcasih zelo prizadele, ampak da si sedaj tega ne jemlje vec k srcu, da pa se mu je vseeno zdela lepa gesta da sem se opravicila itd. Valda ne bos cloveku rekel briga me na nekaj takega... pa sem mu torej rekla, da je to super. Vsi z leti postajamo bolj zreli in dojamemo da ce bi se sekirali zaradi vsega kar nam nekdo rece, bi se nam mesalo. Potem pa je le rekel, da je bil na nekem tecaju za osebno rast in da bi me rad povabil na zakljucno ceremonijo. O jej se mi je takoj posvetilo da mora biti nekaj takega... ura je bila pozna, ceprav sem se mu opravicila vendarle nisva neka tesna prijatelja in take ceremonije niso primerne za neke daljne znance s katerimi si se v 3 letih slisal enkrat. Torej sem mu pac rekla da imam druge plane, da pa mu zelim vse najboljse.
Ce ne zatres v kali, pride nazaj in te ugrizne v rit... torej me je klical zopet in me tokrat odprto povabil na ta famozni tecaj. Ajej... me ne zanima pa ne zato ker ne bi verjela da dolocene tehnike ki jih uporabljajo na teh kvazi izobrazevalnih tecajih ne delujejo, pac pa zato ker nimam nobenega interesa v tako obliko apliciranja psiholoskih terapij, ki mejijo na kultno in so itak slektivno pobrane iz znanih psiholoskih teorij kot so transakcijske terapije, hipnoza in kognitivno-vedenjska terapija... le da standardne psiholoske terapije aplicirajo bolj ali manj usposobljeni ljudje, v primeru 3-dnevnih intenzivnih tecajev pa jih izvajajo bivsi prodajalci rabljenih avtomobilov, kosmodiska in boogie ribe.