sobota, 21. avgust 2010

Yamaha FZ8N

Ja, danes sva se zakonca zjutraj malo dolgočasila in sva se odločila it pogledat na Moss Street v Springwoodu. Se pred tem sva poskušala it volit, pa je bilo volišče totalno zabasano. In kar se mi je zdelo skrajno tečno za volitve - Avstralci ne poznajo volilnega molka, torej propagandarji skačejo vate se na volišču. Moss street je verjetno glavna motoristična ulica v Brisbanu. Malo sva pokukala pri Hondi pa je bil motor, ki sem si ga omislila od Honde, takoj izključen zaradi prevelike velikosti.
Pot sva nadaljevala v Yamaha shop, kjer sva spoznala najbolj nesposobnega ali pa najbolj nezainteresiranega prodajalca ever. O motorjih se mu ni dalo povedati nič, absolutno nič, poleg tega pa naju je neprestano bockal naj dava depozit. Kako naj človeku das depozit če niti dobro ne ves kaj kupuješ in ti prodajalec niti cene noce povedati.
Iz te prodajalne sva seveda odkorakala in se odpravila nazaj domov, kjer sva skočila na internet pogledat kje je se kakšen drug Yamaha shop. Odpravila sva se se v Capalabo, kjer sva naletela na normalne prodajalce, ki so celo nekaj znali povedati o motorjih na razstavnem prostoru. Nič kaj dosti nismo cincali sem in tja, meni je bil motor vseč in sem se ga na mestu odločila kupiti. Se malo smo scenkali ceno in se zmenili da v ceno vštejejo mojo staro prdalico, pa smo bili zmenjeni.

Edini downside je... da se nimam izpita.

sreda, 04. avgust 2010

Studentka naj bo

Odkar sva prispela nazaj v Avstralijo imam zelo zanimiv in naporen teden. Vse skupaj se je začelo v ponedeljek, ko sem morala po le enem dnevu že kar v službo in sem tam ugotovila, da so vsi v bojnih pripravah na lansiranje projekta jaz pa se totalno jetlagged.
Včeraj se je zgodba ponovila. Ob 3h zjutraj sem strašila po hiši, ker nisem mogla spat, zjutraj pa je bilo treba v službo. K sreči mi je uspelo pobegniti že ob 1h popoldne in oditi na prvo predavanje v tem semestru. Oh the joy! Medtem ko sem sedela na predavanju in poslušala profesorico se mi je tako fino zdelo, da sem lahko sledila in sodelovala in naravnost uživala sem ob vajah.
Poskusite npr. tole: Imate 3L in 4L vrč za vodo in vanju lahko vlivate in prelivate neomejene količine vode. Kako lahko odmeriš natančno 2L vode v kateremkoli vrču? Luštna vajca za aktivacijo možgančkov.

nedelja, 01. avgust 2010

Najhujši možni sopotnik

Po mojem zmotnem prepričanju je za najhujšega možnega sopotnika nekoč veljala tako debela oseba, da se je preko svojega sedeža na letalu prelivala na tvojega, te s tem speštala v palačinko in obenem imela neznosen telesni vonj po švicu. Napaka! Za eno izmed najbolj neznosnih oseb, ki jih lahko kdajkoli srečaš na letalu se je izkazal Iranski potnik moškega spola, star približno 26 let.
Z osebkom sva se srečala v Dubaju in nič hudega sluteča naju je čakal približno 14 ur dolg polet do Brisbana, preko Singapurja s to neizmerno tečnobo.

Iranec najprej ni nehal govoriti. Ne morem verjeti, da bom to rekla, toda ta Iranec je NA MOJO VELIKO ŽALOST dejansko zelo dobro govoril angleško. Kakšna škoda! Pogovarjal bi se prav o vsem, o tem kako butast je njihov predsednik, bluzil je o tem kako mora najprej na coledge v Avstraliji zato da bo lahko šel na PhD, od tega od kod prihajava midva itd. Ni in ni utihnil in neznosno tečen je bil, čeprav sem se osebno najedla Xanaxov, da bi malo zaspala. Ko me je začel s prstom dregati medtem ko sem poskušala dremati in ob tem imela masko na obrazu, mi je skoraj prekipelo in bi ga usekala okoli kepe. Potem je začel težiti še s tem, da gre približno 1x na uro na WC in se ob tem malo sprehodi po letalu. To ne bi bil tak problem, če modelčič ne bi sedel ob oknu in sva morala ob njegovi vsaki akrobaciji vstati oba z Rudijem.

Ko smo imeli tehnični postanek v Singapurju, sem moooočno upala, da sva se ga znebila, toda NE. Pri naslednjem kraku leta je Iranec zopet sedel poleg naju. Najprej je težil kako sva dolgočasna in nemogoča ker sva prejšnji krak leta samo spala in se nisva hotela pogovarjati z njem. Rekla sem mu da se ne mislim več presedati, da bo on hodil na WC tako pogosto in mi je ubožček povedal, a ni vajen česa takega in da ne more zdržat. Po tem ko je spet nekajkrat šel na WC smo se presedli, da bi on sedel na stolu na hodniku in tako po mili volji hodil kamorkoli. Kje pa, dobro uro pred pristankom je zopet zatežil, če se presedemo nazaj, da bo sredi noči gledal pristanek nad Brisbanom, ko se itak nič ne vidi. Mislim da je vmes celo težil Rudiju, da sem ena zelo tečna baba in da bi imeli to oni v Iranu drugače pošlihtano.

Nazaj v OZ

Za vse prijatelje in starše, srečno sva prispela nazaj v Brisbane.
Potovala sva okay, razen enega strašno tečnega Iranca, ki je sedel ob oknu poleg naju in je zahteval da gre vsakih 30min na WC. Potem smo se presedli tako da sva midva sedela ob oknu in je on lahko hodil po mili volji na WC pa mu spet ni blo prav ker je hotel gledati pristanek da bo videl Brisbane, ki se ga seveda ponoči pol kurca ni videlo. In vmes je moral se enkrat lulat bogi revček in je kar kot opica splezal čez naju. Da ne omenjam tega da ni nehal govoriti, če nisem imela maske na obrazu in se pretvarjala da spim pa se takrat me je s prstom dregal v ramo. Jaz sem mislila da ga bo Rudi kar vsekal.