četrtek, 25. februar 2010

Sluzbena drama continued

Moram malo poročati kako se zadeve razpletajo. Mislim da bi lahko sedaj napisala ze celo knjigo o tem kako butast je government sistem. Preselili so nas torej v neko napol podrto stavbo v Fortitude Valley. Za voglom je Centrelink, zelezniska postaja, vsaj 3 dobrodelne organizacije in JobNet servis za brezposelne. Situacija je torej taka, da prides v sluzbo in folk se vedno pijan lezi po plocnikih in kozla vsepovprek, potem hodijo totalne zapadle riti cel dan na Centrelink po dole-money in ko gres na kosilo srecas enega starega ki se cel blesav dere na smetnjak in samo gledas kje ti bo kdo spizdil denarnico. Kaos, totalen. Kot da okolica ni dovolj, so v stavbi nastavljene ogromne pasti za podgane, ni bilo hladne vode, ni filtrov in WC-ji smrdijo po kanalizaciji.

Danes so nas se degradirali iz programa v projekt kar pomeni da bodo v roku nekaj tednov posekali ves management programa in v roku nekaj mesecev poskušali nas ali odsekati ali pa degradirati v javne uslužbence. Lustno, a jebe se mi. Po drugi strani pa nocejo najeti se enega contractorja, ker upper management (politiki) ne marajo contractorjev ces da so predragi. Da bi zaposlili se enega javnega usluzbenca tudi ne gre, ker so vredni pol kurca in traja pol leta da se jih vpelje na delovno mesto. Neeeee... kaj gredo torej narediti. Podpisati kvazi support pogodbo z zunanjo firmo, da jim le ta poslje nekoga da sedi zraven nas in nekaj dela, ker taka oseba ni ne contractor ne uslužbenec se ne steje pod head count in torej v političnih poročilih ne obstaja. To da plačajo za taksno delo $20.000 za 40 ur dela na mesec pa je seveda super cool.

sreda, 17. februar 2010

Sluzbena drama

Včeraj smo v službi lepo delali do okoli 12 ko je cas za lunch. Ker sem imela občutek da bi znalo zaceti deževati sem vzela dežnik ko sem sla po sendvič. Glej ga zlomka, ravno ko je bil moj sendvič narejen in cas da odidem nazaj do pisarne se je iz neba tako uscalo, da mi tudi dežnik ne bi kaj prida pomagal.

Po kakšnih 20 minutah je dez malo ponehal in hitro sem izkoristila priložnost da švignem nazaj v pisarno. Kljub temu sem seveda računala na to da bom imela noge malo mokre. Hodim po pločniku in za menoj pripelje avto, ki na dalec sprica dez. Ker sem cviknila, da bom povsem oblita sem stekla nekaj korakov naprej. Ojej, napaka, znašla sem se v vodi do gležnjev in ker sem nosila čevlje z visokimi petami sem skoraj izgubila ravnotežje. Voda me je vlekla proti jasku tako da sem morala odgaziti do stene, da sem se lahko prijela in se od tam naprej prebila ven iz vode. Jebat ga, nekje do kolen sem bila mokra.

Po vrnitvi v pisarno je spet zacelo deževati kot pri norcih in v pritličju stavbe je ze bil cel kaos. Potem so zacele nažigati se strele in se bolj deževati in z okoliških hribov je pritekalo se vec vode po cesti. Nenadoma se sproži alarm in oznanijo, da naj osebje v celotni stavbi prične z takojšnim shut downom vseh računalniških sistemov. Ne dolgo za tem se sproži se "whoop - whoop" evakuacijski alarm in vsi smo morali zapustiti stavbo. Iz tistega potočka v katerem sem skoraj izgubila ravnotežje je nastal mali hudournik, ki je zalil 2 nadstropja stavbe, ki sta pod nivojem ceste. Vdrl se je strop in poplavljeni so bili serverji.

Pa smo pac vsi sli domov. Upala sem na to da bi lahko počakala v recepciji da dez poneha, a so nas zaradi varnosti vse zbrcali ven iz stavbe na dez. Ker sem bila z motorjem, nisem bila nic kaj prevec vesela. Zunaj je bilo se vedno vroče in zaradi dežja je bila vlaga zelo visoka.

Danes zjutraj sem imela slab občutek da bo cela stala in sem se ji raje izognila tako da sem ostala doma. Res, ob okoli 2 popoldne so mi sporočili, da se selimo v drugo stavbo, niso vedeli ne kam, ne kako, niti kaj spakirati in kaj pustiti za seboj. Strop stavbe ki se je vdrl je očitno vseboval azbest in bo trajalo vsaj 14 dni da bodo spodnja nadstropja varna.

nedelja, 07. februar 2010

Slovenski radio

Ravno me je znanka z mailom spomnila na 'slovenski radio'. Ce se ne motim so oddajo prestavili iz sobote zvečer na torek zvečer, ker se mi je ze parkrat zgodilo, da sem oddajo poslušala za kaki 2 minuti na poti iz službe domov.

Pa to ne moreš verjet... kdo je nastavil tega starega trota, da govori kot da bo pred mikrofonom pravkar zaspal... in kot da so poslušalci povsem retardirani. In ziva sramota je, da očitno ne znajo zavrteti nobenega komada, ki bi bil po moji grobi oceni posnet po letu 1970. Obup, samo govejo musko ki opeva neke kmečke fante vrtijo. Se dobro da očitno te oddaje ne posluša nihče drug, ker bi se naravnost v zemljo vdrla, ce bi me kdo v službi vprašal, ce je to tipična glasba, ki jo poslušamo Slovenci.

Saj ne recem, pac je treba vrteti glasbo za vse generacije in za tiste starejse se je cas ustavil leta 1960 ko so jih se partizani preganjali al kaj jaz vem, lahko bi kdaj pa kdaj vsaj kaj malenkost modernejsega zavrteli... Adija Smolarja, Predina, Lovsina... whatever.