sobota, 27. november 2010

Kar malo tako

Odlocila sem se, da si bom pobarvala lase. Najprej na blond, potem pa se na noro vijolicno. Minilo je ze 10 let odkar sem bila vijolicna, tako da je cas da malo obudim stare spomine. Ce ima kdo kaksen nasvet o barvanju na blond, se toplo priporocam

nedelja, 07. november 2010

Nov Job

Se kratek udpate od mene, ko sva prisla nazaj v Avstralijo sem zacel iskati nov contract in po 2 mesecih sem dobil 6 month contract za eno vecjih IT firm (slika spodaj :) ) v Avstraliji kot Project Manager.

Bil kar malce sok spet po skoraj 3 mesecih zabusavanja iti v sluzbo, moram reci. Kaj drugega dramaticnega se niti ne dogaja, medtem ko je bila Alenka v bolnici sem bil precej zaposlen z najinimi 4 novimi muckami, ki jih je bilo treba na flasko hranit in pa intervjuji in pisanji selection criteria - tukaj dosti firm namrec zahteva, da spises odgovore na njihove zahteve, ni dosti da samo CV posljes. In to ti takoj vzame dan ali dva da spises, ponavadi mora biti dolgo okrog 2-3 strani.
Anyway, zdej do Maja delamo, potem pa ce bo po sreci, spokava najine kamping stvari v Pajerota in greva po Avstraliji za nekaj tednov.

sobota, 21. avgust 2010

Yamaha FZ8N

Ja, danes sva se zakonca zjutraj malo dolgočasila in sva se odločila it pogledat na Moss Street v Springwoodu. Se pred tem sva poskušala it volit, pa je bilo volišče totalno zabasano. In kar se mi je zdelo skrajno tečno za volitve - Avstralci ne poznajo volilnega molka, torej propagandarji skačejo vate se na volišču. Moss street je verjetno glavna motoristična ulica v Brisbanu. Malo sva pokukala pri Hondi pa je bil motor, ki sem si ga omislila od Honde, takoj izključen zaradi prevelike velikosti.
Pot sva nadaljevala v Yamaha shop, kjer sva spoznala najbolj nesposobnega ali pa najbolj nezainteresiranega prodajalca ever. O motorjih se mu ni dalo povedati nič, absolutno nič, poleg tega pa naju je neprestano bockal naj dava depozit. Kako naj človeku das depozit če niti dobro ne ves kaj kupuješ in ti prodajalec niti cene noce povedati.
Iz te prodajalne sva seveda odkorakala in se odpravila nazaj domov, kjer sva skočila na internet pogledat kje je se kakšen drug Yamaha shop. Odpravila sva se se v Capalabo, kjer sva naletela na normalne prodajalce, ki so celo nekaj znali povedati o motorjih na razstavnem prostoru. Nič kaj dosti nismo cincali sem in tja, meni je bil motor vseč in sem se ga na mestu odločila kupiti. Se malo smo scenkali ceno in se zmenili da v ceno vštejejo mojo staro prdalico, pa smo bili zmenjeni.

Edini downside je... da se nimam izpita.

sreda, 04. avgust 2010

Studentka naj bo

Odkar sva prispela nazaj v Avstralijo imam zelo zanimiv in naporen teden. Vse skupaj se je začelo v ponedeljek, ko sem morala po le enem dnevu že kar v službo in sem tam ugotovila, da so vsi v bojnih pripravah na lansiranje projekta jaz pa se totalno jetlagged.
Včeraj se je zgodba ponovila. Ob 3h zjutraj sem strašila po hiši, ker nisem mogla spat, zjutraj pa je bilo treba v službo. K sreči mi je uspelo pobegniti že ob 1h popoldne in oditi na prvo predavanje v tem semestru. Oh the joy! Medtem ko sem sedela na predavanju in poslušala profesorico se mi je tako fino zdelo, da sem lahko sledila in sodelovala in naravnost uživala sem ob vajah.
Poskusite npr. tole: Imate 3L in 4L vrč za vodo in vanju lahko vlivate in prelivate neomejene količine vode. Kako lahko odmeriš natančno 2L vode v kateremkoli vrču? Luštna vajca za aktivacijo možgančkov.

nedelja, 01. avgust 2010

Najhujši možni sopotnik

Po mojem zmotnem prepričanju je za najhujšega možnega sopotnika nekoč veljala tako debela oseba, da se je preko svojega sedeža na letalu prelivala na tvojega, te s tem speštala v palačinko in obenem imela neznosen telesni vonj po švicu. Napaka! Za eno izmed najbolj neznosnih oseb, ki jih lahko kdajkoli srečaš na letalu se je izkazal Iranski potnik moškega spola, star približno 26 let.
Z osebkom sva se srečala v Dubaju in nič hudega sluteča naju je čakal približno 14 ur dolg polet do Brisbana, preko Singapurja s to neizmerno tečnobo.

Iranec najprej ni nehal govoriti. Ne morem verjeti, da bom to rekla, toda ta Iranec je NA MOJO VELIKO ŽALOST dejansko zelo dobro govoril angleško. Kakšna škoda! Pogovarjal bi se prav o vsem, o tem kako butast je njihov predsednik, bluzil je o tem kako mora najprej na coledge v Avstraliji zato da bo lahko šel na PhD, od tega od kod prihajava midva itd. Ni in ni utihnil in neznosno tečen je bil, čeprav sem se osebno najedla Xanaxov, da bi malo zaspala. Ko me je začel s prstom dregati medtem ko sem poskušala dremati in ob tem imela masko na obrazu, mi je skoraj prekipelo in bi ga usekala okoli kepe. Potem je začel težiti še s tem, da gre približno 1x na uro na WC in se ob tem malo sprehodi po letalu. To ne bi bil tak problem, če modelčič ne bi sedel ob oknu in sva morala ob njegovi vsaki akrobaciji vstati oba z Rudijem.

Ko smo imeli tehnični postanek v Singapurju, sem moooočno upala, da sva se ga znebila, toda NE. Pri naslednjem kraku leta je Iranec zopet sedel poleg naju. Najprej je težil kako sva dolgočasna in nemogoča ker sva prejšnji krak leta samo spala in se nisva hotela pogovarjati z njem. Rekla sem mu da se ne mislim več presedati, da bo on hodil na WC tako pogosto in mi je ubožček povedal, a ni vajen česa takega in da ne more zdržat. Po tem ko je spet nekajkrat šel na WC smo se presedli, da bi on sedel na stolu na hodniku in tako po mili volji hodil kamorkoli. Kje pa, dobro uro pred pristankom je zopet zatežil, če se presedemo nazaj, da bo sredi noči gledal pristanek nad Brisbanom, ko se itak nič ne vidi. Mislim da je vmes celo težil Rudiju, da sem ena zelo tečna baba in da bi imeli to oni v Iranu drugače pošlihtano.

Nazaj v OZ

Za vse prijatelje in starše, srečno sva prispela nazaj v Brisbane.
Potovala sva okay, razen enega strašno tečnega Iranca, ki je sedel ob oknu poleg naju in je zahteval da gre vsakih 30min na WC. Potem smo se presedli tako da sva midva sedela ob oknu in je on lahko hodil po mili volji na WC pa mu spet ni blo prav ker je hotel gledati pristanek da bo videl Brisbane, ki se ga seveda ponoči pol kurca ni videlo. In vmes je moral se enkrat lulat bogi revček in je kar kot opica splezal čez naju. Da ne omenjam tega da ni nehal govoriti, če nisem imela maske na obrazu in se pretvarjala da spim pa se takrat me je s prstom dregal v ramo. Jaz sem mislila da ga bo Rudi kar vsekal.

sobota, 17. julij 2010

Se vec stvari urejenih

Saj tega ne mislim v slabem smislu, pa vendarle se sprašujem koliko stvari je se treba urediti pred poroko. Sedaj upam da sem poskrbela ze za vse. Rezerviranega imam zobozdravnika za beljenje zob, kozmetičarko za globinsko čiščenje koze, cvetličarko za poročne šopke in dekoracijo, neko deklino za nohte itd.
Treba je kupiti se za Rudija obleko in smo počasi tam. Upam. Ker se je v preteklih dneh izkazalo, da se zdaleč nisem blizu konca, ko sem si domišljala novih in novih stvari, ampak sedaj tudi če kdo odpove, poroka bo pa pika.
Med drugim je Rudi v sredo zjutraj postal stric, rodila se je namreč nečakinja. Čeprav tega sprva nisem dojela, sem tehnično torej tudi jaz postala teta. Najino novo nečakinjo in njeno veselo mamo sva torej te dni obiskala v Postojnski porodnišnici. Oba sva jo za nekaj minut prav prestrašeno in previdno pestovala, saj je mala biba namreč videti tako majhna in... fragile. Kot da bi na njej na veliko pisalo "handle with care". Nekoč bo verjetno ena taka biba najina.

sobota, 10. julij 2010

Odkljukanih par stvari na seznamu:

Danes zjutraj sva se dobila z najinim poročnim fotografom Deanom Dubokovicem. Ne vem zakaj sem pričakovala nekega rahlo ekscentričnega in arogantnega tipa. Kot bi rekli Avstralci: "Truth couldn't be futher away from reality". Dean se je izkazal za zelo prijetnega in profesionalnega fotografa. Sprejel naju je v svojem ateljeju v Medvodah in ob prijetnem klepetu sva mu razložila kako želiva da fotografsko zajame najino poroko in kako želiva organizirati albume. Vse najine želje je poslušal in nama tudi malo svetoval, kako je najboljše organizirati fotografiranje glede svetlobe in če bi želela kakšne specialne fotografije.

Po tem sva nekako poskušala organizirati se poročne obleke. Rudi je želel kupiti nekaj za sebe pa se zal ni izšlo (ni drame, bomo malo kasneje), jaz pa sem svojo obleko nesla k šivilji, da jo malo popravi in da mi všije posebne trakce, da jo bom lahko po obredu spela in se mi ne bo vlekla po tleh.

Genialno mi je po vsem tem uspelo oditi se po vabila, ki pa jih žal nisem mogla dobiti že sprintanih zaradi časovne omejitve. Bodo pa na roke napisana, kar je morda se lepše. Obenem sem oddala tudi naročilo za mala darilca za vse povabljence.

petek, 09. julij 2010

Prispela v Slovenijo

No pa sva srečno prispela in sva v Sloveniji tehnično že 3. dan. Prvi dan je bil malo tako tako, ker sva bila utrujena od vožnje, ki je mimogrede enostavno trajala celo večnost ne glede na to da so bili leti kolikor se le da direktni. Nisva se seveda mogla izogniti obisku mojih staršev. Predvsem sem si želela videti svojo sestro Darjo. Mala dela v lokalnem klubu študentov in je tako zrasla, da človek samo debelo gleda in postala tako čedna, da se lahko fantje kar postavijo v vrsto.
Drugi dan sva preživela delno v Ljubljani pri Rudijevi mami, ki nama je zelo prijetno uredila najino staro sobo in sva se počutila zelooo domače. Potem sva sla seveda pozdraviti se Rudijevega očeta v Velenje. Med drugim sva se srečala s starimi velenjskimi prijatelji in se kar nisva mogla načuditi kako so se stvari spremenile. Kamorkoli sva sla, naju je dočakala neizmerna gostoljubnost. Zahvaljujem se iz srca vsem, ki so me nafutrali z pršutom, kislimi kumaricami, olivami in domačimi salamami.
V prihodnjih dneh naju čaka se kar nekaj opravkov in obiskov vseh možnih prijateljev. Res je lepo spet biti v domovini in se vedno si ne morem napasti oči nad vsem zelenjem.

Če sva slučajno koga po nesreči izpustila, naj lepo prosim pošlje telefonsko številko ali kakšen drug kontakt preko emaila.

nedelja, 04. julij 2010

One more day

Še en dan pa se odpraviva proti Sloveniji. Vse priprave so že v polnem zagonu in moram reči da sva se tokrat prav dobro zorganizirala. Ker sva imela v petek rutinski obisk landlorda se je bilo potrebno začasno znebiti dodatnih 4 mačkov. Odšli so na dvodnevne počitnice k prijateljici Tess. Hišo sva v nulo pospravila - hvala bogu za čistilko Slavo, oprala vse cunje, Rudi jih je obešal, jaz sem jih zlagala itd. Dva kufra oz. potovalne torbe so že pripravljene v eni izmed sob in ze napol spakirane. To je pravi rekord, glede na to da imata običajno g. project manager in g. team leaderka navado v zadnjem trenutku letati sem in tja kot kure brez glave.
Včeraj je bil najbolj naporen dan. Navsezgodaj zjutraj sem odšla po mačke, ker je ob 9 prišla ena družina pogledat za tamalega scartančka. In so se odločili, da ga posvojijo, meni pa so bili tudi zelo vseč in sem prepričana da bodo odgovorni lastniki.

Sledil je obisk pri osebnem zdravniku. Po mojih kalkulacijah bi namreč dobila menstruacijo ravno na dan poroke, kar pa je seveda nepraktično ker... bi mladoporočenca logično rada seksala (aja... a tega niste vedeli, hitro v cerkev eno zdravomarijo zmolit) in ker na žalost ne prodajajo tamponov v velikosti klobas. Menjavanje tamponov ali vložkov v poročni obleki... yeah, I don't think so. Zdravnica je torej brez prerekanja predpisala nekaj kar lahko za dobra dva tedna prestavi menstruacijo. Druga stvar, ki sem jo hotela zagotoviti pa je to, da na poročni dan ne bi niti pod razno in slučajno imela kakšnih aken, ki jih dobim od litija. Hočem kozico na obrazu mehko kot dojenčkovo ritko. Ni panike, je rekla dohtarca in predpisala se neko kremo. Ko sem jo šla v lekarno iskat sem zanjo plačala skoraj $50 in se momentalno malo razpizdila nad tem. Potem pa sem le pomislila na to koliko stanejo razne Olay in Loreal kremice, ki nam obljubljajo kozo brez gubic. Če bi bilo seveda vseskupaj res, potem bi imeli naokoli en kup 60-letnic s popolno kozo pa situacija ni taksna. Če mi torej ena krema na recept dejansko pomaga pri aknah, se zahvaljujem farmacevtski industriji in nimam ugovora na ceno.

Odšla sva tudi v Diamonds International po najina poročna prstana. Naročila sva ju že uhuhu dolgo časa nazaj pa so žal malo zasračkali in je moj prstan prišel nazaj z napačnim finishem in ga je bilo treba popraviti. Tokrat je s prstani vse okay.
Po tem sva odšla se v Valley kupit nekaj daril za domače.
Zvečer sva dobila na obisk se dva prijatelja, Briony in Braidena, ki sta nama prinesla njuno poročno darilo - dva kristalna kozarca za šampanjec s katerima lahko nazdraviva na poroki. Kako lepo od njiju.

sreda, 23. junij 2010

Cute... but psycho



Ena random slikca z rojstnega dneva od prijatelja. Tema je bila "fashion disaster" tako da sem imela na glavi tisti pink trak, na nogah pa rdece dokolenke in rumene natikace. Ce kdo misli da je to grozno... prisel je tudi tip oblecen v oprijet rdec lycra enodelni kostum (hvalabogu je imel oblecene tudi kratke hlace).

nedelja, 30. maj 2010

Tik tak, tik tak...

Urca bije in ze odštevamo dneve do takrat ko greva na počitnice v Slovenijo in do takrat ko se začne nova sezona True Blood-a.

Rudi je seveda zopet malo len in je pozabil napisati poročilo o varjenju piva. Prejšnji teden sta ga s sodelavcem točila v flaše in rezultat je poln hladilnik piva. Mislim da je ze napisal, da je seveda za to priliko moral kupiti tudi second hand hladilnik, ki sva ga postavil na teraso.

Okus piva... meni je bolj tako tako. Pivo je nekje srednje barve med svetlim in temnim pivom, ima dokaj grenak okus in ker mora se kakšna 2 tedna "počivati" je tudi se vedno sladek.

sobota, 22. maj 2010

Master plan

Prejšnji teden sem verjetno jedla nekaj čudnega, ker sem bila vsa napihnjena. Enega dne sem prišla domov iz službe in vse kar sem videla v profilu v ogledalu je bil ogromen vamp. Padla je odločitev, da si grem kupit tehtnico in ker me je skrbelo kaj bo ko pridem domov, sem si za terapijo kupila se dva para čevljev. Se dobro da sem jih, kupila čevlje namreč, ker je po prihodu domov sledil šok in je bilo malo tolažbe na mestu.

Padla je torej odločitev, da shujšam vsaj do poroke. Človek bi si mislil da so do danes znanstveniki že izumili kakšen bolj preprost način, ne pa da moraš delati kot bik, jesti mizerne obroke in vložiti toliko odrekanja, da shujšaš za eno samo samcato kilco na teden. Nakup oz. najem poročne obleke je torej odložen do trenutka, ko se uspem zbasat v najmanjšo možno številko.

Zadnje čase sem čisto preveč mahnjena na 'zdravo življenje' - se bo treba spomnit nekaj nezdravega početi, da se situacija zbalansira. Vsako tele mora met svoje vesele, ane. Tudi moja no-smoking agenda je se vedno aktualna in mislim da bo počasi ze 1 mesec odkar ne kadim več. Če je se kdo zainteresiran za prenehanje kajenja, toplo priporočam Nicabate mentolove bombone - it's almost too easy.

Jutri pa upajmo da Rudi malo več napiše na blog, ker gredo danes fantje končno točit zvarjeno pivo v flaše.

nedelja, 02. maj 2010

Potolcena in tecna

Nova sezona nogometa se je zopet zacela in mislim da smo včeraj imeli ze 4. tekmo. Vse tekme do sedaj smo zmagali in se nobeni ekipi ni uspelo zabiti nobenega gola proti nam. Nice. Včeraj me je cisto proti koncu tekme ena koklja v obupu uspela brcnit kot konj, s kopackami direkt v stegno, da se mi pozna cel odtis... argh.

Potem sva se z Rudijem peljala proti domu in sem ze nevem katerikrat v zadnjih parih tednih naletela na voznika idijota. Po mojem mnenju bi bilo treba uporabo avtov avtomatikov prepovedati. V Avstraliji namreč ocitno talajo izpite teletom, ki ne znajo voziti. Zavorne luci so gorele non stop kar pomeni da je teslo hkrati tiscalo nogo na bremzo in na gas. Zavorne luci so namrec gorele tudi ko je pospeševal po klancu navzgor. Obicajno vidim da to počnejo babe, tokrat je bil za volanom en skisan tip.

In potem se tretja stvar zaradi katere sem na trnjih. Nehala sem kadit in sem tecna kot sto mater. Okay, se bom malo bolje izrazila, z mano ni prav nic narobe, tecni in smotani so vsi ostali okoli mene. Oni dan sem odfrčala v lekarno kot zmešana kura in jim rekla naj mi pri prici dajo mentolove bomboncke z nikotinom, ker bom sicer odsla na morilski pohod.

ponedeljek, 26. april 2010

Glass House Mountains

Danes smo odšli na en kratek motoristični izlet do Glass House Mountains, približno 80km severno od Brisbana. Kraj je znan predvsem po Australia Zoo-ju oz. Stevu Irwinu, pa tudi po zanimivih špicastih hribih.





nedelja, 25. april 2010

Home brew

V petek sva z prijateljem preklinjala, kako drago je belgijsko pivo tukaj, od 5-10AUD v trgovini, in da se morava res odlocit in narediti home brew. V soboto Dave poklice in sporoci, da je nasel poceni hladilnik, ki ga rabis za shraniti 50 litrov piva in da greva v Brews Brothers, eno od bolj popularnih microbrewery v Brisbane-u. Tam izbereva svoj recept med 250 ki so na voljo, konkreto Belgium Triple, ki je podoben Duvel-u in prijazno osebje nama pomaga zbrati skupaj vse sestavine in jih zvariti v posebnih posodah. Med tem ko cakas, lepo pijes pivo, ki je vkljuceno v ceno za home brew in po 3 urah varjenja imava sedaj svojo pivo, ki pa more se odlezati en mesec preden je uporabno.
50 L piva naju je stalo samo 160 AUD, pa se zabavno je bilo :) .

nedelja, 18. april 2010

One down, one more to go

V četrtek zvečer je Rudi uradno postal avstralski državljan. Udeležila sva se državljanske ceremonije na kateri je z zaobljubo postal polnovredni Avstralec. Sedaj sem na vrsti se jaz.

Za darilo je dobil tudi nativno avstralsko drevo, ki ga bova nekam posadila, ko kupiva svojo hisko.

četrtek, 08. april 2010

Kick Ass

Vceraj sem dobila dve karti za predpremiero filma Kick Ass for free. Cool. Z Rudijem sva torej sla zvecer na Queen Street v kino... in se uro in pol smejala kot norca. Film ni komedija, da ne bo pomote oz. bom tko rekla - it all depends on your sense of humour.

Vsekakor toplo priporocam ljubiteljem Tarantino movijev.

petek, 12. marec 2010

Here we come

Odlocitev je padla, 05/07/10 prihajava na obisk v Slovenijo. Cakam se na potrditev rezervacije letalskih kart, ampak to ne bi smel biti problem. In mimogrede se bova se porocila :) .

četrtek, 25. februar 2010

Sluzbena drama continued

Moram malo poročati kako se zadeve razpletajo. Mislim da bi lahko sedaj napisala ze celo knjigo o tem kako butast je government sistem. Preselili so nas torej v neko napol podrto stavbo v Fortitude Valley. Za voglom je Centrelink, zelezniska postaja, vsaj 3 dobrodelne organizacije in JobNet servis za brezposelne. Situacija je torej taka, da prides v sluzbo in folk se vedno pijan lezi po plocnikih in kozla vsepovprek, potem hodijo totalne zapadle riti cel dan na Centrelink po dole-money in ko gres na kosilo srecas enega starega ki se cel blesav dere na smetnjak in samo gledas kje ti bo kdo spizdil denarnico. Kaos, totalen. Kot da okolica ni dovolj, so v stavbi nastavljene ogromne pasti za podgane, ni bilo hladne vode, ni filtrov in WC-ji smrdijo po kanalizaciji.

Danes so nas se degradirali iz programa v projekt kar pomeni da bodo v roku nekaj tednov posekali ves management programa in v roku nekaj mesecev poskušali nas ali odsekati ali pa degradirati v javne uslužbence. Lustno, a jebe se mi. Po drugi strani pa nocejo najeti se enega contractorja, ker upper management (politiki) ne marajo contractorjev ces da so predragi. Da bi zaposlili se enega javnega usluzbenca tudi ne gre, ker so vredni pol kurca in traja pol leta da se jih vpelje na delovno mesto. Neeeee... kaj gredo torej narediti. Podpisati kvazi support pogodbo z zunanjo firmo, da jim le ta poslje nekoga da sedi zraven nas in nekaj dela, ker taka oseba ni ne contractor ne uslužbenec se ne steje pod head count in torej v političnih poročilih ne obstaja. To da plačajo za taksno delo $20.000 za 40 ur dela na mesec pa je seveda super cool.

sreda, 17. februar 2010

Sluzbena drama

Včeraj smo v službi lepo delali do okoli 12 ko je cas za lunch. Ker sem imela občutek da bi znalo zaceti deževati sem vzela dežnik ko sem sla po sendvič. Glej ga zlomka, ravno ko je bil moj sendvič narejen in cas da odidem nazaj do pisarne se je iz neba tako uscalo, da mi tudi dežnik ne bi kaj prida pomagal.

Po kakšnih 20 minutah je dez malo ponehal in hitro sem izkoristila priložnost da švignem nazaj v pisarno. Kljub temu sem seveda računala na to da bom imela noge malo mokre. Hodim po pločniku in za menoj pripelje avto, ki na dalec sprica dez. Ker sem cviknila, da bom povsem oblita sem stekla nekaj korakov naprej. Ojej, napaka, znašla sem se v vodi do gležnjev in ker sem nosila čevlje z visokimi petami sem skoraj izgubila ravnotežje. Voda me je vlekla proti jasku tako da sem morala odgaziti do stene, da sem se lahko prijela in se od tam naprej prebila ven iz vode. Jebat ga, nekje do kolen sem bila mokra.

Po vrnitvi v pisarno je spet zacelo deževati kot pri norcih in v pritličju stavbe je ze bil cel kaos. Potem so zacele nažigati se strele in se bolj deževati in z okoliških hribov je pritekalo se vec vode po cesti. Nenadoma se sproži alarm in oznanijo, da naj osebje v celotni stavbi prične z takojšnim shut downom vseh računalniških sistemov. Ne dolgo za tem se sproži se "whoop - whoop" evakuacijski alarm in vsi smo morali zapustiti stavbo. Iz tistega potočka v katerem sem skoraj izgubila ravnotežje je nastal mali hudournik, ki je zalil 2 nadstropja stavbe, ki sta pod nivojem ceste. Vdrl se je strop in poplavljeni so bili serverji.

Pa smo pac vsi sli domov. Upala sem na to da bi lahko počakala v recepciji da dez poneha, a so nas zaradi varnosti vse zbrcali ven iz stavbe na dez. Ker sem bila z motorjem, nisem bila nic kaj prevec vesela. Zunaj je bilo se vedno vroče in zaradi dežja je bila vlaga zelo visoka.

Danes zjutraj sem imela slab občutek da bo cela stala in sem se ji raje izognila tako da sem ostala doma. Res, ob okoli 2 popoldne so mi sporočili, da se selimo v drugo stavbo, niso vedeli ne kam, ne kako, niti kaj spakirati in kaj pustiti za seboj. Strop stavbe ki se je vdrl je očitno vseboval azbest in bo trajalo vsaj 14 dni da bodo spodnja nadstropja varna.

nedelja, 07. februar 2010

Slovenski radio

Ravno me je znanka z mailom spomnila na 'slovenski radio'. Ce se ne motim so oddajo prestavili iz sobote zvečer na torek zvečer, ker se mi je ze parkrat zgodilo, da sem oddajo poslušala za kaki 2 minuti na poti iz službe domov.

Pa to ne moreš verjet... kdo je nastavil tega starega trota, da govori kot da bo pred mikrofonom pravkar zaspal... in kot da so poslušalci povsem retardirani. In ziva sramota je, da očitno ne znajo zavrteti nobenega komada, ki bi bil po moji grobi oceni posnet po letu 1970. Obup, samo govejo musko ki opeva neke kmečke fante vrtijo. Se dobro da očitno te oddaje ne posluša nihče drug, ker bi se naravnost v zemljo vdrla, ce bi me kdo v službi vprašal, ce je to tipična glasba, ki jo poslušamo Slovenci.

Saj ne recem, pac je treba vrteti glasbo za vse generacije in za tiste starejse se je cas ustavil leta 1960 ko so jih se partizani preganjali al kaj jaz vem, lahko bi kdaj pa kdaj vsaj kaj malenkost modernejsega zavrteli... Adija Smolarja, Predina, Lovsina... whatever.

nedelja, 31. januar 2010

Briony's hens night

Torej prijatelj in prijateljica se kmalu poročita in po tradiciji so jima prijatelji organizirali vsakemu svojo zabavo. Jaz sem bila povabljena na Brionin hens night, Rudi pa na bucks party.

Torej, ob nekaj cez 3h popoldne se v pripeljem pred fancy hišo v Kelvin Grove. V petkah se skobacam iz avta in ze slišim babje vreščanje z balkona. Navodila so bila, da se je treba obleci v koktejl/race oblekce in naličiti. Rečeno storjeno. Ko sem prišla do stopnišča so se babe ze drle, da moram objeti dvometerskega kurca, ki je bil postavljen pred hiso zato da so me lahko fotografirale. Potem so mi v roke ze tiscale kozarec z mojim imenom in me spraševale kakšen koktejl bom pila. Samo kokakolo prosim (zeh). Bodoča nevesta se se ni prikazala tako da sem veselo praznila narezke in klepetala z vsemi babami, ki so bile tam. Kričanje se začelo, ko je prispela Briony in sledilo je 20 minutno poljubljanje in objemanje. Babnice so se ga se pošteno nasekale, ko je Christa oznanila, da "zabava" prihaja ob 4h in da so na žalost samo štirje striptizerji namesto petih. In spet so vreščale.

Ob stirih se prikaze tip in sem osebno na verandi skor dol padla, ko sem ga zagledala, ker je bil precej ceden in gotovo ne bi bil slab brez cunj na sebi. Nas zabavljač pa je (na zalost?) napihoval balone in je nevesti naredil eno tiaro in eno rozco. Nakar so se babe začele dreti da so poredne in je zabavljač poklical ta najbolj poredno iz grupe in ji skupaj sestavil strap-on iz balonov. Ker porednica ne bi bila porednica, se je morala vmes dreti, da "the bigger the better" in "once you go black you don't go back" (balon je bil crne barve). Ko je bila njena umetnija končana, je ob ritmu glasbe veselo migala z ritjo, drzala balonastega kurca in vsako zvajznila okol glave. Naslednja se ze dere, da hoce "vag" in zabavljač ji uslužno naredi rozasto vagino. Samo bedak ne bi pogruntal kaj se je zgodilo naslednje. Babe so ze tiscale rozasto vagino na črnega kurca in se drle da rabijo lubrikant. Potem je ena bejba rekla, da hoce met pohotnega kužka in balonar ji je skupaj spihal kužka, ki je natepaval njeno nogo. Skratka nasa "zabava" je znala napihati poredne formacije iz balonov. Lovely! Chipendalesi bi bili se vedno boljši, haha.

Ko smo s tem zakljucili so bile bejbe ze tako nasekane, da je vse letelo po tleh: telefoni, kamere, fotoaparati itd. Se dobro da je tricetrt stvari dandanes shock-proof.

Sledile so igrice kot je izdelava poročne obleke iz plastičnih vrečk, kozarčkov, selotejpa in toaletnega papirja. Nasa skupina je dobila 2. mesto za inovativno izdelavo poročnega venčka iz toaletnega papirja. Za nagrado sem dobila kurca na skateboardu.

Okay... sledila je najbolj poredna igra v noci. Natikanje kondomov na korenčke. Kondom v usta, korenček med noge, roke za glavo in gremo nasi. V tej igri sem bila totalni amater, ker pac ne znam nataknit kondoma na korenčka v dveh sekundah. In tako se je pocasi zabava zakljucila.

torek, 26. januar 2010

Produktivni Januar

Od kar sva prišla nazaj iz Nove Kaledonije, sva se seveda zopet ustalila v stare delovne navade.

Za najino firmo je prišlo ze 2. četrtletje in zopet je bilo treba kontaktirati računovodjo, da je pregledal papirje in izpolnil BAS statement. Malo se je sicer zataknilo pri stroških, ki sva jih vnesla, ker sem malo pobrkljala zadeve in vpisala napačne davčne kode, ampak mislim da bi bila moja draga mama računovodkinja se vedno ponosna name. Med drugim se je racunovodjina asistentka čudila kako sva si obračunala plače, ker se ji po nobenem standardnem kalkulatorju ni shodilo. V Avstraliji je namreč navada, da se plače izplačuje tedensko, fortnightly (dvo tedensko) ali (bolj redko) mesečno. Zaradi nekega hecnega razloga, sem se odločila skalkulirati plače na roke pol-mesečno, tako da si jih izplačava okoli 1. in 15. v mesecu. Mislim da je imelo nekaj vpliva na to dejstvo to, da je vsaj nekoč bila v Sloveniji navada, da so delavci dobili plačo 15. v mesecu, midva pa sva hotela narediti počasno tranzicijo na avstralski fortnighly sistem. Ker je fortnighly sistem vsaj meni osebno malo nepredvidljiv in nikoli ne vem ali je plačilni teden ali ne, sem naredila hibrid obojega. To pomeni da se placa izplača 24x v letu za razliko od fortnighly sistema, kjer se placa izplača 26x... in asistentki kalkulacija nikakor ni sla v glavo.

Anyway, ostalo je vse kul. Ker je zadnje case precej vroče in imava v spalnici le starinsko ropotajočo klimo, sva se preselila v drugo spalnico, kjer je namescena modernejša in bolj tiha klima. Landlorda sva obvestila tudi, da glavna klimatska naprava ne dela tako dobro kot bi morala. Na žalost sem po obisku serviserja počutila malo butasto, ker je ugotovil, da klima dela brez problema, a zaradi same velikosti prostora in dejstva da streha ni izolirana, uspe ohladiti le do maximalno 2 stopinji nad nastavljeno vrednostjo in se nikoli ne ustavi. V povprečju torej klima kuri $1.15/uro, kar pomeni da bi uporaba le te 6 ur na dan v trimesečju nanesla na $621 stroškov za hlajenje. Ouch, to pa je malo prevec. Glavni problem je seveda izolacija strehe, pri cemer ne razumeva zakaj se landlorda tako zelo bojita pozara, da je nočeta izolirati, čeprav jima drzava trenutno da subvencijo, ki pokrije praktično celoten strošek materiala in dela. Prisezem pri bogu zime, da ko bova imela svojo hišo, bo prva investicija postena izolacija, ki ti koristi tako pozimi kot poleti. Alternativni način hlajenja je s pomočjo ventilatorjev, kar dobro učinkuje do neke mere. Ko ima dan nad 32 Celzija in ni niti najmanjše sapice, je vse skupaj bolj brezupno.

Med drugim sem zopet imela priliko izkoristiti svoje handyman sposobnosti. Kupila sem prenosni ventilator ($12.7) ker imam teorijo, da ga lahko postavim na začetek hise in bo vlekel luft od zunaj po dolzini hise in na drugi strani ven. Nekako deluje, ampak mogoče bi se splačalo kupiti bolj industrijskega, da bi potegnil večjo kubikazo zraka. Kupila sem tudi omarico za čevlje ($20) in jo sestavila. Lepo je videti, da cevlji ne lezijo vec po celem hodniku in da ne ponorevam, ko se spotikam ob (Rudijeve) skrpete. Infrastruktura je torej postavljena, check, vse kar je potrebno storiti je naučiti Rudija, da svoje čevlje dejansko začne pospravljati na omarico.
In se cream de la cream, kupila sem nama... ehm, kupila sem si Boschev prenosni vrtalnik ($100). Najcenejši De Waltov je bil preko $300, Black&Deckerjev je zgledal bolj bogi, prodajalec pa mi je skušal prodati Ryobi-jevega. Glede na to da imava Ryobi laks kosilnico in je vredna lih toliko kolikor je kostala in sem ze 2x menjala glavo (ki je mimogrede 100% plastična), sem se odločila, da raje kupim nekaj bolj priznanega, Nemskega po možnosti, pa čeprav je entry level. Prvi test je napravica prestala, saj je brez tezav zvrtala luknje v aluminijasto zadevo ki jo namotiras na vrata, da bolje tesnijo. Ko mi je potegnilo da stvar ne vrta, ker je nastavljena na od-sraufavanje namesto na vrtanje, je delo steklo in komaj cakam, da dobiva se kakšno pohištvo za zložit ali pa razstavit, ali pa se bolje luknje za zvrtat. Pa bodo vsi sraufi zategnjeni in vse luknje zvrtane... in morebiti dobim se ekstra veselje pri peki peciva, ce le pogruntam kako metlico namestiti na vrtalnik :-)
Od ostalih manjših zadev sem uredila tudi novo stojalo za daljinca od klimatske naprave v kuhinji in pokitala staro luknjo, kjer je amatersko namesceni srauf padel ven. Popravila kuhinjski predal, ki je razpadel... in ob tem skoraj naredila celo stalo z gradbenim lepilom, ki je bil tako star in zasušen da spredaj ni hotel ven, ker pa sem se vedno vztrajno pritiskala na pištolo, je spricnil ven od zadaj. Samo ne vem komu se lahko zahvalim da sem 30 sekund pred tem vse macke, ki so se mi muzale naokoli, pospravila v sobo, ker bi sicer bile od glave do repa namazane z lepilom in da je aceton za odstranjevanja laka za nohte dejansko delno stopil tudi lepilo na mojih rokah, ker bi sicer se 14 dni hodila naokoli kot star tradi. Pa se en kup mali stvari, yeah... I'm on fire this month.

Pa se zadnja stvar za vse motoriste. Sicer preklinjam vsakič ko greva z Rudijem v trgovino z motoristično opremo, ker je kot neustavljiv 5 letni otrok v trgovini z lego kockami... ali modelčki letal ali nekaj podobnega. Postavljen budget je bil do $100 za torbo a sva ga presegla skoraj 10x, prekleto. Rudi si je kupil novo čelado, oba sva si kupila zatemnjene vizirje da bova bolj jebacka, jaz pa sem si končno kupila torbo z magneti, ki se jo pritrdi na tank motorja. Aleluja svoboda. Priporočam vsakemu motoristu v vročih dneh. Ni ga lepšega, kot ne trpeti svicanja na hrbtu zaradi ruzaka.

sreda, 06. januar 2010

Dogodivscin se ni konec

Včeraj zvečer sva odšla do recepcije da bi se dogovorila za take away zajtrk in water taksi naslednje jutro ob 7:30. Receptorka je veselo pokimala, rekla da je vse dogovorjeno in da nama bodo zajtrk ze nocoj prinesli v sobo.
Cakala sva do kakih 10h zvečer pa zajtrka se vedno ni bilo. Kreolska kri, kaj ces. Sledil je ponoven klic na recepcijo in po kakšne pol ure in 5 klicev kasneje so le prinesli dve sendvič bageti.
Danes zjutraj sva vstala, na hitro spokala in odšla na ponton... water taksija ni bilo. God damn! Odsla sva nazaj do recepcije, kjer spet noben ni govoril posteno angleško.
"Where's the water taxi?"
"In Noumea."
WTF. Water taksi bi moral biti tu ob 7:30. Zenska pravi da bo poklicala taksi sedaj, ampak to bi seveda bilo prepozno, ker naju je potapljaški klub pričakoval ze ob 7:45. Takrat sem imela mini napad besa in kricanja, Rudi pa je sel nazaj v sobo iskat mobilno telefonsko stevilko od lastnika kluba. V tistem na recepciji zazvoni telefon in receptorka cisto zmedeno rece da "boat is coming".
"Which boat? Amedee or water taxi?"
"Amedee!"
Holly shit... ni bilo 5 minut ko je na ponton pridivjal prisrčno živahen lastnik potapljaškega kluba, Didier... z svojim najhitrejšim gliserjem. Ko je videl da je taksi prispel, naju pa ni bilo tam, je dojel, da bo treba po naju in je med glisiranjem proti Ilot de Maitre iz mobitela klical na recepcijo. Skratka, napokali smo se gor, ruzak je sel pod palubo in sledila je absolutno fucking fenomenalno divja vožnja do svetilnika. Skompresiralo mi je vsa rebra, hrbtenico in rit in ko smo prispeli sem se tresla kot siba na vodi.
Situacija je bila torej resena. Izkazalo se je da je water taksi prisel ob 7:15 in da je prispel v Noumeo ob 7:30. Pomanjkljiva angleščina pa smo tam.
Dva potopa ki sva jih opravila sva bila naravnost fantasticna. Prvic v zivljenju sva oba videla manto, da ne omenjamo kupa morskih psov, gromozanskega jastoga in par ducatov napoleon fishev.
Kot da vsa kolobocija ne bi mogla biti boljša, je ob najinem prihodu nazaj v bungalov, zazvonil telefon. Direktor hotela se nama je strašno opravičeval in nama ponudil steklenico šampanjca v opravičilo. Nice, so now we're as drunk as a skunk, and happy! Dan zaključen.

torek, 05. januar 2010

Prtljaga najdena... in dostavljena

po hm hmm 8. dneh. Cez 2 dni greva ze domov :-( Glede na nalepke na prtljagi in sodeč po pogovoru z Qantas predstavnikom v Noumei, sklepam da je prtljaga bila pravzaprav poslana nazaj v BNE in od tam isti dan tudi v Noumeo ze 29. decembra. Ker pa je očitno predstavnik imel
  1. svinec v riti
  2. je komaj govoril anglesko
  3. in bil ocitno med drugim tudi barvno slep
je rabil 7 dni, da jo je nasel/prepoznal. Anyway... frisnih spodnih gat imava sedaj na pretek.

Danes sva sla tudi na potapljaški izlet z klubom Amedee. Presenetljivo sva videla veliko morskih psov, gray reef sharks, codov, unicorn fishev in Rudi pravi da je videl tudi orjaške rake. Jaz sem bila na prvem potopu zal malo preokupirana s praznjenjem maske, ki se mi je neprestano rosila. Na malem otočku s svetilnikom, kjer je potapljaški klub lociran imajo kot zanimivost tudi 16. let starega mačkona, ki se leno sprehaja sem in tja od potapljača do potapljača, da ga pocohas za usesi.

ponedeljek, 04. januar 2010

How was my holiday... absolutely diabolical!

Hja, se vedno sva brez prtljage, ceprav so naju danes zjutraj klicali, da naj bi prtljaga prisla s prvo ladjo in da sem vceraj zvecer Qantas predstavniku po telefonu razlagala da je kufer military green barve in ne "military" kufer.

Med drugim sva ugotovila, da je otok na katerem bivava pravi snake otok. Moje oko je ze tako izurjeno da sem danes zjutraj zgolj pokukala iz hotelske sobe in sem ze zagledala en komad Tricot Raye morske kace.


3 dni nazaj je Rudi skoraj stopil na eno, vceraj pa sem jaz sedela na robu bungalova, ko me je kacica pozgeckala po nogah in sem zatulila tako, da je pol otoka skocilo v luft. V vodi pa jih se nisva videla.

Med snorkljanjem okoli bungalovov sva nasla mlade tune, butterfly fish, polno malih pisanih tropskih ribic in celo giant clam - ogromno skoljko vijolicno-zelene barve s flourescentnimi pikami.