četrtek, 05. november 2009

Zanimivost

Pravkar sem se malo sprehodila po hisi in ugotovila da imava trenutno v uporabi 6 racunalnikov. Od tega je en namizni (moj), en server, en netbook, vsi ostali pa so prenosniki. Ne vem zakaj me to nekako spominja na studentske dni.

Se druga zanimivost pa je... da je na najino ime pisanih 5 vozil, mogoce celo 6. En avto, en 4WD, dva motorja in en (manjkajoci) ute in mogoce tudi ze davno prodani motor, ki kot kaze (celo vecnost) ni bil prepisan na novega lastnika.

Trenutno imava samo 3 macke... tukaj torej nic posebnega.

Danes sem sla do zdravnika na cepljenje in pregled uses, ker na levo uho skoraj nic ne slisim. V usesu imam ocitno dermatitis za kar sploh nisem vedela da obstaja, srbi za popizdit, popraskat se ne mores in ker je notri vse vneto in se koza lusci nic ne slisis. Dobila sem 3. dozo cepiva proti raku na maternicnem vratu, ki je mimogrede brezplacno, proti svinjski gripi pa se nisem hotela cepiti, ker se mi zdi vseskupaj en velik bullshit.

torek, 03. november 2009

Linky sivilja in Rudijeve igracke

Ze nekaj casa nazaj sem v trgovini na razprodaji kupila ene totalno hude hlace od moje najljubse modne kreatorke Veronice Maine. Edina slaba stran hlac je bila seveda ta, da so mi bile tipicno za vsaj 5cm predolge. Tako so hlace dolgo lezale v omari in vsakic ko sem jih videla sem si rekla da jih moram skrajsat. Ko sem jih koncno prijela v roke in zacela sivati rob sem ugotovila da bom porabila tocno en teden, da skrajsam eno hlacnico, ce seveda zelim naredili lustne male sive. Cisto sem popizdila in preko interneta narocila sivalno masinco za $30. Ko je masinca prispela po posti, je bila seveda taksna da je bil edini kovinski kos na njej igla, a imela je pedal in 5 razlicnih sivov in hlace sem zarobila kot mojster. Nevem zakaj a zaobjel me je strasni val navdusenja nad sivanjem in sem popravila se Rudijeve razparane hlace, mojo kiklo in nekaj drugih kosov oblacil. Nato me je picilo da bi sesila nekaj cisto novega in odsla sem v neko zabaceno trgovino z blagom sredi Logana. Ko sem prisla tja, sem mislila da sem prisla v Meko. Imeli so vse vrste blaga od navadnega bombaza, jeansa, svile do metalnih fancy tkanin... vse skupaj poceni kot sto mater. Kupila sem torej nekaj blaga, zadrge, cvirne in vsega boga.

Po nekem cudnem nakljucju sva sla z Rudijem tisti vikend k prijateljem na BBQ, kjer mi je Anita povedala da je kupila masino da bo svoji hcerki sesila nek kovter al kaj jaz vem kaj in da te masine nic vec ne uporablja ker je z otroci prevec dela (hvalabogu da me to se vsaj 10 let ne caka). Ker sem spila ze nekaj cidrov sem bila cisto korajzna in sem vprasala z izposojo sivalne masine, ki je veliko bolj napredna od moje plastic-fantastic igrace.

V dnevni sobi je torej zrastel moj sivalni studio in Rudi se je pac moral sprijaznit s tem. Po nekaj bolj ali manj uspesnih projektih sem skupaj spravila dva topa in dvoje hlac. Navodila in vzorce sem nasla kar na internetu in z malo prakse sem ze veselo sivala vse zivo - od zadrg do gumbnic.



Masino sem hotela odkupiti od Anite pa je zal ni hotela prodati (ceprav je ne uporablja - kdo bi razumel zenske). Torej je bil edini logicni korak da preljubo masino vrnem in kupim svojo. Z Rudijem sva sla v specializirano stacuno, kjer so mi pokazali nekaj modelov, a sem se ze na prvi pogled zaljubila v zgornjo Brotherjevo NS20 digitalno sivalno masino (pa ne zato ker je pinky). Masinca je v primerjavi z staro mamino masino, ki sem jo kvarila kot otrok in mami kravzljala zivce, pravo cudo tehnologije.

Ker sem si jaz kupila igraco, me je seveda Rudi zvlekel v sosednjo trgovino in kot otrocek cepetal, da bi imel pa nov TV... okay, pa naj bo, tastar je itak ze star pa se analogen. In tako je nov dom dobila se Samsungova LCD televizija... in glej ga zlomka, se najbolj sem je vesela jaz, ker je digitalna in je slika na njej po novem kristalno jasna. V Avstraliji so namrec pred kratkim lansirali digitalne HD kanale. Tak da loh sivam in gledam svoje soap opere kot tipicna gospodinja. Manjka samo se pes in hisa z belo picket ograjco. Nah... just kidding.

P.S. Poroka v decembru je prestavljena za nedolocen cas, ker Rudi zal ni uspel dobiti dovolj dopusta. Jaz se prov nic ne sekiram, ker greva namesto tega mendrat pesek na koralne otoke.

Lenoba? Mogoce se mi pa samo prevec dogaja...

Ne, niso me v sluzbi cisto zalozili z delom, niti se nisem vdrla v zemljo. V preteklem mesecu ali dveh se mi je enostavno dogajalo prevec stvari in sem blog kar malo zanemarila. Numero uno: vreme v Avstraliji je trenutno fantasticno in oblacek na nebu je prava redkost. Septembra sem se koncno spravila delat izpit za avto in ko sem enkrat to opravila, sem sla se po learners permit za motor.

Naslednji korak je bil seveda nakup moje nove mrcinice, ki smo jo po familiarni tradiciji poimenovali Barbie. Je Honda CBF 250, fajn gre in prov lustno brenci. Zanjo sem placala $4600, kupila sem jo od ene middle aged tetke iz outbacka, ki je na njej naredila samo 5000km. Nekaj osnov mi je sicer pokazal Rudi, vendar pa tako ni slo naprej in sem se odlocila da si poiscem instruktorja. P.S. v Avstraliji ni nujno da delas voznjo preko avtosole, lahko te uci kdorkoli, ki ima open licenco za zeljeno kategorijo vozila.



Opravila sem torej vseskupaj nekih 12h voznje in ker je moj instruktor rekel da sem naravni talent, sem bila hitro sposobna opraviti vse vaje brez tezav. Vaje vsebujejo slalom, osmice, super pocasno voznjo, kontrolirano zaviranje, zaviranje v paniki itd. Skratka to je bilo to, neko skisano nedeljo sem sla opravit test in sem sedaj ponosni lastnik odprte licence za avto in resticted licence za motor. Mislim da se od tistega dne se nisem peljala v sluzbo z avtom... z motorjem se namrec pride veliko hitreje pa se parkiranje je enostavno. Seveda so sedaj obvezni tudi vikend izleti z motorjem.