sreda, 31. december 2008

I love books!

Odkar sem zacela veliko potovati naokoli po Avstraliji sem ugotovila, da je dalec najboljsi entertainment na letaliscu stara dobra KNJIGA. Tako sem kupovala knjigice, taksne in drugacne, pretezno za Rudija. Minilo je ze kar nekaj casa odkar sem prebrala dobro knjigo za duso. Pravzaprav se se tocno spomnim katera je bila... Crysalids ali nekaj takega, post-apokalipticna zgodba. Anyway... poleg knjig za zabavo sem Rudiju na Sydneyskem letaliscu kupila knjigo Twilight.

Knjige se vec tednov ni dotaknil, dokler je nisem iz dolgcasa pobrala jaz... prvo knjigo sem prebrala od vecera do naslednjega popoldneva, 16h straight, z spanjem vmes. Umm... naslednji dan sem sla kupiti naslednji dve knjigi iz serije. Verjetno sem izgledala nekako tako kot raztresen heroin junkie, ki isce svoj hit... kot raztresena kura sem uletela v knjigarno sredi nakupovalnega centra in zahtevala svoj izvod knjig. Se isti dan sem se lotila branja knjige New Moon in takoj zatem se Eclipse. Vmes sem Rudija odvlekla v kino gledat film Twilight. In ker se do 4. knjige se nisem prebila, sem se enkrat prebrala Twilight v detajle in analizirala dialoge. Dobesedno se tresem, kdaj se bom dokopala do in prebrala se knjigo Breaking Dawn. In Host. Yep... I'm properly, totally and hopelessly hooked.

ponedeljek, 29. december 2008

Fraser Island

Za menoj je en dokaj hekticen mesec. Koncno se je le zacel dopust in odlocila sva se da se odpraviva kampirat na Fraser Island. Fraser je bil good... ok no, lahko bi blo boljse. Po 4. dneh sva dobesedno pobegnila, ker je bilo gor cisto prevec turistov - trume in trume ljudi, ker nama je prakticno zmanjkalo bencina, ker so naju pozrli zuzki (dobesedno... massive sandflies) in ker je bilo vroce in vlazno ko pri norcih in ker nama je blazina za spat pocla. Tko... upam da je zadost haha.

Skratka... potreben je bil en resen pitch stop. Pa vseeno ni bilo tako slabo. Naj povem da sva se z Rudijem ze dober mesec nazaj odlocila, da bova kupila en "fun car" oz. vozilo za prosti cas, 4WD torej. Rudi je prebil cel mesec ob letanju sem in tja, dokler ni nasel perfektnega Mitsubishi Pajerota za naju. 3.5L V6 155kw... nice, it does the job! Cena... sitnica. Good ground clearance in seveda vse kar pase zraven postenega 4WD.



Na Fraserju sva se najprej pognala v dzunglo in kampirala ob jezeru. Ker so naju skoraj pozrli zuzki sva se drug dan odpravila naprej proti centralni postaji na otoku in dozivela prvi hardcore 4-wheel driving. Drugi dan sva kampirala ob obali... kjer od zuzkov se ni bilo nobenega olajsanja kljub enormnim kolicinam Aerogarda tropical strenght. Sla sva tudi na hiking do Wabby jezera in ob poti srecala tale man tree.


Tretji dan sva se vozila po plazi in vsaj poskusala loviti ribe... brez uspeha, kajpa drugega. In ko niti 80% DEET insekticid ni pomagal in je sredi noci spustila zracna blazina, sva naredila stratesko odlocitev, da greva domov v pit stop preden kreneva v gore, v upanju na hladnejso klimo.

nedelja, 07. december 2008

Ma sem čudna

Nekaj dni nazaj sem na plano potegnila pripomočke, ki mi jih je že kakšen mesec nazaj po pošti poslala moja bivša sodelavka Mojca. Gre za specialni kit, tak ki se ga v Avstraliji 100% ne da nikjer dobiti. Tale "skrivnostni" kit sem naročila zato ker je dejavnost ki jo z njo počneš ultimativno sproščujoča.

Shipping v Avstralijo je bil zopet cel logističen podvig. Paket je namreč vseboval žaganje in velike količine ostrega (kvačka, škarjice in bucike) in lesenega materiala (košara...). Pošteno me je skrbelo, da bodo vrli avstralski cariniki celoten paket razdrli in zaplenili. Pa ni bilo tako, za razliko od paketa ki je vseboval 2kg pristnega primorskega pršuta (fuck it), je bobin lace kit prispel neokrnjen v celoti.

Verjetno vas že pošteno zanima kaj ta skrivnostna zadeva je gre se za klekljarski komplet.

Ko sem zadevo potegnila ven, je Alan padel v naval 20 minutnega hahljanja in hihitanja. Da začneš klekljati je seveda najprej potrebno naviti vrvico na klekeljne, česar sem se lotila na roke. Mislim da je trajalo cca 10 minut, da sem navila prvega. Jep... samo enega. Ko imaš torej pred seboj nalogo naviti vsaj 10 klekeljnev si ob lahko rečeš samo "oh ja". Alan si je hitro zamislil boljši postopek. Predlagal mi je da klekelj vpnem direktno v bormašino. Ja... moja je bolj majhna in ni variante da bi klekelj pasal notri. Druga opcija je bila torej logična: klekelj pripni na mikser.... tisti kuhinjski ja.

In smo se lotili. Da izvedeš ta postopek potrebuješ vsaj tri ljudi.

Enega, ki je spreten domač mojster,
drugega ki si neizmerno želi klekljati in
tretjega ki je zgolj radoveden.

Briljantno torej, vse klekeljne smo uspeli naviti v cca 30 minutah. Alan jih je navezal na nastavek od mikserja, nataknil na mikser in vklopil gumbek, jaz sem furala nitko gor in dol po klekeljnu, Rudi pa je držal rolico z nitko nataknjeno na svinčnik. Mikser je preživel.

Veselo torej klekljam, v Avstraliji in za zabavo.

Mojca - tebi pa itak VELIKA HVALA, da si se pošteno potrudila in zbrala na kupaj pristno slovensko bulo, košaro, klekeljne, fenomenalno kvačko in tisto malo zadevo, ki jo s pridom uporabljam za odstranjevanje bucik (končno lahko klekljam brez da si ob tem lomim nohte), ta dolge in ta tanke bucike (ker karkšnekoli pač niso najbolj primerne za klekljanje), mini škarjice in da si vseskupaj lepo zapakirala in poslala v Avstralijo.

sobota, 06. december 2008

Melbourne #?

Spet grem v Melbourne, že ne vem kolkič v zadnjih nekaj mesecih, tako da sem tudi tam že skoraj doma. Letalske karte in hotel je že rezerviran. Tokrat sem bila rahlo pissed off nad Rendezvousjem v Melbournu, ker so mi nazadnje naredili živo komplikacijo z rezervacijo sobe in sem rezervirala malo bolj omiljen hotel v St Kildi, v upanju da bo v bližini tudi kakšen dober žur plac. Stvar je namreč v tem da sem že pošteno overdue za kakšno oldschool žurko in v Brisbanu se mi nikako nikoli ne da spraviti v mesto v nasih dragih "burbsih" pa se ne dogaja nič konkretnega... razen tisoč in enega pokie placa pod krinko športnega kluba.

Tokrat bom imela samo 2 dnevni tečaj, ker se na ta kratkega (3. dan) ni noben prijavil... suits me just fine. Med drugim sem povabljena na novoletno žurko enega izmed naših partnerjev v posh hotelu v St Kildi - kot naročeno. Taksne žurke grejo po principu nek se vidi razkoš, kjer se lahko do onemoglosti naješ kanapejev in napiješ šampanjca ali kakšne druge podobno-hip pijače. Kot da situacija ne bi mogla biti boljša, je ta žurka napovedana zadnji dan, po tečaju. Na žalost pa iz Melbourna do Brisbana sredi tedna ni nobenega red-eye flighta... in se že vidim kako bom naslednje jutro navsezgodaj še čisto treščena bluzila po Tullamarine airportu. Kaksen red eye flight, kot se reče letom, ki so ali zelo pozno zvečer ali zelo zgodaj zjutraj in običajno tudi zelo poceni, bi v tem letnem času, ko je Brisbane eno uro za ostalo "razvito Avstralijo", prišel zelo prav. Tako bi se npr. do 10 ure zvečer noro zabaval v Melbournu, ob 11h zvečer bi se usedel na letalo in bi v Brisbane prisel le dobro uro kasneje, kljub temu da let traja dobri 2 uri. Tako bi prakticno žingal v Melbournu in cel v rožicah prispel nazaj domov, 2000km stran, in spal v domači postelji.