sobota, 29. september 2007

Iskanje sluzbe

Za iskanje sluzbe v ITju se tukaj vecinoma uporablja SEEK.com.au ali pa veze in poznanstva. Veliko oglasov je podvojenih in vecinoma so od zaposlitvenih agencij. Pri agencijah je potrebno biti previden, se posebno pri contract delih, npr. pri eni agenciji so me za dosti zahtevno delo ocenili na 35/40 h per hour oz. nekje 80.000 AUD per year, pri drugi pa takoj na 110.000 per year. Razliko, ki jo uspejo narditi pri tvojem strosku pac spravijo v svoj zep. Intervjuji so podobni kot pri nas, z to razliko, da le redki uporabljajo t.i. aptitude test (IQ, personalne lastnosti, etc.) .
Ponavadi imas prvo razgovor z agentom, nato pa ce gre okej, te dajo na intervju z delodajalcem, nekateri pa te takoj povezejo z delodajalcem.
Ce delas per hour, potem nimas placanih nobenih pocitnic, prostih dni, bolniske etc., zato si moras nastaviti vecjo ceno, npr. ce delas permanent za nekje 70.000 AUD per year, je potem tvoja p/h rate nekje 90.000-100 K .
Kot redno zaposlen imas placanih 20 dni dopust, na vsakih 3 mesece dela ti pripada 1 dan free sick leave (brez potrdila zdravnika), 1 teden dopusta in pa mislim da se nekej dni sick leave z potrdilom.
Ce ti je agencija vsec, se posebej ce delas kot pogodbenik (contractor), lahko potem delas eksluzivno za njihove stranke oz. pac za agencijo.
Pri meni se je lepo obnesla DATA #3 agencija, ki je ena od vecjih IT firm v AU, imajo pa kot del portfolia tudi recruitment agency v hisi.

nedelja, 23. september 2007

Family reunited

Včeraj sva se v poznih večernih urah končno vrnila domov. V 2 dneh sva prevozila skoraj 2000km poti do Sydney-a in nazaj. K sreči sva nekaj dni pred tem kupila navigacijski sistem TomTom One, da naju je vsaj pribljižno vodil po poti. Rudi je pričakoval lepo 4 pasovno avtocesto, realnost pa je bila drugačna. Večina poti je bila 2 pasovna cesta, ki bi ustrezala ekvivalentu naših regionalnih cest… npr. tiste do Hrastnika, ponekod niti sredinska črta ni bila zarisana. Pot do Sydneya je bila še dokaj dobra, vreme lepo in večji del poti sva vozila podnevi, ker so naju vsi opozorili, da znajo truck driverji ponoči voziti kot zmešani… in prekleto prav so imeli. Naslova 60 Wallgrove Road TomTom ni poznal, zato sva za destinacijo izbrala hišno št. 59. Ko je napravica izjavila, da sva prišla na destinacijo mi je skoraj dvignilo pokrovko… ura je bila že pol 10, pristala sva sredi ničesar, sicer nekje na Wallgrove Road-u v Eastern Creek-u, območje je bilo povsem ruralno, vendar bogve kako dolg je ta road. Vozila sva se sem in tja, iskala table, se ustavljala pri hišah in hodila gledat če je kje kakšna živa duša, da jo vprašava kje je quarantine station, pa ni bilo nikjer nikogar. Nazadnje sva nekemu kmetu dobesedno zapeljala pred pickupa in ga zaustavila pa je znal povedati le da naj se peljeva down the road. In sva se vozila še kakih 5km po cesti in z ostalimi ljudmi praktično hkrati, le 5min pred 10h zapeljala pred vrata karantenske postaje. V trumi smo se vsi naenkrat usuli na parkirišče in oddirjali vsak po svojo žival. Med vikendi lahko žival pobereš le med 10 in 10:30h, plačati moraš med tednom, kar sva k sreči uspela narediti že v petek. V postaji so imeli živali za prevzem že pripravljene, kakih 20 transporterjev je čakalo na recepciji, postavljenih en zraven drugega, glasen lajež in mijavkanje. Ko sem zagledala Zvezdičin transporter sem skoraj bruhnila v jok. Prisežem pri nevemčem, da naju je takoj prepoznala in se prišla pomuzat do vratc. Hitro sem pokazala osebni dokument, podpisala odpustnico in smo odleteli ven. V avtu sva jo spustila iz transporterja, da smo se takoj malo pocrkljali. Ker je bila pred nami še dolga pot do doma, sva se ustavila v najbližjem nakupovalnem centru, da sem šla nakupit najnujnejšo opremo – hrano, pesek in mačji WC. Skodelice smo kupili že nekaj dni pred tem v Ikei – take zelene da bodo pasale z ostalo keramiko v stanovanju. V trgovini za male živali sem se mislila na vratih obrnit, ker sem v izložbi zagledala pasje mladičke v steklenih posodah pa na žalost ni bilo nobene druge trgovine v bližini. TomTom je kazal malo več kot 11h dolgo pot do doma. Malo ven iz Sydneya je začelo deževati kot iz škafa in ni nehalo dokler nismo prišli že čisto do Brisbane-a. Ob 6h zvečer se stemni in vožnja je bila taka muka, da sva se z Rudijem menjavala na maksimalno 2h oz. 200km. Predstavljajte si vožnjo po razdrapani regionalni cesti, omejitev je 100km/h in če pelješ le kilometer manj, se ti za rit nalepijo lokalci in ti po možnosti blendajo z lučmi, avto pa kar plava po cesti. Vmes te prehiti še tovornjak, ki je dolg za 2 slovenska in piči 130km/h. Brisalce imaš na največji hitrosti pa komaj uspejo za silo brisati vodo, vidiš kakih 5 metrov pred seboj, povsod table pozor koale, kenguruji in ne vem kaj še vse na cesti. Na trenutke sva dobesedno vozila ovinke po občutku in kakor so bili narisani na TomTom-u. Odkar smo doma pa imava stalno za petami eno kepo, ki ne more nehati presti in tapkati. Ponoči je seveda spala pri nama v postelji pod kovtrom.

petek, 21. september 2007

Gremo po Zvezdanko!!!

Danes popoldne se bova odpravila na približno 900 kilometrov dolgo pot v Sydney po muco Zvezdico, ki jo bodo jutri končno izpustili iz karantene. Želite nama srečno pot in Zvezdanki čimmanj stresa.

torek, 18. september 2007

Real estate #1

Koncno sva uspela najeti svojo hiso, da nama ni treba vec prebivati v motelu. Skupaj z Ray-em, najinim prijateljem iz Avstralije, smo najeli lepo 3-sobno hiso v Holland Park-u. Hisa ima poleg 3 spalnic se majhen study (za pisarno), sunroom (kot zastekljena veranda) in seveda obvezni vrt z garazo. Lokacija je cca 7 km iz centra mesta. Najemnina nas stane 420A$ na teden. Sedaj imamo celo norijo, ker je potrebno vse opremiti, urediti internet in ostalo. Hiso nam je uspelo najeti direktno od lastnika, ne od agencije. Zgodbe o real-estate agencijah pridejo v kratkem, ker imamo o njih ogrooomno slabega za napisati.

torek, 11. september 2007

Avto #2

Evo, fotke and tehnical data stroja , ki ga je kupila Alenka . Pravijo, da je ful trpezen avto, no, bomo vidli. Jaz bi vseeno, ko glih tolk dobr sportski zgleda, kak turbo montiral zravn, bojda se da na tele male masince za 1000 AUD namontirat en mali turbo, da dobis potem ven 91 KW, haha.
Polni kasko vkljucno z mladim voznikom, 3rd party insurance etc. (covered opcija, SunCorp zavarovalnica) in vsem je bila dobrih 700 AUD .

Limuzina, 1.5 L, (4G15 SOHC, 69 KW/91 KM), rocni menjalnik, opremo pa mislim, da ima bolj skopo.





nedelja, 09. september 2007

Nakup avta

Vceraj (v soboto) sva s prijateljem Raymondom, ki sem ga spoznala v bolnišnici cel dan letala naokoli in kupovala avto zame. Gosh… sva videla taka jajca od jajc, da sem se ene parkrat že na prvi pogled oz. takoj ko je prodajalec zacel mutiti kar obrnila okoli in rekla da to ni tisto kar išcem. Pa sva videla lepo Hondo Prelude, receva prodajalcu naj jo vžge… obrne kljuc in nic, empty battery, pop the boot… ajaj, v tisti prtljažnicek daš en mini kufercek ali eno bogo vrecko iz štacune – totalno neprakticen avto, od zunaj pa je tako fino izgledal. Pa sva gledala eno Mazdo… na prvi pogled luštno, pogledaš malo bolj podrobno pa je cisto zarustana, pogungaš in amortizerji škripajo, vrata nekam cudno skupaj stojijo, kot bi bil avto zaleten in šlampasto popravljen. Prodajalci pa so seveda opevali svoje blago. Poskušali so nama prodati celo 4WD (džip po naše) super ohranjen, lep in vse, a brez mašine haha. Klices prodajalca in mu poves da zelis opraviti RACQ check pred nakupom pa se le ta nenadoma premisli in ti rece da je ze nekdo klical pred tabo. Nazadnje sva se le odlocila, da greva pogledati tistega Mitsubishi Lancerja, ki sem ga že navsezgodaj zjutraj obkrožila v casopisu, a Rudiju gotovo ne bi bil všec, ker ima »le« 1.5l mašino. Huh, morala bi Birkdale, bila pa sva brez avta in prodajalec ga ni hotel pripeljati v Burando. Na koncu sva ugotovila, da skozi Birkdale pelje vlak in da se lahko vkrcava direktno na train stationu v Burandi, prodajalec pa naju pobere na postaji v Birkdale-u. Prekleto sem si mislila, ce to ni vsaj kakih 6-7 con in 20km dalec, karta pa temu primerno draga. Vprašam Raymonda kje bova kupila karte pa mi rece no worries, imam 2 karti… OK then. Sredi vožnje na vlaku mi potegne kaj je Ray mislil z »imam 2 karti«, valda… švercala sva se na vlaku, ker nikjer ni treba pokazati karte. Prispeva na lokacijo, kjer naju pobere tip, srednjih let, družinski clovek z 2 otrokoma. Ogledamo si avto od zunaj, pogledamo kakšna je velikost pritljažnika – decent, notranjost lepo ohranjena za 10 let star avto, luci, žmigovci, brisalci etc. vse dela, tip ima celo roadworthyness & RACQ certifikat že opravljen. Odpremo haubo, Ray gleda ce je kaj sumljivo, pogungava avto, nic ne škripa, vse lepo skupaj stoji, od zunaj nobenih opaznih vdrtin & prask. OK, 1. test smo prestali, gremo na vožnjo, mašinca prede – zelo tiho dela, klima dela, it doesn't seem dodgy, ce spustiš volan ga malo na levo vlece, ampak ne prehudo, ima nove gume in nov akumulator (tip ima za vsa popravila pedantno spravljene racune), zdi se mi legit in odlocim se da kupim ta avto. Še za ceno se moramo zmeniti. Ray naj bi barantal, na koncu pa sem se jaz izkazala za bolj strogo. Avto se je prodajal za 7500$, tip pravi da spusti ceno za najvec 500, mu hitro pojamram, poslušaj, govorimo o gotovini – cash, placala bom kakih 500$ za registracijo & zavarovanje (tu sem pretiravala), ker sem mladi voznik, pa glej avto ima 180kkm… dam ti 6500$. Ni bil videti ravno zadovoljen hehe, ampak je pristal. Sfotokopiramo certifikate, da bom preverila še lastništvo avta, naredimo racun za deposit in se dogovorimo, da avto prevzamem v ponedeljek ce bo vse OK. Nazaj do train stationa sem peljala jaz in wow, vožnja po levi strani ceste mi zacuda sploh ni predstavljala prehudega problema… le z desno roko sem vsakic nekaj grabila po vratih, namesto da bi z levo prestavljala, pa seveda sem namesto žmigovcov vklopila brisalce.
Ko sva z Rayem cakala na vlak za nazaj sem ga vprašala kakšna je šansa, da te dobijo brez ticketa… no chance je odgovoril. Vkrcala sva se na vlak, se peljeva nekaj postaj in ravno berem nalepko na vlaku, ki pravi da uniformirani in civilni varnostniki patruljirajo po vlaku, ko se Ray na postaji zagrabi za glavo, po koridorju pritece trop mulcev, ki kricijo »shit shit… they're checking tickets«, vrata pa so se že zaprla, Ray zašepeta we're getting off at the next station, mimo naju gre ekipa 3 varnostnikov in oblije me hladen pot. Ne vem po kakšni sreci, se je to zgodilo ravno na postaji Wynnum in da sva sedela ravno na sredini vlaka. Karte so cekirali od zacetka in s konca vlaka proti sredini. Naslednja postaja je bila le nekaj 100m naprej (Wynnum North). Nenadoma je na vlaku s sedežev vstala vsaj polovica ljudi, med njimi tudi penzionisti, s kislimi obrazi smo živcno pritiskali gumb za odpiranje vrat in ko se je vlak ustavil na postaji smo s svetlobno hitrostjo izstopili v zadnjem trenutku. Takoj zatem sem bruhnila v krohot… Ray, no chance you said. Huh, tole pa je bil adrenalinski rush. Are we gonna buy tickets now? No, we're gonna do the same thing again… just board the next train. Kakšna šansa pa je da so na 2 zaporednih vlakih varnostniki?! No chance! ce te dobijo brez karte, dobiš opozorilo, naslednjic ko te dobijo pa placaš kazen, ki je nekih 150$. Kaj bi naredila… jah, neumno bi se naredila. Mi no spik english gud, buy ticket on train, buy ticket now, I sorry I not know how to use ticket machine.

petek, 07. september 2007

Počasi pa bo le steklo

No, danes me je skoraj vrglo na rit, ko sem sla na banko položiti 200$ izmed tistega kar sem dobila preko Western Uniona. Končno je prispel denar na moj račun in takoj sem zahtevala bank statement (izpisek stanja), da sem ga poslala real-estate agentki s katero se menim za najem stanovanja.

Uboga mica maca Zvezdanka je v karanteni prehlajena, ji teče iz nosa in me boli srce, ker ne morem k njej, da bi jo potolažila. Po telefonu sem govorila z njeno oskrbnico, ki je po glasu sodeč zelo prijetna punca in mi je zagotovila, da pridno je, uporablja WC in da jo bo ona pocrkljala namesto mene.

Jaz sem se vselila v motel room za 330$/teden, kar je čisto sprejemljivo za začetek. Dalo mi je tisto stabilnost, ki jo v tem trenutku najbolje potrebujem. Motel je bil ravno prenovljen in so sobe zelo praktične, imaš wc, tuš in mini kuhinjo z aparati kot so hladilnik, grelnik vode, toaster in mikrovalovka. In zdaj mi ni treba tako besno hiteti z najemom stanovanja... se bom raje še malo dobro razgledala okoli, saj sem namreč šele sedaj dobila pogoje, da sploh lahko vložim prošnjo: imam denar za bond in ta presneti bank statement, da lahko dokažem da se lahko preživljam naslednjih 6 mesecev. Prej so vsi samo zmajali z glavami, seveda... kdo pa ti bo verjel kar na lepo besedo da ima tvoj fant toliko in toliko denarja na računu, fant pa je na drugem koncu sveta in kako sploh dokazati da sva par... ah, težko pojasniti.

sreda, 05. september 2007

Denarne tezave

Ze en teden se trudim spravit denar Alenki v Avstralijo, na banko ANZ iz A banke in nam se ni uspelo. Sedaj upam, da bo slo, v cem je torej finta.
Avstralci navedejo, da rabis za nakazilo v tujino navesti sledece podatke: Ime, priimek, BSB stevilka,swift in stevilka racuna.
Seveda nase banke nimajo pojma kaj je to BSB in so ga pac nekam navedli, nakazilo je prislo nazaj, ker ima kao pomanjkljive podatke (ANZ zavrnil). V drugo so pri ANZ rekli, da naj pri nakazilu kot IBAN stevilko navedemo BSB stevilko, nakazilo je prislo nazaj spet z istim razlogom. No, v tretje pa se je Alenka uspela prebiti do senior managerja ANZ banke, ki je dejal, da je pri nakazilu iz Evrope potrebno navesti kot stevilko racuna BSB + stevlko racuna , pa naj bi bilo ok. BSB stevilka naj bi bila nekaj podobnega kot pri nas oznaka poslovne enote banke.
Mene je in A banka in ANZ setkala levo in desno, mastno zaracunajo provizijo, potem pa se jim jebe.
Western union je pa resil zadeve za prvo silo, upam pa, da bodo sedaj nakazila prisla do njenega racuna in tudi mojega.

Dodatek 6. september: ANZ je poslal uradno opravicilo, ker je zajebal nakazila, ki so pravilno prisla k njim. Torej, ocitno je naso bancnistvo superiorno Avstralcem, heh. BTW; ANZ elektronsko bancnistvo ne pozna certifikatov, svasta.