nedelja, 26. november 2006

University of Queensland

Med počitnicami sva obiskala tudi kampus St. Lucia v Brisbaneu. Imela sva kar precejšnje težave, da sva se znašla, saj je kampus tako velik, da ima lastno poštno številko. Na student centru sva si nabrala nekaj brošur za študente, ki bi želeli študirati na tej fakulteti. Naju zanimajo predvsem IT in bussiness/economics programi zato sva se osredotočila le na te. Pristopila sva k pultu in tipu povedala, da prihajava iz Slovenije in da bi naslednje leto rada pričela študirati pri njih. Stvar izgleda sila enostavno, jaz moram na svoji fakulteti dvigniti potrdilo o opravljenih izpitih in opis programa, to dati prevesti in mi bodo upoštevali maksimalno tretjino našega programa, kar je pravzaprav zame čisto vredu, ker sem šele v 2. letniku in tako nisem opravljala izpitov za brezveze. Resnično upam da mi bodo priznali večino izpitov, ki sem jih opravila v Sloveniji. Ker imam permanentno vizo, me smatrajo enako kot domestic študente in se moram zato prijaviti preko QTAC-a, kjer me bodo rangirali po učnem uspehu iz srednje šole. Če se uvrstim med zgornjih 12% najboljših študentov, mi država še dodatno subvencionira šolnino in me bo ta prišla okoli 6000$ na semester. Rudi na drugi strani pa se lahko vpiše direktno na magisterski program, če mu bodo njegovo diplomo iz Slovenije upoštevali kot avstralsko graduate diplomo. Vpiše se lahko kar direktno na univerzi, ker postgraduate programi niso subvencionirani s strani države.

sreda, 22. november 2006

Šoping in Graz

Se je včasih reklo na Štajerskem, ko se je šlo na mesečno ali večjo fasungo. Pa je prišel kapitalizem tudi k nam in pravijo, da ni več treba hoditi v tujino, da imamo vse pri nas za isto ceno in da nam nudijo trgovci isti šoping experience kot povsod po svetu. Yeah, right.
Pravkar sem se vrnil iz večjega nakupa iz enega od večjih trgovskih centrov in že takoj na vhodu postaneš slabe volje. Kje imam kovanec, da lahko vzamem voziček, da bom sploh lahko nakupoval. Seveda ga nimam, pa je treba it zamenjat denar, da sploh lahko začnem nakupovati.
Da pojasnim, sva mlajši par, kjer imam jaz čez kuhinjo, draga pa avto na servis vozi. Rad kuham vse mogoče, japonsko, mediterantsko, tajsko itd. in pri hrani nikdar ne varčujeva, pač rada dobro jeva.
Torej, grem naprej v trgovino, zelenjava, izbira.... je ni. Zelišča - nimamo niti pod razno, gob ni. Bučke, ki so velike kot kilske klobase - ne hvala. Gužva, totalno neprijazni trgovec, ki ti zapakira in zaplombira kupljeno zelenjavo, saj trgovci seveda ne zaupajo kupcem.
Vedno sem se spraševal, zakaj mora biti na polici 2 metra iste vrste ajvarja?
Pridem z polnim vozičkom do blagajne, upsi, rabim tudi vrečke, na vrečki logo trgovca, jaz pa morem še plačati za njo. Trgovka začne na brzino vse metati čez blagajno, medtem ko jaz še zlagam stvari na trak, ona pa seveda začne gledati v luft pa zavijati z očmi in klepetati z kolegico.
Končno uspem vse spokati v voziček in si oddahnem ko lohka grem ven iz trgovine.
Na enem od forumov je nepotešeni slovenski krščanski demokrat, ki živi v AU rekel, da so v AU edini prijazni ljudje trgovci. Jaz bom rekel, da so vsaj v Brisbanu ljudje zelo prijazni, trgovci še posebej, v Sloveniji pa niti trgovci niso prijazni do kupca.

Okej , sedaj pa k šopingu v tujino, konkretno lokalni market Coles v četrti Hamilton, Brisbane.
Market je iste velikosti kot npr. kakšen lokalni market v večji slovenski vasi.
Parking, ni problem. Pridem v trgovino, guess what, celo vozičke majo zastojn. Oddelek z zelenjavo. Ojej, kakšna izbira! Ni, kar ni. Zelišča, vsaj 20 vrst svežih, zapakiranih, Lemon grass, peteršilj, koriandre, 2 vrsti bazilike.... Solate, kolker jih hočeš. In celo okus ima zelenjava. Cene? Iste kot pri nas, oz. zelo podobne. Razen, banane.
Naprej, kosmiči, izbira, ne bom pretiraval, če rečem, vsaj 2x večja kot v največjem trgovinskem centru v SLO. Cene, da ne bom skozi pisal, so cca. 10-20 % v povprečju višje kot pri nas, če pa radi kuhate azijsko hrano, boste ugodno čez prišli, medtem, ko vse kjar je evropskega drago.
Aha, verjetno se boste vprašali, kako lahko takšno izbiro v tak majhni market napokajo? Za razliko od naših centrov, kjer imajo, kot sem zgoraj napisal, 2 metra police za isti ajvar, imajo oni na 2 metrih police 20 vrst ajvarjev.
In sedaj pridem do blagajne,:Hello, how are you today in gospa vzame mojo košarico in začne zlagati stvari iz nje v vrečke in mi jih lepo zlaga na drugi strani in se medtem pogovarja z mano. A ja, glej ga hudiča, še celo vrečke so zastojn.
Plačam, poberem vrečke in grem. V AU sem z užitkom nakupoval, dobil sem že v lokalnem marketu čisto vse, kar sem rabil. Ni mi bilo treba še laufati na tržnico, pa v drug market,..., in trgovci so prijazni. PA VSE TI ZLOŽIJO V VREČKE! Isto kot v USA. Prvi trgovec, ki bo nateral trgovke, da namesto da gledajo v luft pomagajo kupcu z zloževanjem kupljenih stvari, bo zmagal

sobota, 18. november 2006

Časovna razlika

Slovenija je trenutno v časovnem pasu GMT+1, Queensland pa GMT+10, torej je vmes 9 ur časovne razlike. Ko sva odpotovala v Avstralijo sploh nisva imela tako hudih težav, zvečer nisva mogla zaspati, v popoldanskih urah pa sva bila utrujena oz. zaspana. Zdaj ko sva se vrnila nazaj je zadeva malo drugačna. Zaspana postanem že ob 3h popoldne pa se trudim zdržati, potem pa me najkasneje ob 9h zvečer zmanjka, spim slabih 6 ur in se zbudim sredi noči pa ne morem nazaj zaspat.

Pojav se imenuje jet lag in ima poleg zmešanega ritma spanja še druge efekte, npr.: postaneš lačen ob čudnih nočnih urah, čez dan pa sploh nimaš pravega apetita.

petek, 17. november 2006

Počitnice v Queenslandu

Počitnice sva preživela v največjem mestu zvezne države (state) Queensland - v Brisbane-u pri srbski družini, ki tam doli živi že približno 35 let. Kljub temu, da se pred najinim obiskom nismo še nikoli videli, so naju povabili, da stanujeva pri njih in naju zelo prijazno sprejeli. Povabilo sva seveda brez pomisleka sprejela, saj je bilo tako za naju bolje s finančnega vidika pa še hitrejšo možnost za vključitev v Avstralsko družbo sva tako dobila.

Ratomir in Krstana sta se v Avstralijo preselila v začetku 70. let in pravita, da sta srečna da sta storila tako. Sedaj sta oba upokojena in se bosta kmalu preselila nazaj v Srbijo, ker se je tja poročila tudi njuna hčerka in bi bila rada skupaj z njo in svojimi vnuki. V Avstralijo sta prišla s povabilom avstralske vlade, ko je ta še množično uvažala delovno silo. Plačali so jima letalsko karto, nemudoma sta dobila delovne vizume, po prihodu v državo pa sta nekaj časa živela v socialnem stanovanju, dokler si nista uredila služb in se postavila na svoje noge. Sedaj živita v lastni hiši v suburbu (soseska) Hamilton. Hišo prodajata in ker se nahaja na dobri lokaciji zanjo pričakujeta kar približno 400.000$.

Sobota je bil prvi dan, ko sva prišla toliko k sebi, da sva se bila sposobna spraviti iz hiše. S taksijem sva se odpeljala v The Valley (Fortitude Valley), kjer naj bi se zbirali mladi. Ko sva prišla tja sva bila prav prijetno presnečena in obenem zmedena. Center dogajanja je bil v coni za pešce med nekaj ulicami v neposredni bljižini kitajske četrti. Predno sva se nekje usedla, sva se malo sprehodila naokoli... po ulicah je vse vrvelo, brhke mladenke in mladci so v manjših skupinah veselo hodili po ulicah, iz vsakega lokala se je slišala drugačna glasba. Nameravala sva zaviti v nočni klub z house glasbo pa naju je vratar prijazno ustavil in naju opozoril, da imajo dress code... midva pa seveda v natikačih. Pa sva zavila v sosednji lokal, kjer so imeli živo rock glasbo. Znotraj lokala sva popila pivce ali dva, nato pa sva se preselila na vrt, kjer sva si izborila mizo. Čez nekaj minut sta naju dva fanta vprašala, če lahko prisedeta na prazna stola, da bi rada samo par minut počakala na prijatelje, če se bodo prikazal... seveda sva privolila in smo takoj padli v pogovor. Ko sva povedala, da sva iz Slovenije sva postala center zanimanja... kako to da sva prišla v Avstralijo, kaj bova tu počela, kako je v Evropi itd. Skratka, tem za pogovor ni manjkalo. Skupaj smo popili še nekaj piv in lokal so počasi začeli zapirati, zato sta naju povabila k sebi domov. Najprej smo bili pri enem doma, potem smo odšli še k drugemu in šele v poznih jutranjih urah sva se s taksijem vrnila domov.

Ko sva si po nekaj dneh malo opomogla od časovne razlike, sva se odločila da bova za raziskovanje okolice najela avto. Najprej sva se spravila brskanja po telefonskem imeniku in poklicala na nekaj telefonskih številk. Razpon cen je neverjeten in je odvisen od vrste avtomobila, ki ga najameš in dolžine najema. Ker sva imela bolj skromen budget sva povpraševala po najcenejših opcijah in prišla do sklepa, da se da avto najeti od nekje 25$ na dan. Če bi najel starejši avto bi se to ceno dalo zbiti nekje do 20$ na dan. Večji avti pa stanejo približno 45$ na dan. Marsikje so imeli vse avte oddane in bi jih lahko dobila šele čez nekaj dni kar pa ni bila opcija za naju - avto sva hotela dobiti še isto popoldne. Na koncu sva se odločila za družbo Apollo. Za 25$ na dan so nama v najem ponudili novo Hyundai Lantro. Odločila sva se za doplačilo 18$ na dan za dodatno zavarovanje, ki je najino odgovornost v primeru nesreče zmanjšalo na 250$.

Z avtom sva najprej odhitela na drugi konec mesta v Wynumm West na obisk k Moniki. Nekje do Wynumm-a sva se še uspela pripeljati, potem pa sva na bencinski črpalki za približno 30$ kupila avtokarte Brisway. Po nakupu te knjige sva se povsod z lahkoto znašla - jaz sem navigirala, Rudi je pa vozil. Ker je imela Monika polno hišo ljudi, smo se raje dobili kar pri shopping centru Wynumm Plaza. Prišla sva še pred dogovorjenim časom in sva zato najprej zavila še v trgovino Woolworths. Iskala sva konverter za vtičnice pa jih žal niso imeli. Na polici sem zagledala še kremo za sončenje z zaščitnim faktorjem 30+ in jo nemudoma pograbila. Moja polt je namreč zelo svetle barve in mi sončna krema z zaščitnim faktorjem 12 ni kaj dosti pomagala. Na hitro smo malo poklepetali, potem pa je Monika z malčkom odšla proti domu, ker je le ta postal utrujen.

V ponedeljek sva malo pozno vstala in se odpravila v zavetišče za koale Lone Pine. Po ogledu Lone Pine-a sva imela v načrtu še ogled Underwater Worlda pa sva ga prestavila na naslednje dni, ker naju je sprehajanje po Lone Pine-u in vročina zelo zdelala.

V torek sva bila dogovorjena za obisk pri Tonyu Lenkotu in sva se torej odpravila na Gold Coast. Na Surfers Paradise, eno izmed najbolj znanih plaž na Gold Coastu, sva prispela že v dopoldanskih urah. Pograbila naju je strašna lakota in ker obedovanje v restavracijah ni prav poceni, sva se odpravila kar v minimarket. Kupila sva si sendviče in že pripravljeno solato ter nekaj brezalkoholne pijače. Pripravila sva si piknik na plaži, nato pa poležavala v senci do popoldneva. Zdelo se nama je prav zanimivo, ker nikjer praktično ni bilo žive duše, na plaži je bilo samo kakih 5 ljudi. Ko naju je poklical Lenko sva se odpravila še malo južneje na Nobby Beach. Na terasi surfers kluba s pogledom na morje smo spili nekaj piv in poklepetali o najinih planih v Avstraliji. Tony nama je povedal, da je bil tistega dne prav poseben dan... bile so namreč konjske dirke oz. Melbourne Cup če se pravilno spomnim. V Avstraliji so konjske dirke zelo popularne, na ta dan si ljudje večinoma vzamejo kar prost dan ali pa v službi gledajo dirke po TV-ju.

V sredo sva se odpravila na sever proti Sunshine Coastu oz. natančneje v Mooloolabo. V Avstraliji te presnetijo razdalje. Na zemljevidu vse izgleda tako blizu, ko pa se odpraviš na neko destinacijo se pa tja kar voziš in voziš celo večnost. Ogledat sva si prišla UnderWater World in bila povsem osupla. Predstavljajte si Piranski akvarij, le lepši, večji, bolj urejen, z vodenimi ogledi in najrazličnejšimi pisanimi ribami in koralami. Imajo akvarije, ki predstavljajo koralne grebene, odprta morja, obalne pasove, kjer deluje plima, mangrove, sladkovodna jezera itd. In seveda največja atrakcija - ogromen akvarij z morskimi psi in drugimi velikimi ribami, npr. napoleoni in skati, skozi katerega je speljan tunel iz akrilnega stekla. Skozi tunel se zapelješ na tekočem traku in skozi steklo opazuješ živali v akvariju. Občutek je prav zanimiv, ko ti tik nad glavo zaplava nasty-looking 2-metrski white tip shark. V zunanjem delu imajo tudi ogrado z družino malih azijskih vider (otters).

V četrtek sva želela podaljšati najem Lantre pa je bila žal rezervirana, drugih avtov pa niso imeli na voljo. Podala sva se v lov za novim rent-a-car-jem in nedaleč stran našla Abel rent-a-car, ki je imel malo dražje, a še vedno relativno ugodne cene. Za naslednja 2 dni sva si rezervirala malega Hyundai Getz-a z ročnim menjalnikom. Avto sva lahko prevzela šele naslednje dopoldne.

V petek dopoldne sva torej prevzela Getza in se odpeljala zopet na sever na ogled Australian Zoo-ja - dom crocodile hunterja Steva Irwina. Na poti do tja sva ugotovila, da je Getz pravzaprav dosti bolj fino avto kot tista presneta Lantra, ki z avtomatskim menjalnikom ni potegnila prav nikamor. Z Getzom je bilo vključevanje v promet dosti bolj enostavno, ker je menjalnik počel prav to, kar je voznik Rudi hotel. V Lantri sva imela nemalo težav. Ko sva se hotela vključiti v promet, si dal gas in se par dolgih sekund ni zgodilo nič, potem je menjalnik prestavil v nižjo prestavo, mašina je prav nemarno zatulila in šele potem si se nekam premaknil, nato se je menjalnik nenadoma ponovno odločil, da je treba prestavit v višjo prestavo in zopet si izgubil kakršenkoli pospešek. Getz je imel le 1.6l mašino, bil je zelo pregleden, imel je velika stranska ogledala in je prav presenetljivo živahno potegnil za razliko od Lantre, ki je imela 2.0l mašino, bila totalno nepregledna, imela skrajno butast menjalnik in je samo goltala bencin.

V Australian Zoo-ju so bili na vhodu malo zmedeni, ker v sistemu niso imeli Slovenije pa so naju hoteli vtakniti kar med Slovake, a sva kot prava Slovenca seveda protestirala in so naju nato vtaknili med Avstrijce... ker je Avstrija pač sosednja država. Tudi cena karte naju je malo vrgla na rit... celih 45$ so hoteli imeti za vstopnino. Po vstopu sva se zakadila v Crocoseum, kjer se je ravno začenjala predstava. Predstavili so nekaj kač, ptic in na koncu nahranili velikega krokodila, ki so ga rešili pred prestrašenim communityem, ki se ga je želel znebiti s puškami. Krokodil je naredil to napako, da je pohrustal psa neke gospe. Predstava je izgledala zelo tipično, tako kot oddaje Crocodile Hunterja, le da Steve Irwin žal ni nastopal, ker je le nekaj tednov prej umrl v tragični nesreči. Po koncu predstave sva si ogledala še druge ograde - imajo predvsem veliko krokodilov in kuščarjev. Simpatični so se nama zdeli tudi tasmanski hudički, ki pa začuda niso godrnjali tako kot sva si predstavljala. Presnečena sva bila tudi nad ogromnimi želvami, ki so velike približno tako kot manjša pisalna miza. Za konec sva si ogledala še tigre, a je bil v ogradi žal v tistem trenutku samo eden, ki je z največjim užitkom glodal kost. Med hranjenjem jih ločijo, da se ne stepejo med seboj. Kakorkoli že, iz zoo-ja sva odšla malenkost razočarana, res da je velik in da veliko denarja namenjajo za zaščito živali, a se nama je cena zdela pretirana.

V soboto sva se zopet odpeljala na Gold Coast, kjer je bilo tokrat malo več ljudi na plažah. Tokrat sem se prav zares preoblekla v kopalke in se podala v vodo, čeprav se mi je morje zdelo mrzlo in me je bilo kar malo strah, ker so bili valovi tako divji. V vodo sem se podala med rdeče-rumenimi zastavicami, da se ne bi slučajno utopila ali bi me odnesli tokovi. Kar hitro sem ugotovila, da je treba imeti posebno taktiko, da se prebiješ v morje, saj te lahko valovi prav nemarno povaljajo po mivki kot v pralnem stroju. Ko pride val, se postaviš bočno, da imaš čimmanjši upor, ko je val mimo pa se čimhitreje poženeš v vodo. Potem lahko zaplavaš še malo bolj na odprto in imaš mir pred centrifugo in lahko v miru plavaš ali pa se greš zanimivo igro surfanja na valovih brez surfa. Med valovi se poženeš v vodo na točko, kjer se valovi začnejo lomiti in nato skupaj z valom zaplavaš nazaj proti obali. V tem primeru priporočam tesne kopalke in solidne plavalne sposobnosti... mene je skoraj sleklo iz kopalk, popila sem kak liter vode, opravila piling kože na mivki, a je bilo vseeno zabavno.

Zvečer smo se dobili v klubu Melbas skupaj s Tonyem in še nekaj migranti. Ker nisva pričakovala, da se bomo dobili v tako finem lokalu, nisva s seboj vzela nič pametnega za obleči - oba sva bila oblečena v T-shirte, kratke hlače in natikače za na plažo pa nama je bilo kar malo nerodno, ker so bili vsi ostali tako lepo oblečeni. Nekateri so v Avstraliji živeli že nekaj mesecev, nekateri samo nekaj tednov, nekdo pa mislim da celo približno tako kot midva le nekaj dni. Od Dejana sem dobila predvsem nekaj praktičnih nasvetov in izkušenj z migracijo psa, z ostalimi pa smo čvekali o bolj splošnih zadevah. Kaj ultra resnega pa se niti ni dalo pogovarjati, ker je bila glasba v lokalu tako glasna, da smo si morali dobesedno dreti en drugemu na uho.

V nedeljo sva odšla še na obisk k Michaelu pri katerem sem prejšnjo soboto pozabila torbico z denarnico, v ponedeljek pa sva že žalovala za Avstralijo in dan preživela pri najinih gostiteljih.

četrtek, 16. november 2006

Promet

Avstralija ima nenavaden promet. Prometnih znakov vsekakor ne manjka, si pa v tej državi malo oplel če ne govoriš angleško... večinoma so stvari na znakih napisane z angleškimi besedami namesto da bi bile predstavljene z simboli kot smo navajeni v Evropi. Na avtocestah imajo stroge omejitve hitrosti... 110 km/h je bila najvišja dovoljena hitrost kar sva jo zasledila, še bolj presenetljivo pa je to, da jih ljudje dejansko upoštevajo. Vsi se namreč bojijo policijskih patrulj in radarjev, saj pravijo da so kazni zelo visoke. Pravtako se ob vikendih nikomur od tistih ljudi, ki sva jih spoznala ni zdelo škoda dati denar za taksi... čim se ga malo napijejo se vsedejo v taksi, da jih odpelje domov. Očitno so kazni za vožnjo pod vplivom alkohola dovolj visoke, da ljudje raje plačajo tistih 10 ali 20$ za taksi. To se mi je zdelo zelo pozitivno.

Cena taksijev se mi ni zdela draga, so pa povsodi... samo malo previdnosti ne škodi, ker te taksisti tako kot povsod drugje po svetu radi peljejo malo naokoli. Če veste kam morate iti pa vam začne taksist nalagati o cestnih zaporah in podobnem mu samo rečte shut the fuck up and take me where I tell you :-) Ali pa jim že takoj na začetku povejte, da jim nameravate plačati npr. 15$ pa pika, če veste da ste za pot do tja plačali 15$ pot nazaj menda ne sme stati 2x toliko.

Prvič v Avstraliji

Včeraj sva se vrnila iz najinih (pre)kratkih 14-dnevnih počitnic v Avstraliji. Glavo imam tako polno raznoraznih izkušenj in vtisov, da vsega naenkrat pač ne morem izkašljati. Malo čudno je bilo gledati na državo tako s stališča bodočega migranta kot turista... pa sva vseskupaj vzela bolj turistično.

Ideja... greva v Avstralijo
Jaz sem ravno končala z maturo, oba s fantom pa sva se vpisala vsak na svoj faks... pa nama je tistega poletja 2004 prišlo na misel, da si med študijem pridobiva še kakšne mednarodne izkušnje. Možne države - kandidati so bili: USA, Kanada, Nova Zelandija, Avstralija ali nekje v Evropi. USA sva odpisala, ker se nama zdi preveč kapitalistična in kruta pa še nezanimiva povrhu vsega, Kanada je premrzla, Evropa pa je preblizu doma. Nova Zelandija in Avstralija sta bili resni kandidatki. Moj fant se je po poslušanju predavanja Mihata Kralja na NT konferenci leta 2004 navdušeno odločil za Novo Zelandijo (NZ). Malo sva pobrskala po internetu in med drugim naletela na reklamo za podjetje Active Migration na portalu Moje Delo in tako sva se podala na dolgotrajno pot za pridobitev delovne vize za NZ. V tistem obdobju bi bilo za naju praktično nemogoče pridobiti delovno vizo za NZ, zato smo se po nasvetu migracijskega agenta odločili da malo drugačno pot - pridobitev stalne delovne vize za Avstralijo s katero je potem možno delati tudi na NZ. Najprej je bilo potrebno izpolniti predpogoje za vložitev vize, tj. opravljanje izpita IELTS (iz angleščine) in napisati RPL (Recognition of prior learning) za mojega fanta, ker takrat še ni imel končane visokošolske izobrazbe.

Izpit IELTS sva oba polagala septembra 2004 in ga k sreči opravila v 1. poskusu. Na British Councilu sva se prijavila na izpite in si sposodila material za učenje, primere izpitnih pol in nekaj CD-jev. Meni opravljanje izpita ni predstavljalo nobenega problema, ker sem dobra 2 meseca prej opravljala maturo iz angleščine na višjem nivoju zato sem se odločila kar za opravljanje Academic modula, čeprav bi zadoščal že General. Moj fant pa se je odločil za General modul, ker bolj obvlada le pogovorno angleščino. Sam izpit je precej stresen, ker je potrebno biti 100% skoncentriran kar pribljižno 4 ure skupaj, saj sva vse dele izpita opravljala v enem dopoldnevu.

Sledila je priprava RPL-a za mojega fanta in tu je imel kar precej dela. Pisal ga je kake 3-4 mesece, skoraj tako kot da bi se lotil pisanja diplomske naloge. Jaz sem mu pomagala pri verzioniranju, oblikovanju, črkovanju in slovnici. V RPL-u sva popisala vse njegove pretekle delovne izkušnje, zaposlitve, izobraževanja, tečaje in podobno. Pripravila sva celo mapo dokazil. Ko sva s tem končala sva izpolnila še obrazce za pridobitev stalne delovne vize. Obrazce sva s hitro pošto SkyPak poslala migracijskemu agentu v Avstralijo aprila 2005. Teža paketa je bila kar pribljižno 1,5kg.

Sledili so dolgi meseci čakanja in dvomov... bodo odobrili vizo ali ne. Novembra 2005 so zaprosili še za izvide zdravniškega pregleda in potrdilo o nekaznovanosti, kar sva zopet poslala kakor hitro je bilo mogoče. To naj bi bil zadnji korak pri pridobivanju vize, na neki spletni strani sva zasledila da naj bi po tem trajalo še maksimalno 2 meseca predno se odločijo.

Pa žal ni bilo tako, nekje maja 2006 sva dobila pošto in obenem mail najinega agenta, da so se stvari zakomplicirale. Avstralski urad za migracijo je preverjal izjave, ki sva jih podala na obrazcu in tudi trditve iz RPL-a. Eden izmed bivših delodajalcev mojega fanta je očitno podal dvomljive izjave o tem kaj je moj fant na njihovi firmi pravzaprav počel in zakaj je tam z delom prekinil. Najina case officerka je razumela, kot da moj fant na dotični firmi ni bil uradno in pravilno (legalno) zaposlen in da so ga zato odpustili. Dokazati sva morala, da je prišlo do nesporazuma. Na podjetje sva poslala delovno inšpekcijo, ki je preverila dokumentacijo, pogodbo o zaposlitvi in osebno mapo mojega fanta. Na podlagi tega je inšpektorica napisala poročilo v katerem je ugotovila, da je bilo z zaposlitvijo vse O.K., dodatno sva dobila še priporočilno pismo bivše direktorice tega podjetja in priporočilo dekana fakultete na kateri se moj fant izobražuje. Kaj dosti več nisva mogla storiti zato sva te papirje zopet poslala v Avstralijo in še dodatne 3 mesece napeto čakala, kakšen bo izid.

24. avgusta 2006 nama je bila obema odobrena stalna delovna viza za Avstralijo.