nedelja, 13. avgust 2017

Diving na Komodu

Julija sva sla z Rudijem na počitnice v Indonezijo, v nacionalni park Komodo. Jap, tam kjer imajo Komodoške varan. Primarno sicer nisva sla gledat kuščarjev pac pa se potapljati. Vse skupaj sem zorganizirala in rezervirala sila poceni za Avstralske razmere. Indonezija pac ni daleč in so letalske karte temu primerno poceni. Malo smešno se celo glavni letalski liniji z Jet Star letalsko družbo včasih zaničevalno reče kar "bogan express"... ali poslovenjeno "kmetavzarska ekspres linija". Eno noč sva preživela na Baliju tako da ga prav dosti nisva videla. Potem sva odletela na otok Flores v Labuan Bajo, kjer sva se srečala s prijateljema Jamesom in Susano iz New Yorka. Jamesa sva spoznala 3 mesece pred tem v Semporni v Maleziji. Kot veseljaki, ki so vedno pripravljeni popiti malo piva, afne guncat z lokalci in delat dobre tauhe smo se takoj poštekal. Sploh Rudi in James, match made in heaven. Ker boh pomagaj meni se totalno utrga da moram Rudija skos čakat s tisto kamero. James je tokrat pripeljal s seboj svojo ženo Susano, ki je super sweetkana oseba in sva se ful dobro postekale. Punca iz Nikaragve, malo sarkastična, latino, govori angleško in špansko, drobčkana in polna osebnosti.

V Labuan Bajo smo zaceli dan z koktejli ob 10h zjutraj v hipster kafiču Happy Banana. Zakaj pa ne če so počitnice?! Potem so nas spakirali na ladjo s katero so nas odpeljali v eko resort Scuba Junkies. Ce bo kdo potoval po Indoneziji ali Maleziji, toplo priporočam, Scuba Junkies so resnično dbest. Ko smo se vozili na ladji je bila pred nami strašna nevihta in smo se vsi smejali in pobirali stave ali bo ali ne bo deževalo. James je trdil da bo deževalo, kapetan ladje pa da ne bo. James je rekel da mu da $10 če se moti in ker oni ni imel ameriških dolarjev je rekel da mu da lokalno žganje če zgubi stavo. Na koncu je deževalo in na ladji smo pili nek »jungle juice«. V Sloveniji bi temu rekli šnops.

Resort je bil naravnost čudovit, v neokrnjeni naravi med otoki nacionalnega parka, eko zasnovan, nič luksuznega ampak ful luštno. Lastniki resorta so nas prijazno sprejeli in nam razložili kako dnevi potekajo, od slamnatih hišic, do zajtrka, kosila, večerje, kopalnic itd. Slamnate hišice so bile ful romantične in sploh nismo rabili klime. Tudi komarji ali drugi tropski žužki sploh niso bili nadležni. Hrana je bila na splošno odlična, razen da smo na dan 5 fasali neko čudno zastrupitev. Jaz sem se skozlala kot fontana, popila malo ruma in ozdravela. Rudi je odnesel bolj kratko… sem mu rekla da bi moral bruhat in zalit z rumom da razkuži.

Potapljanje je bilo več kot odlično. Koralni grebeni so v zelo dobrem in zdravem stanju, polni življenja, mikro in makro življenja. Temperatura morja je topla tako da je potapljanje udobno. Potopi niso pretirani globoki, redko pod 25m. Tokovi so včasih nenormalno močni kar je se posebej zabavno, včasih lahko cel potop enostavno letiš preko grebenov. Za moje pojme so najboljše mante – teh je veliko, tako da je srečanje praktično garantirano. So čudovite, zelo lepo plavajo in so radovedne tako da pridejo zelo blizu. Vodiči so zelo dobro usposobljeni. Na ladji so nas zelo dobro futrali – vsak dan palačinke z nutelo, jajca, nudelci, piščanec, kava, ni da ni. Kadar se potapljaš si ful lačen. Jaz sem skos jedla palačinke in jajca.

Za potapljanje pa vec povejo sledeci videoti:


sobota, 12. avgust 2017

Sindrom Sleparke

Pretekli teden so mi šle po glavi vse možne misli in občutja. Včasih se sprašujem če grejo drugi ljudje tudi skozi iste mentalne procese kot te nekaj obenem zvija in po drugi strani navdušuje. Ko nihaš iz občutja samozavesti do totalne negotovosti. Vsekakor bi bilo prijetno misliti da nisem edina na svetu, ki tako intenzivno razmišlja. Ko si v takem vozlu je pametno če imaš ob sebi nekoga s katerim lahko deliš misli in se pogovoriš. Nekoga ki je modrejši, bolj izkušenj, pameten kot hudič. Kdo je oseba na katero se lahko zaneseš? Kdo je tvoj sensei? Ce je dilema kompleksna je težko najti tudi sogovorca, ki bo na tvojem nivoju.

Mogoče je to ženska stvar, mogoče stvar mladosti. Da se lahko včasih tako navintaš, da začneš samega sebe spraševati – ali delam pravo stvar? Ali je to kar razmišljam totalno bizarno? Ali imam podlago da to naredim? Ali sem čisto prepolna same sebe? Ali sem dovolj izkušena, dovolj modra, dovolj pogumna, dovolj močna, dovolj dostojanstvena, dovolj vztrajna da tole speljem do konca? Ali s svojimi dejanji koga drugega spravljam v neprijeten položaj?

Ali sem pripravljena?

Ampak potem sem pomislila… ali delam ogromen preskok ali samo malo daljši korak. Ali je kdorkoli kadarkoli resnično pripravljen? Ali moraš res čakati da si 100% pripravljen? Kako sem sploh pristala tukaj? Tole sranje ima celo ime – reče se mu »sindrom sleparja«. Pripravi te  do tega da dvomiš vase, da imaš neracionalni strah pred tem da te drugi razkrinkajo kot goljufa. Ugibam da je ta sindrom lahko povsem logična razlaga zakaj nekateri ljudje nikoli ne sprejmejo izziva. Zakaj čakamo pretirano dolgo, da naredimo naslednji korak, da sledimo svojim sanjam, da stopimo iz svoje cone udobja. Dvomim da obstaja magični znak, ki se pojavi pred tvojim obrazom, da ti pove, da si dosegel brezhibnost v vseh pogledih in imaš dovoljenje višje sile ali nekaj podobnega da pogumno stopiš naprej.

Ah kje, včasih moraš samo zajeti globoko sapo in ponoviti:

ROJENA SEM PRIPRAVLJENA!