četrtek, 25. maj 2017

Zaguran projekt in stranski projekti

Terry Prattchet je nekoč v svoji knjigi napisal, da če hočeš delo dobro opravljeno, daš nalogo tistemu, ki je že tako ali tako polno zaposlen.
Pa je izgleda se prav imel.

Moj projekt, ali bolje rečeno moj del projekta se zaključuje. V 6 sprintih, kakor časovnim obdobjem 14 dni pravimo, bo moja ekipa zaključila in dostavila končni produkt. Na projektu sta se dve drugi ekipi. Eni gre se kar dobro in bodo kot kaze zaključili v 7 sprintih. Drugi ekipi pa ne gre tako dobro… s težavo bi rekla da so sploh dobro zaceli in se sprašujem če sploh vejo kaj naj bi delali. Torej jaz naj bi čez dva tedna pakirala in se vrnila v Brisbane pa se kot kaze to ne bo zgodilo, ker me bodo gladko prestavili na zafuran del projekta kot mati Terezijo odrešenico. Ni se konec ne, to začetek je…

 

Pomoje je treba bit včasih malo bolj odločen, malo bolj voditeljski, malo manj sanjaški in malo bolj orientiran na dostavljanje nečesa funkcionalnega. Kar opažam je da včasih konzultanti delajo neskončne delavnice, vse nekaj kolaborativno sto let diskutirat kaj bi in kako bi, s ducati nekih stakeholderjev. Ti stakeholderji so včasih podkovani z znanjem, včasih pa ne, in ko niso, se vse skupaj sprevrže v neskončno natolcevanje kjer vsak pejnevrit prispeva svoj možganski prdec pa če je koristen ali ne… bolj pogosto kot ne, so prdci samo prdci in ne prav koristni. V duhu kolaborativnosti se marsikdo ne bo strinjal z mano ampak po mojih izkušnjah je dobro oklestiti »nekoristno« in so fokusirati na tiste, ki vedo kaj počnejo. Bolj umetnost kot pa znanje.

Včasih res ne vem kako se projekti tako zagurajo ampak dobro, bom general po bitki.

Ce prešaltam na bolj lahko plat življenja, vesolja in vsega, sem se odločila da naredim tečaj za divemastra in se iz tega kaj naučim zase in za druge. Že davnega leta 2002 sem opravila open water tečaj, malo na hojladri, in sem skoraj življenje zapustila že takoj po tečaju nekje na 7. potopu kjer so mi v Plavi Špilji na Visu nekako uspeli sinusi eksplodirati brez opozorila in se mi je stemnilo pred očmi. Po tem sem nekako se kar vztrajala in nekaj časa za tem naredila se advanced open water tečaj, ki je bil se bolj na hojladri. Sele po tem ko se mi je na Hrvaškem pripetilo se nekaj čudnih stvari, sem se odločila da se spravim delat tečaj za rescue diverja zato da bom končno vsaj na pol kompetentna. In zdaj po 10 letih je pac cajt za refresher, naslednji korak.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Glede na tvoje poročanje bi se dalo sklepati da boš zaključila z neplanirano dolgim obiskom šele proti koncu leta...
Po drugi strani boš pa postala divemaster pa še prakse si boš veliko nabrala.
Ampak kot sama praviš: Težko je življenje ampak nekdo mora to naredit :):)
Uživej pa še kaj napiši :)