četrtek, 25. maj 2017

Zaguran projekt in stranski projekti

Terry Prattchet je nekoč v svoji knjigi napisal, da če hočeš delo dobro opravljeno, daš nalogo tistemu, ki je že tako ali tako polno zaposlen.
Pa je izgleda se prav imel.

Moj projekt, ali bolje rečeno moj del projekta se zaključuje. V 6 sprintih, kakor časovnim obdobjem 14 dni pravimo, bo moja ekipa zaključila in dostavila končni produkt. Na projektu sta se dve drugi ekipi. Eni gre se kar dobro in bodo kot kaze zaključili v 7 sprintih. Drugi ekipi pa ne gre tako dobro… s težavo bi rekla da so sploh dobro zaceli in se sprašujem če sploh vejo kaj naj bi delali. Torej jaz naj bi čez dva tedna pakirala in se vrnila v Brisbane pa se kot kaze to ne bo zgodilo, ker me bodo gladko prestavili na zafuran del projekta kot mati Terezijo odrešenico. Ni se konec ne, to začetek je…

 

Pomoje je treba bit včasih malo bolj odločen, malo bolj voditeljski, malo manj sanjaški in malo bolj orientiran na dostavljanje nečesa funkcionalnega. Kar opažam je da včasih konzultanti delajo neskončne delavnice, vse nekaj kolaborativno sto let diskutirat kaj bi in kako bi, s ducati nekih stakeholderjev. Ti stakeholderji so včasih podkovani z znanjem, včasih pa ne, in ko niso, se vse skupaj sprevrže v neskončno natolcevanje kjer vsak pejnevrit prispeva svoj možganski prdec pa če je koristen ali ne… bolj pogosto kot ne, so prdci samo prdci in ne prav koristni. V duhu kolaborativnosti se marsikdo ne bo strinjal z mano ampak po mojih izkušnjah je dobro oklestiti »nekoristno« in so fokusirati na tiste, ki vedo kaj počnejo. Bolj umetnost kot pa znanje.

Včasih res ne vem kako se projekti tako zagurajo ampak dobro, bom general po bitki.

Ce prešaltam na bolj lahko plat življenja, vesolja in vsega, sem se odločila da naredim tečaj za divemastra in se iz tega kaj naučim zase in za druge. Že davnega leta 2002 sem opravila open water tečaj, malo na hojladri, in sem skoraj življenje zapustila že takoj po tečaju nekje na 7. potopu kjer so mi v Plavi Špilji na Visu nekako uspeli sinusi eksplodirati brez opozorila in se mi je stemnilo pred očmi. Po tem sem nekako se kar vztrajala in nekaj časa za tem naredila se advanced open water tečaj, ki je bil se bolj na hojladri. Sele po tem ko se mi je na Hrvaškem pripetilo se nekaj čudnih stvari, sem se odločila da se spravim delat tečaj za rescue diverja zato da bom končno vsaj na pol kompetentna. In zdaj po 10 letih je pac cajt za refresher, naslednji korak.

torek, 02. maj 2017

Diving na Straddiju

Včasih sem rada tauhala in ko sem se živela v Sloveniji sem med poletjem komaj čakala da spizdim na morje in kakšnega odtauham. Potem sva se v Avstraliji enkrat sla na Great Barrier Reef na liveaboard in nekaj malega odtauhala tudi v Novi Kaledoniji. Potem pa iz nekega razloga nekaj let nisem več. Mogoče zato ker je bilo drugih stvari preveč. Anyway, januarja sva se spravila na "refresher" in sva sla na en tauh na bližnji otok North Stradbroke. Tja sem ze velikokrat sla na plažo brez tauhanja in se mi niti ni sanjalo da je taka odlična lokacija tudi za potapljanje. Rudi je to nekako zorganiziral in sva potegnila sto let staro zaprašeno in s pajčevinami pokrito opremo nekje iz garaže in sla na tauhanje. Ma mi je nekaj kliknilo v glavi in sem se spomnila kako rada sem včasih tauhala. Na prvem potopu sem bla štorasta kot kanta, ampak potem mi je nekako ves trening prišel nazaj in sem cist okey sfolgala. Odprla se je pandorina skrinjica in zdaj cele dneve sanjam sam o tem da bi sla spet tauhat. Od januarja naprej sem zdaj nastepala ze ene 25 potopov. Prejšnji vikend sva sla spet. Vmes sem si kupila se enega rabljenega goproja in se malo igram s snemanjem videov. Tale sicer ni nic posebnega ampak je nekako lušten. Na drugem potopu se mi ni ljubilo baterije v goproju zamenjati in sem ga pustila kar na čolnu pa sem se po tridesetih sekundah ze tolkla po glavi ker smo takoj ko smo se potopili videli dva luštna igriva eagle raya, jate rib, morske pse in lepe mehke korale.