nedelja, 30. april 2017

Življenje na Sunshine Coastu


Zadnjih nekaj mesecev živim na Sunshine Coastu v Maroochydoru. Kako so me nategnili, da se začasno preselim v to "vukojebino"? Ja, dobra zgodba. Vse skupaj gre nazaj mesece in mesece. Tekmovali smo na razpisu za projekt, vložili ure in ure truda, bili izbrani v drugi krog, vložili se več ur truda v pripravo prodajnih demonstracij… za katere milo rečeno mislim da bi lahko poenostavili in se vedno zmagali ampak okay… prodajalci vedo najbolje. Potem je bilo nekaj mesecev se tiho, pogajanja so potekala za zaprtimi vrati. Tik pred božičem se je pogodba podpisala v poznih nočnih urah. Vse kar so me vprašali je bilo »Ali je okay s tabo, če bi te za štiri tedne relocirali v Maroochydore zato da se projekt zalaufa in potem si nazaj v Brisbanu?«. Seveda, okay, no problem.

Fast forward v začetek tega štiri tedenskega deploymenta. Najprej, namestitev v nekem AirBNB z novo sodelavko ki je hotela da jo peljem gor, potem skenslala, potem spet spraševala če lahko peljem njeno mizo gor in se zmeniva da poberem njeno kurcevo mizo in jo naložim v avto in peljem gor, potem spet skenslala, potem me je spraševala če imam avto in če bi jo lahko peljala v trgovino, potem mi pove da je samo brezglutensko hrano, ko ji ponudiš nekaj brezglutenskega te mimogrede zabije da ooops, je tudi brez mleka in mlečnih izdelkov, potem spet skensla prevoz in potem pove da si je najela svoj avto (ajd dobr, karkoli pac že) in potem palamudi v tri krasne. Toliko klicev in sporočil na telefonu da ne vem več kateri plani so se aktualni in kateri odpovedani. Ko se končno spravim do te AirBNB hišice dojamem da je na voljo samo en ključ in mentalno doumem da to pomeni da mi bo zakomplicirana sodelavka visela na boku 24/7 in skoraj zgubim živce. Klicem lastnika in vprašam če prosim prosim lahko prinese se en ključ preden se princesa brezglutenska pojavi in zgubim živce ker sem v hladilnik slučajno vtaknila nekaj glutenskega. Prinese drugi komplet ključev in me sprašuje po detajlih bookinga o katerih nič ne vem, ker je celoten booking naredila tajnica. Grem v hišico in izberem spalnico – dve spalnici, obe sta praktično identični. Pride princesa brezglutenska in oznani da brez kopalnice ne zmore in da ji spalnica tudi ni povšeči ker je postelja menda premehka. Bi raje imela mojo spalnico in najlepšo kopalnico. Iz ušes se mi kadi ker tolk komplicira in grem na sprehod. Princesa brezglutenska se namesti in ostane mi spalnica brez kopalnice… ali kopalnica, ki ni ravno kopalnica pac pa tuš v kotu neke čumnate z majhno zavesico in umivalnik, ki ni ravno umivalnik pac pa korito za pranje cot s katerimi brises po tleh.
Drugi dan pride projektna managerka in v nedolžnem pogovoru izvem da se pošteno motim. Da štirje tedni niso štirje tedni pac pa sest mesecev. Ne bom rekla da sem izgubila živce… enostavno se mi je zavesa spustila pred očmi in možgani so sli v prosti tok 15 minutnega monologa o tem kako je vse skupaj kilavo in neodgovorno zorganizirano.
Meni so rekli 4 tedne, jaz sem zorganizirala svojo odsotnost iz Brisbana za 4 tedne. Štiri tedne ali sest mesecev je velika razlika. Z cimro ki naj bi skrbela za mojo mačko za 4 tedne in plesnimi tečaji ki naj bi jih obiskovala v naslednjih 6 mesecih obešenimi na klin. Skratka vsi plani in odgovornosti, ki jih imam v Brisbanu so mi splavali po vodi in je izgledalo kot da sem cimri namerno naprtila skrb za mačko. Cimra je k sreči rekla da ji ni težko skrbeti za mačko, sicer brez pucanja sekreta, in plesne tečaje sem nekako lahko odpovedala. Najemnino za stanovanje v Brisbanu je ipak se vedno treba plačevati.
Potem so hitro zrihtali se malo bolj dolgoročno stanovanje na lepi lokaciji, tako da je vse dobro. Razgled je lušten in stanovanje ima vse kar potrebujem, ceprav ni tako fancy kot tisto v West Endu.


Jst sm imela svoj mentalni odklop in sm si kupila električni stand up paddle board zato da sem pozabila na to da me delodajalec muci z  delom v paradižu, ki se imenuje Sunshine Coast. Težko je življenje ampak nekdo mora to naredit. Sprva mi je bilo malo dolgčas in zmedeno, ker imam pac rada svoje gnezdo, ampak sem se kar hitro zorganizirala, znašla in spoznala nekaj ljudi s katerimi se lahko socialno družim. Prve štiri tedne smo tudi delali kot budale in sem s težavo odklopila razmišljanje o službi, ampak potem nekako najdeš svoj tempo. 

sobota, 29. april 2017

Še sem živa

O ježes marička, pomoje je ze eno leto od kar sem karkoli napisala.
Ukradeni avto sem takrat dobila nazaj... po 14 dneh. Po pravici povedano, po vsej kolobociji sem bila tako over everything da mi je dol viselo ali so lopove dobili ali ne in kdo so in ali bi jim blo vredno vratove zavit, da sem vse skupaj enostavno izbrisala iz zavesti. Nisem hotela razmišljati o tem. Avto sem dobila nazaj, do trenutka ko so mi dejansko dovolili da ga grem pogledat nisem vedela ali je v enem kosu ali raztreščen ker ti policaji čisto nič ne povejo - najboljši odgovor ki ga imajo je "ne vem". Sele naknadno sem izvedela da so avto našli v neki ulici 40km stran, v bližini motela kjer so menda aretirali lopove in ga potem odvlekli v policijsko hrambo in nekako pripeljali na nas konec mesta, kjer so ga putučkali z belim in črnim prahom za prstne odtise od znotraj in od zunaj da se po enem letu včasih pucam hudiča iz armaturke. In menda se je vse skupaj zgodilo se isto noč ko sem prijavila tatvino. Tako da za vsaj eno stvar se zahvaljujem policistom... čeprav sklepam da so imeli neodvisne informacije o kriminalcih ker sicer jih ipak ne bi izsledili v roku nekaj ur. Zavarovalnica me je neprestano nadlegovala po telefonu da jim verbalno potrdim da je avto vredu kar me je znerviralo do konca ker avtomobila sploh videla nisem in mi ziv bog ni povedal v kakšnem stanju je. Vse skupaj mi je delovalo kot neka prisila da jim potrdim da jim ni treba kriti nobene škode se preden se je sploh vedelo ali kakšna škoda sploh je. Na koncu so ga profesionalno spucali ker menda moraš plačati profesionalcem da si nadenejo rokavice in preslatajo avto, ce so morebiti kriminalci za seboj pustili injekcijske igle zabasane med sedeže. Ključev od avtomobila niso našli - kdo ve kam so odšli. Torej so zamenjali ključavnice na avtomobilu in rekodirali ključe. Za to uslugo sem morala klicati avtocenter kjer so avto prodali, da so mi dali kopijo računa in potrdili da sem res lastnik. Na koncu sem avto dobila nazaj, parkiran na parkirišču, spucan in popravljen, z majhnim lončkom barve. Kje so ga farbali mi se do danes ni jasno ampak okay. Prvih nekaj dni sem ga vozila kot da je tujek, nekako pokvarjen, nevaren, oskrunjen... in potem sem pač sprejela da so ga neki bastardi zlorabili in da je zdaj nazaj v mojih rokah in da je vse okay.

Včasih me kdo vpraša kaj se je zgodilo z 4 tatici ki so avto ukradli... ne vem. Dva sta bila polnoletna, dva mladoletna... verjetno vsi štirje navadne retardirane budale, ki v življenju ne bodo nikoli dorasle do ničesar. Če niti enega avta niso znali ukrasti so navadni neumneži in si zasluzijo kar jim gre.