ponedeljek, 20. november 2017

Nocno potapljanje na Gold Coastu

Recimo, da nimam nic drugega pametnejsega za napisat kot pa sharat en video is potapljanja ta vikend. Nocni na Gold Coastu.


nedelja, 13. avgust 2017

Diving na Komodu

Julija sva sla z Rudijem na počitnice v Indonezijo, v nacionalni park Komodo. Jap, tam kjer imajo Komodoške varan. Primarno sicer nisva sla gledat kuščarjev pac pa se potapljati. Vse skupaj sem zorganizirala in rezervirala sila poceni za Avstralske razmere. Indonezija pac ni daleč in so letalske karte temu primerno poceni. Malo smešno se celo glavni letalski liniji z Jet Star letalsko družbo včasih zaničevalno reče kar "bogan express"... ali poslovenjeno "kmetavzarska ekspres linija". Eno noč sva preživela na Baliju tako da ga prav dosti nisva videla. Potem sva odletela na otok Flores v Labuan Bajo, kjer sva se srečala s prijateljema Jamesom in Susano iz New Yorka. Jamesa sva spoznala 3 mesece pred tem v Semporni v Maleziji. Kot veseljaki, ki so vedno pripravljeni popiti malo piva, afne guncat z lokalci in delat dobre tauhe smo se takoj poštekal. Sploh Rudi in James, match made in heaven. Ker boh pomagaj meni se totalno utrga da moram Rudija skos čakat s tisto kamero. James je tokrat pripeljal s seboj svojo ženo Susano, ki je super sweetkana oseba in sva se ful dobro postekale. Punca iz Nikaragve, malo sarkastična, latino, govori angleško in špansko, drobčkana in polna osebnosti.

V Labuan Bajo smo zaceli dan z koktejli ob 10h zjutraj v hipster kafiču Happy Banana. Zakaj pa ne če so počitnice?! Potem so nas spakirali na ladjo s katero so nas odpeljali v eko resort Scuba Junkies. Ce bo kdo potoval po Indoneziji ali Maleziji, toplo priporočam, Scuba Junkies so resnično dbest. Ko smo se vozili na ladji je bila pred nami strašna nevihta in smo se vsi smejali in pobirali stave ali bo ali ne bo deževalo. James je trdil da bo deževalo, kapetan ladje pa da ne bo. James je rekel da mu da $10 če se moti in ker oni ni imel ameriških dolarjev je rekel da mu da lokalno žganje če zgubi stavo. Na koncu je deževalo in na ladji smo pili nek »jungle juice«. V Sloveniji bi temu rekli šnops.

Resort je bil naravnost čudovit, v neokrnjeni naravi med otoki nacionalnega parka, eko zasnovan, nič luksuznega ampak ful luštno. Lastniki resorta so nas prijazno sprejeli in nam razložili kako dnevi potekajo, od slamnatih hišic, do zajtrka, kosila, večerje, kopalnic itd. Slamnate hišice so bile ful romantične in sploh nismo rabili klime. Tudi komarji ali drugi tropski žužki sploh niso bili nadležni. Hrana je bila na splošno odlična, razen da smo na dan 5 fasali neko čudno zastrupitev. Jaz sem se skozlala kot fontana, popila malo ruma in ozdravela. Rudi je odnesel bolj kratko… sem mu rekla da bi moral bruhat in zalit z rumom da razkuži.

Potapljanje je bilo več kot odlično. Koralni grebeni so v zelo dobrem in zdravem stanju, polni življenja, mikro in makro življenja. Temperatura morja je topla tako da je potapljanje udobno. Potopi niso pretirani globoki, redko pod 25m. Tokovi so včasih nenormalno močni kar je se posebej zabavno, včasih lahko cel potop enostavno letiš preko grebenov. Za moje pojme so najboljše mante – teh je veliko, tako da je srečanje praktično garantirano. So čudovite, zelo lepo plavajo in so radovedne tako da pridejo zelo blizu. Vodiči so zelo dobro usposobljeni. Na ladji so nas zelo dobro futrali – vsak dan palačinke z nutelo, jajca, nudelci, piščanec, kava, ni da ni. Kadar se potapljaš si ful lačen. Jaz sem skos jedla palačinke in jajca.

Za potapljanje pa vec povejo sledeci videoti:


sobota, 12. avgust 2017

Sindrom Sleparke

Pretekli teden so mi šle po glavi vse možne misli in občutja. Včasih se sprašujem če grejo drugi ljudje tudi skozi iste mentalne procese kot te nekaj obenem zvija in po drugi strani navdušuje. Ko nihaš iz občutja samozavesti do totalne negotovosti. Vsekakor bi bilo prijetno misliti da nisem edina na svetu, ki tako intenzivno razmišlja. Ko si v takem vozlu je pametno če imaš ob sebi nekoga s katerim lahko deliš misli in se pogovoriš. Nekoga ki je modrejši, bolj izkušenj, pameten kot hudič. Kdo je oseba na katero se lahko zaneseš? Kdo je tvoj sensei? Ce je dilema kompleksna je težko najti tudi sogovorca, ki bo na tvojem nivoju.

Mogoče je to ženska stvar, mogoče stvar mladosti. Da se lahko včasih tako navintaš, da začneš samega sebe spraševati – ali delam pravo stvar? Ali je to kar razmišljam totalno bizarno? Ali imam podlago da to naredim? Ali sem čisto prepolna same sebe? Ali sem dovolj izkušena, dovolj modra, dovolj pogumna, dovolj močna, dovolj dostojanstvena, dovolj vztrajna da tole speljem do konca? Ali s svojimi dejanji koga drugega spravljam v neprijeten položaj?

Ali sem pripravljena?

Ampak potem sem pomislila… ali delam ogromen preskok ali samo malo daljši korak. Ali je kdorkoli kadarkoli resnično pripravljen? Ali moraš res čakati da si 100% pripravljen? Kako sem sploh pristala tukaj? Tole sranje ima celo ime – reče se mu »sindrom sleparja«. Pripravi te  do tega da dvomiš vase, da imaš neracionalni strah pred tem da te drugi razkrinkajo kot goljufa. Ugibam da je ta sindrom lahko povsem logična razlaga zakaj nekateri ljudje nikoli ne sprejmejo izziva. Zakaj čakamo pretirano dolgo, da naredimo naslednji korak, da sledimo svojim sanjam, da stopimo iz svoje cone udobja. Dvomim da obstaja magični znak, ki se pojavi pred tvojim obrazom, da ti pove, da si dosegel brezhibnost v vseh pogledih in imaš dovoljenje višje sile ali nekaj podobnega da pogumno stopiš naprej.

Ah kje, včasih moraš samo zajeti globoko sapo in ponoviti:

ROJENA SEM PRIPRAVLJENA!

četrtek, 25. maj 2017

Zaguran projekt in stranski projekti

Terry Prattchet je nekoč v svoji knjigi napisal, da če hočeš delo dobro opravljeno, daš nalogo tistemu, ki je že tako ali tako polno zaposlen.
Pa je izgleda se prav imel.

Moj projekt, ali bolje rečeno moj del projekta se zaključuje. V 6 sprintih, kakor časovnim obdobjem 14 dni pravimo, bo moja ekipa zaključila in dostavila končni produkt. Na projektu sta se dve drugi ekipi. Eni gre se kar dobro in bodo kot kaze zaključili v 7 sprintih. Drugi ekipi pa ne gre tako dobro… s težavo bi rekla da so sploh dobro zaceli in se sprašujem če sploh vejo kaj naj bi delali. Torej jaz naj bi čez dva tedna pakirala in se vrnila v Brisbane pa se kot kaze to ne bo zgodilo, ker me bodo gladko prestavili na zafuran del projekta kot mati Terezijo odrešenico. Ni se konec ne, to začetek je…

 

Pomoje je treba bit včasih malo bolj odločen, malo bolj voditeljski, malo manj sanjaški in malo bolj orientiran na dostavljanje nečesa funkcionalnega. Kar opažam je da včasih konzultanti delajo neskončne delavnice, vse nekaj kolaborativno sto let diskutirat kaj bi in kako bi, s ducati nekih stakeholderjev. Ti stakeholderji so včasih podkovani z znanjem, včasih pa ne, in ko niso, se vse skupaj sprevrže v neskončno natolcevanje kjer vsak pejnevrit prispeva svoj možganski prdec pa če je koristen ali ne… bolj pogosto kot ne, so prdci samo prdci in ne prav koristni. V duhu kolaborativnosti se marsikdo ne bo strinjal z mano ampak po mojih izkušnjah je dobro oklestiti »nekoristno« in so fokusirati na tiste, ki vedo kaj počnejo. Bolj umetnost kot pa znanje.

Včasih res ne vem kako se projekti tako zagurajo ampak dobro, bom general po bitki.

Ce prešaltam na bolj lahko plat življenja, vesolja in vsega, sem se odločila da naredim tečaj za divemastra in se iz tega kaj naučim zase in za druge. Že davnega leta 2002 sem opravila open water tečaj, malo na hojladri, in sem skoraj življenje zapustila že takoj po tečaju nekje na 7. potopu kjer so mi v Plavi Špilji na Visu nekako uspeli sinusi eksplodirati brez opozorila in se mi je stemnilo pred očmi. Po tem sem nekako se kar vztrajala in nekaj časa za tem naredila se advanced open water tečaj, ki je bil se bolj na hojladri. Sele po tem ko se mi je na Hrvaškem pripetilo se nekaj čudnih stvari, sem se odločila da se spravim delat tečaj za rescue diverja zato da bom končno vsaj na pol kompetentna. In zdaj po 10 letih je pac cajt za refresher, naslednji korak.

torek, 02. maj 2017

Diving na Straddiju

Včasih sem rada tauhala in ko sem se živela v Sloveniji sem med poletjem komaj čakala da spizdim na morje in kakšnega odtauham. Potem sva se v Avstraliji enkrat sla na Great Barrier Reef na liveaboard in nekaj malega odtauhala tudi v Novi Kaledoniji. Potem pa iz nekega razloga nekaj let nisem več. Mogoče zato ker je bilo drugih stvari preveč. Anyway, januarja sva se spravila na "refresher" in sva sla na en tauh na bližnji otok North Stradbroke. Tja sem ze velikokrat sla na plažo brez tauhanja in se mi niti ni sanjalo da je taka odlična lokacija tudi za potapljanje. Rudi je to nekako zorganiziral in sva potegnila sto let staro zaprašeno in s pajčevinami pokrito opremo nekje iz garaže in sla na tauhanje. Ma mi je nekaj kliknilo v glavi in sem se spomnila kako rada sem včasih tauhala. Na prvem potopu sem bla štorasta kot kanta, ampak potem mi je nekako ves trening prišel nazaj in sem cist okey sfolgala. Odprla se je pandorina skrinjica in zdaj cele dneve sanjam sam o tem da bi sla spet tauhat. Od januarja naprej sem zdaj nastepala ze ene 25 potopov. Prejšnji vikend sva sla spet. Vmes sem si kupila se enega rabljenega goproja in se malo igram s snemanjem videov. Tale sicer ni nic posebnega ampak je nekako lušten. Na drugem potopu se mi ni ljubilo baterije v goproju zamenjati in sem ga pustila kar na čolnu pa sem se po tridesetih sekundah ze tolkla po glavi ker smo takoj ko smo se potopili videli dva luštna igriva eagle raya, jate rib, morske pse in lepe mehke korale.


nedelja, 30. april 2017

Življenje na Sunshine Coastu


Zadnjih nekaj mesecev živim na Sunshine Coastu v Maroochydoru. Kako so me nategnili, da se začasno preselim v to "vukojebino"? Ja, dobra zgodba. Vse skupaj gre nazaj mesece in mesece. Tekmovali smo na razpisu za projekt, vložili ure in ure truda, bili izbrani v drugi krog, vložili se več ur truda v pripravo prodajnih demonstracij… za katere milo rečeno mislim da bi lahko poenostavili in se vedno zmagali ampak okay… prodajalci vedo najbolje. Potem je bilo nekaj mesecev se tiho, pogajanja so potekala za zaprtimi vrati. Tik pred božičem se je pogodba podpisala v poznih nočnih urah. Vse kar so me vprašali je bilo »Ali je okay s tabo, če bi te za štiri tedne relocirali v Maroochydore zato da se projekt zalaufa in potem si nazaj v Brisbanu?«. Seveda, okay, no problem.

Fast forward v začetek tega štiri tedenskega deploymenta. Najprej, namestitev v nekem AirBNB z novo sodelavko ki je hotela da jo peljem gor, potem skenslala, potem spet spraševala če lahko peljem njeno mizo gor in se zmeniva da poberem njeno kurcevo mizo in jo naložim v avto in peljem gor, potem spet skenslala, potem me je spraševala če imam avto in če bi jo lahko peljala v trgovino, potem mi pove da je samo brezglutensko hrano, ko ji ponudiš nekaj brezglutenskega te mimogrede zabije da ooops, je tudi brez mleka in mlečnih izdelkov, potem spet skensla prevoz in potem pove da si je najela svoj avto (ajd dobr, karkoli pac že) in potem palamudi v tri krasne. Toliko klicev in sporočil na telefonu da ne vem več kateri plani so se aktualni in kateri odpovedani. Ko se končno spravim do te AirBNB hišice dojamem da je na voljo samo en ključ in mentalno doumem da to pomeni da mi bo zakomplicirana sodelavka visela na boku 24/7 in skoraj zgubim živce. Klicem lastnika in vprašam če prosim prosim lahko prinese se en ključ preden se princesa brezglutenska pojavi in zgubim živce ker sem v hladilnik slučajno vtaknila nekaj glutenskega. Prinese drugi komplet ključev in me sprašuje po detajlih bookinga o katerih nič ne vem, ker je celoten booking naredila tajnica. Grem v hišico in izberem spalnico – dve spalnici, obe sta praktično identični. Pride princesa brezglutenska in oznani da brez kopalnice ne zmore in da ji spalnica tudi ni povšeči ker je postelja menda premehka. Bi raje imela mojo spalnico in najlepšo kopalnico. Iz ušes se mi kadi ker tolk komplicira in grem na sprehod. Princesa brezglutenska se namesti in ostane mi spalnica brez kopalnice… ali kopalnica, ki ni ravno kopalnica pac pa tuš v kotu neke čumnate z majhno zavesico in umivalnik, ki ni ravno umivalnik pac pa korito za pranje cot s katerimi brises po tleh.
Drugi dan pride projektna managerka in v nedolžnem pogovoru izvem da se pošteno motim. Da štirje tedni niso štirje tedni pac pa sest mesecev. Ne bom rekla da sem izgubila živce… enostavno se mi je zavesa spustila pred očmi in možgani so sli v prosti tok 15 minutnega monologa o tem kako je vse skupaj kilavo in neodgovorno zorganizirano.
Meni so rekli 4 tedne, jaz sem zorganizirala svojo odsotnost iz Brisbana za 4 tedne. Štiri tedne ali sest mesecev je velika razlika. Z cimro ki naj bi skrbela za mojo mačko za 4 tedne in plesnimi tečaji ki naj bi jih obiskovala v naslednjih 6 mesecih obešenimi na klin. Skratka vsi plani in odgovornosti, ki jih imam v Brisbanu so mi splavali po vodi in je izgledalo kot da sem cimri namerno naprtila skrb za mačko. Cimra je k sreči rekla da ji ni težko skrbeti za mačko, sicer brez pucanja sekreta, in plesne tečaje sem nekako lahko odpovedala. Najemnino za stanovanje v Brisbanu je ipak se vedno treba plačevati.
Potem so hitro zrihtali se malo bolj dolgoročno stanovanje na lepi lokaciji, tako da je vse dobro. Razgled je lušten in stanovanje ima vse kar potrebujem, ceprav ni tako fancy kot tisto v West Endu.


Jst sm imela svoj mentalni odklop in sm si kupila električni stand up paddle board zato da sem pozabila na to da me delodajalec muci z  delom v paradižu, ki se imenuje Sunshine Coast. Težko je življenje ampak nekdo mora to naredit. Sprva mi je bilo malo dolgčas in zmedeno, ker imam pac rada svoje gnezdo, ampak sem se kar hitro zorganizirala, znašla in spoznala nekaj ljudi s katerimi se lahko socialno družim. Prve štiri tedne smo tudi delali kot budale in sem s težavo odklopila razmišljanje o službi, ampak potem nekako najdeš svoj tempo. 

sobota, 29. april 2017

Še sem živa

O ježes marička, pomoje je ze eno leto od kar sem karkoli napisala.
Ukradeni avto sem takrat dobila nazaj... po 14 dneh. Po pravici povedano, po vsej kolobociji sem bila tako over everything da mi je dol viselo ali so lopove dobili ali ne in kdo so in ali bi jim blo vredno vratove zavit, da sem vse skupaj enostavno izbrisala iz zavesti. Nisem hotela razmišljati o tem. Avto sem dobila nazaj, do trenutka ko so mi dejansko dovolili da ga grem pogledat nisem vedela ali je v enem kosu ali raztreščen ker ti policaji čisto nič ne povejo - najboljši odgovor ki ga imajo je "ne vem". Sele naknadno sem izvedela da so avto našli v neki ulici 40km stran, v bližini motela kjer so menda aretirali lopove in ga potem odvlekli v policijsko hrambo in nekako pripeljali na nas konec mesta, kjer so ga putučkali z belim in črnim prahom za prstne odtise od znotraj in od zunaj da se po enem letu včasih pucam hudiča iz armaturke. In menda se je vse skupaj zgodilo se isto noč ko sem prijavila tatvino. Tako da za vsaj eno stvar se zahvaljujem policistom... čeprav sklepam da so imeli neodvisne informacije o kriminalcih ker sicer jih ipak ne bi izsledili v roku nekaj ur. Zavarovalnica me je neprestano nadlegovala po telefonu da jim verbalno potrdim da je avto vredu kar me je znerviralo do konca ker avtomobila sploh videla nisem in mi ziv bog ni povedal v kakšnem stanju je. Vse skupaj mi je delovalo kot neka prisila da jim potrdim da jim ni treba kriti nobene škode se preden se je sploh vedelo ali kakšna škoda sploh je. Na koncu so ga profesionalno spucali ker menda moraš plačati profesionalcem da si nadenejo rokavice in preslatajo avto, ce so morebiti kriminalci za seboj pustili injekcijske igle zabasane med sedeže. Ključev od avtomobila niso našli - kdo ve kam so odšli. Torej so zamenjali ključavnice na avtomobilu in rekodirali ključe. Za to uslugo sem morala klicati avtocenter kjer so avto prodali, da so mi dali kopijo računa in potrdili da sem res lastnik. Na koncu sem avto dobila nazaj, parkiran na parkirišču, spucan in popravljen, z majhnim lončkom barve. Kje so ga farbali mi se do danes ni jasno ampak okay. Prvih nekaj dni sem ga vozila kot da je tujek, nekako pokvarjen, nevaren, oskrunjen... in potem sem pač sprejela da so ga neki bastardi zlorabili in da je zdaj nazaj v mojih rokah in da je vse okay.

Včasih me kdo vpraša kaj se je zgodilo z 4 tatici ki so avto ukradli... ne vem. Dva sta bila polnoletna, dva mladoletna... verjetno vsi štirje navadne retardirane budale, ki v življenju ne bodo nikoli dorasle do ničesar. Če niti enega avta niso znali ukrasti so navadni neumneži in si zasluzijo kar jim gre.