sobota, 05. september 2015

Pocitnice v Sloveniji

Mislim da se nisem omenila da sem junija in julija letos skoraj celih 6 tednov prezivela v Sloveniji. Brez Rudija! Woohoo svoboda haha. Kaj vse sem pocela? Mogoce bi bilo bolje vprasati kaj vse nisem pocela.

Za zacetek - najvecji dosezki ali najbolj v spomin zgoce avanture in prigode.

1. Kayaking po Savinji. Dvakrat! Prvic z dolgoletnim prijateljem Sikijem in v drugo s celo familijo. Je bilo tako dobro da sem jih pripeljala nazaj v kamp Natur Plac na Skali. Prvic sem kampirala z sotorom, ki mi ga je oce podaril za maturo (12 let nazaj) in ga vsa ta leta odkar sva odsla v Avstralijo skrbno hranil doma. Ob 10. zvecer se je uscala totalna nevihta in v strahu sem cakala kdaj bom cela mokra - pa ni bilo nic! Ena sama samcata kapljica dezja mi je kapnila na faco medtem ko sem tuhtala o smislu zivljenja. Ob Savinji smo rostiljali, se gungali v visecih mrezah in hodili po slacklinu. Drugi dan sva se s Sikijem spustila po Savinji z izvrstnim vodicem. Dexa naju je posnela ko sva se s kayaki pripeljala mimo ovinka pri kampu. V drugo smo sli s celo familijo, vkljucno z mamo, ki jo sicer le s tezavo spravis ven iz gajtrca. Pa je bila pogumna. Cez prelaz nad Kamnikom smo se sicer v avtu skregali zaradi marihuane (long story), na poti nazaj pa kokodakali (sestra je bila sitna k drek) - ampak kayaking je bil top shit!


2. Jadranje po Strunjanskem zalivu z atijem. Ati me je povabil na jadranje in hmm hmm glede na skrivnostnost in to da besede "jadrnica" ni nikoli omenil pred mamo, sem zacela tuhtati ali ima nemara res kje na slovenski obali skrito jadrnico za katero mama ne ve. Pa sem vprasala sestro, "ej, a ti ves ce ma fotr jadrnico?" In se je smejala, skomignila z rameni in rekla da ne ve nic o tem ampak ce jo ima bi se njej zdel kul fotr. No ko sva sla (na koncu kar trikrat) se je izkazalo da jadrnica res obstaja ampak je napihljiva. Nic za to - tudi ce je napihljiva je bila fantasticna. Aquaglide multisport 270 is da real shit. Ta hudic je tako sibal po vodi, da se nama je obema kar smejalo. Ko je pihal pravi konkretni veter sva bila tik tak v Piranu. Kakor je ati reku... "k potegne sam se pljuskanje slisis" in imel je prav. Ce je pihal veter si moral biti prav previden da si tezisce jadrnice drzal na pravi strani ker nas je veter tako nagibal da je sto na uro sibala in jadrnica in fotrov kayak ki smo ga vlekli zadaj. Moj fotr je uradno car! Med drugim mi je razlozil vse o nekih azimutih in vektorjih. Zdaj se jaz hocem jadrnico. V Strunjanu sva vedno parkirala pri restavraciji, kjer so racunali 10 eurov za konzumiranje in se nam vedno opravicevali za tak sistem. Jaz s tem nisem videla problema. Parkirali smo na privatnem zemljiscu v neposredni blizini morja da jadrnice ni bilo treba dalec nest in potem smo za tisto konzumacijo jedli slastne cevapcice in morsko hrano ob zvokih harmonike haha.

Sam poglejte ta ksihtek zadovoljnega cloveka

Dokaz da sva bila v Piranu - yep, tudi v napihljivi jadrnici se da


3. Kolesarski vzponi. Sposodila sem si bicikel od sestre in se determinirano odpravila na vzpon na Planino ali Stolp kot mu pravimo domacini. Cca 500m visinske razlike v 8km. Ko sem sla prvic sem skoraj duso spustila. Malo nad Kurenom mi je ostalo le se za dobra dva pozirka vode. Samo se preklinjala sem v peklenski hrib. Ustavit sem se morala in pojest eno energetsko cokoladico ki sem jo fotru spizdila iz predala v garazi. Uff mater, tista cokoladica je pomagala da sem lahko kletvice spuscala se naprej vse od vrha stolpa. In potem sem se pocutila evforicno. Ko sem sla drugic gor, tokrat z atijem, mi je bil vzpon mala malica. Zelela sem it na K2 kolesarsko turo okoli Vrhnike in atiju ni blo treba dvakrat rect. V planinskem domu sva spila eno pivo in caj medtem ko je zunaj vihrala nevihta s strelami, ki so sekale povsod okoli nas. Potem sva se spustila nazaj v dolino preko Zaplane in Starega Malna. Najbolj v spominu so mi ostale vonjave - vonjave pregretega asfalta s katerega hlapi dez po nevihti, povozenih dezevnikih, zemlji in zaganja iz gozda. Planirala sem celo vzpon na Vrsic pa se mi na koncu ni izslo.

Dokaz da sem bila na vrhu
Vrhnika, precuden kraj, vseh norcev raj

Me je ena teta z mulci slikala z Vrhniko v ozadju
4. Mozirski gaj in muzej motociklov v Vranskem z tastom. Kot sem ze enkrat prej rekla: ni bil vec maj, a vseeno me je tast peljal v gaj. Bil je peklensko vroc dan - tako vroc da so se vsi ljudje nekje skrivali. 36 stopinj celzija in tudi v zgornji Savinjski dolini ni bilo nic bolje. Svic nama je tekel iz cela, a v gaju naju je preplavil obcutek blazenosti. Cvetele so poletne roze... meni se ni zdelo nic manj lepo kot pomladi. Nekoc v davnih casih sva sla z Rudijem v Mozirski gaj in med zasanjanim tavanjem naokoli so iz nekega grmovja pred naju skocili RTV novinarji s kamerami. Vprasali so naju kaksne roze so pa nama najbolj vsec. Ker se v tistem trenutku nisem spomnila nic bolj pametnega sem bleknila da "take bolj zelene". To izjavo je stric taisti dan videl na TV-ju in se mi verjetno smeji se do danes. S tastom sva popila pivo in potem sva se odpravila na ogled muzeja motociklov v Vranskem. Tam imajo sicer urejeno po domace, ampak impresivno zbirko vseh moznih starinskih in bolj modernih motociklov. Skoda da se mi je od vrocine in menstre na tistem kozolcu vrtelo kot budali, da 50% videnega sploh nisem dojemala in bo treba se kdaj it.

5. Rojstni dan od Ele. Imam fantasticno malo necakinjo Elo, ki je praznovala svoj 5. rojstni dan in je s svojimi vragolijami zabavala vse po vrsti. Kako hecno je ko 5. letni otrok asertivno komandira vse po vrsti. Obmetavali smo se z vodnimi baloni in pestovala sem Monino podgano, ki je imela jajca vecja kot bi si mislil (malo eww ampak okay). Ela je bila nad pobarvanko in puncko na temo Zamrznjenega kraljestva nadvse navdusena. Na koncu mi je povedala, da ji mami ne pusti sladkarij in sem ji na skrivaj dala lizike (sori mami, nisem se mogla upret).

6. Obiranje borovnic. Moja mama je naravni GPS za gobe in borovnice. Z njenimi racunovodskimi kolegicami iz davnih casov, ko je delala v kmetijski zadrugi, smo se odpravili na obiranje borovnic v Smrecje, kjer so domnevno najboljsi divji zasadi borovnic. Se mladino smo vzeli sabo, da bodo se kej koristnega poceli namesto da bi cele dneve kadili travo. Vsak je dobil kanglico v roke, da si nabere toliko borovnic kolikor mu pozeli srce. In smo obirali. Ni trajalo dolgo pa so bile tiste kanglice polne borovnic. Borovnice, borovnice, kamor je seglo oko. Opravilo za stare mame - sploh ne! Meditacija za moderno dobo. Meni je bilo svetsko cepet v tistem perju in birat borovnicke, se posebej ko sem si jih zamislila namocene v snopcku. Z ritjo sem se usedla sredi perja in kasneje ugotovila da je cela moja rit postala vijolicna. Pest borovnic v usta, pest v kanglico. Ko se mi je ze zdelo da sem vse borovnice okoli sebe obrala sem ukrivila vejice in pogledala pod perje, da sem razkrila novo bogastvo slastnih vijolicnih kuglic. Z mami smo sli tudi na izlet po Kolpi, kjer so nas grizle neke mini ribice.

7. Urbani vrt na Vrhniki. Printali smo majice, skuhali golaz za 50 ljudi in sli na treasure hunt po Vrhniki. Med drugim se je nasa ekipa slikala z hi-viz jaknami med depiliranjem v makeshift lisicah z deznikom. Tudi na policijsko postajo smo sli pa ni bilo nobenega da bi nas vklenil za hec. Delali smo stoje, plapolali/plankali na znakih in brali pravljice otrokom.
Plapolanje na znaku

Stojo tud znam nardit ce je treba (ne, joske mi ne strlijo ven)

Depiliranje v lisicah z deznikom in hi-viz jaknami

8. Srecanje z Vincem. V blizini Kranja sem se na pijaci srecala z Vincem - dolgoletnim bralcem bloga. Buddy boy je faca, fair dinkum fant s katerim se je bilo fantasticno srecati in malo poklepetati. Med drugim sva tuhtala o tem kako bi lahko sla na izlet po sloveniji z Tomos avtomatikom. Tata ima namrec nekega Tomosa v garazi in jaz sem imela idejo da bi sla s tem mopedom na Vrsic in potem naredila en krog po soski dolini pa nazaj domov. Iz tega na koncu ni bilo nic, ker sem v garazi preverila in tisti Tomos sploh ni "tapravi" avtomatik, ampak tisti z blokado na 25km/h. Ta pa bi bila malo huda. Ko me je fotr ujel da cekiram Tomosica me je vprasal ce vem kako tisto blokado snet vem. Ne vem, ampak na internetu ziher kje najdes navodila. Mogoce podvig za naslednjic haha. Prav zal mi je bilo da se z Vincem potem nisem dobila se enkrat na Veliki Planini.

9. Izlet na Bohinjsko jezero z Barbi in Nejcem. Bohinjsko jezero je mrzlo, ane? Nope, tisti dan ni bilo. Voda se je iskrila pod vrocim julijskem soncem pred katerim smo menda pobegnili na enega izmed najbolj vrocih dni. Med borovci ob Bohinjskem jezeru smo izlezavali in se pogovarjali o modrostih zivljenja, plavali po osvezujoci vodi, sedeli na obali kjer so nam drobni valovi pljuskali po nogah medtem ko smo sedeli na prodnikih. Od atija sem si sposodila tudi napihljiv kayak s katerim sem preveslala dober del Bohinjskega jezera. Bilo je tako fantasticno sproscujoce in menda je imela voda tisti dan celih 25 stopinj celzija, tako da sploh ni grizla v kosti.

10. Rojstni dan babice (80-letnica). Moja babi Amalija je gor spravla 4 otroke plus enega, ki je tragicno umrl, ko je bil star komaj 5 let. Da ne omenjamo vsaj 3 vnukinj za katere je skrbela kot A-plus super babica. Povedala mi je da so se v fabriki, kjer je delala tako zmenili da je delala popoldne, da je lahko skrbela za otroke. 30+ let je delala popoldne. Najlepsi spomini, ki jih imam iz otrostva so iz babicine hise. Od super skutnih strukljev in smorna do ruskih mravelj, ki so me popikale od glave do pet ko sem se s kekcem stresla v travnik na koncu ulice, ko so mi z njega pobrali eno pomozno kolesce. Menda sem po cesnji plezala kot razbojniska hci in izgubila toliko zlatih verizic, da so na koncu vsi obupali nad tem da bi kot prava puncka nosila verizice. Babica mi pravi da sem bila pridna ampak zivahna - to dvoje mi nekako ne gre skupaj. Ampak ona pravi da sem si vsak dan zobe umila sama od sebe, postlala posteljo in potem z najnovejsimi supergami, presvercanimi iz Italije (??), sla skakat v graben, pa da sem bila tako zivahna da me noben ni dohajal in tistih superg niso nikoli oprali. Babica mi je tudi povedala kako je v trgovini, ko sem bila se dojencek kupovala nemsko mleko v prahu za "dojencke", ker sem bila rojena le nekaj mesecev pred Chernobylsko nesreco. Tisto nemsko mleko je menda kupovala zame, da ne bi bilo kaj narobe zaradi radiacije, ampak jaz sem bila non-stop lacna in jokava. Potem pa je prodajalki v trgovini povedala kako ji vnukinja non-stop cmera in so ji razlozili "ja gospa, to mleko v prahu je pa dietno" haha. Ne vem kaksno mleko so mi potem futrali... mogoce tistega ki so ga sli k kmetu iskat s kanglico. Moja babica je zakon, in ko bo rojena moja prva hci ji bo ime Amalia.
Selfie z babi Amalijo


11. Teta Silva. Imam fantasticno teto v Kamniku. Moja teta Silva je lahko inspiracija za vse. Zenska, ki je v zivljenju pocela ze vse zivo in vedno imela izredno pozitiven in energije poln pristop k zivljenju. Zivljenje se uziva s polno globoko zlico. Trenutno aktivno vodi spletno trgovino pekis.si, ki prodaja slascicarske pripomocke. V prostem casu plese in menda ima super sarmantnega frajerja.

12. Babi Petronila Anica. Moja babi po atijevi strani je drugi fenomen svetovnosti. Dedi je umrl ze dolgo casa nazaj. Anica je pravtako spravila gor 5 otrok. Na stara leta ji je najvecji uzitek njena "dzungla". Zaplata zemlje, ki menda sploh ni njena, pa jo obdeluje ze vsaj 20 let. Tja se je nekoc odpeljala z Tomos avtomatikom, ki ga je v najstniskih letih podelila meni in sem ga vrsto let uporabljala za transport po Ljubljani in do Vrhnike. Potem je kupila tistega Tomosa, ki ima blokado na 25km/h (ki ga je potem podarila mojemu ocetu). Menda so se ji smejali, ko je sla k nedeljski masi z ruto na glavi, in se cudili kako se lahko pelje tako pocasi in se vedno drzi ravnotezje. Potem ji je stric pomagal kupiti elektricni tricikel, s katerim se transportira danes. Malo se je pizdila da ji srne v dzungli vseeno marsikaj pozrejo ceprav je zgradila ograjo. Tisto ograjo sem videla. Kapo dol babi, da je vse to zgradila pri svojih 86. letih. Na telefonu sem ji kazala slike najine hise in avstralske flore in favne. Je rekla da bolj slabo vidi, ampak ko sem ji pokazala fotografijo kengurujev se je vseeno smejala in vprasala ce so to srne. Ja pa so res - take avstralske srne. Potem je rekla da ji je v lajfu vse kul, razen srca. Razlozila mi je da si mora lepit neke nitro oblize za srce. Pa sem se pohecala, "hej babi, ti pa ne laufas na navaden bencin". Pa je bruhnila v smeh in rekla da res ne, da ona laufa na "specialen bencin". Ta smeh babice je nekaj najbolj pristnega na svetu.

3 komentarji:

Ladka pravi ...

Oj, Alenka, krasen opis tvojih počitnic! Imaš pa smisel za dogodivščine živet in jih tudi sočno opišeš. Najbolj sem se pa krohotala pri tistih bolj zelenih rožah in pri vijoličasti riti hehe

Žiga pravi ...

Na Planino do razglednega stolpa s kolesom (ali peš) je pa ja fajn it. Je trud na vrhu poplačan :)

Lahko rečem samo: Kje si našla čas za vse to? Znaš res uživat tako kot je treba.

Vinc pravi ...

Alenka je zares Legenda tudi v živo, redko srečaš človeka s tako energijo kot jo ima ona.
Res škoda, da nisva udarila kakega izleta, ker bi z veseljem spil še nekaj "standardnih drinkov" z njo :)