četrtek, 13. avgust 2015

Vrtickarstvo

Nekdo me je prosil da malo napisem o vrtickarstvu v Avstraliji. Idealna priloznost da se torej malo razpisem na to temo glede na to da jo imam nekje na TODO seznamu ze dolgo casa.

Pod prvo naj objasnim da nisem nek strastni vrtickar, niti nisem v vrtnarjenu prevec izkusena ali strastna. Vrtnarim zaradi prakticnih razlogov in zato ker nimam s svojim casom poceti kaj bolj pametnega. No, tretji razlog je mogoce tudi to da pac ne morem iz svoje slovenske koze in gajtrc pri bajti pac mora bit.

Prvi resni poskusi vrtnarjenja so se zaceli sele ko sva se vselila v najino hiso. Nimava namenskega zelenjavnega vrta, pac pa sva par semen v zemljo vtaknila kar med dekorativnim zelenjem za hiso. Prvi resni poskus vrtnarjenja se je izkazal tudi za do sedaj najbolj uspesnega.

Experiment #1 je bil cesnjevec, ki je zrastel brez pretirane skrbi in celi dve leti obrojeval na kilograme cesnjevcev. Toliko da so jih tudi kure in race imele ze polne riti. Ta eksperiment naju je tudi naucil da je rastlina paradiznika pravzaprav dvoletnica in ne zgolj enoletnica. Cesa takega v Sloveniji verjetno ne mores ugotoviti, ker ob prihodu zime rastlina paradiznika odmre. Pri nas pa je ta posast od paradiznika kar rastla in rastla, cvetela in obrojevala. Ko je prisla zima se je rast kvecjemu malo upocasnila, naslednjo pomlad pa je ta ista raslina zopet eksplodirala in v obilici obrojevala se eno sezono. Pred kaksnima dvema mesecema je originalna rastlina dokoncno odmrla in sem poruvala posusena stebla. Potem sem bila v Sloveniji na dopustu in sedaj ko sem se vrnila sem opazila da na istem mestu raste ne ena, ampak vec samovsejanih poganjkov. Cesnjevec je torej zame trotel ziher varianta.

Drugi uspesni poskusi urbanega vrtnarjenja so bili z pritlikavim strocjim fizolom in sneznim grahom. Oboje je rastlo in obrojevalo, ampak le eno sezono.

Malo manj uspesno je bilo gojenje buck in malancanov. Z buckami do sedaj nisva imela se niti enega uspeha. Rastline so se bolj ali manj posusile se ko so bile relativno majhne. Listi so postali puhli in so se dobesedno zdrobili. Menda je to neka vrsta plesni na katero seme ni bilo odporno. Dodaten problem so predstavljale gosenice, ki so v tistem casu totalno navalile na bucke. Od dveh srednje velikih rastlin zuchinijev so v dveh dneh ostala samo se stebla - vse ostalo so pojedle gosenice preden sem sploh opazila da je prislo do napada. O malancanah pa sem tudi ze napisala... bujno obrojevanje neuzitnih plodov. Letos bom narocila semena od drugega proizvajalca da vidim ce bo vec uspeha.

Preden sem sla v Slovenijo sem v zemljo posadila tudi nekaj semen solate, ki sedaj veselo raste. Kaksnih 10 zasadkov je. Ne vem ali je treba dlje pustiti, da se bolj razraste ali je to to. Nekako sem upala da bi solate naredile vecjo glavo - taksno kot jo kupis v trgovini, ko je ena rastlina dovolj za celo solato namesto da moram porezati dve ali tri da pride ven dovolj perja za eno skledo solate. Neke neuspesne poskuse s solato sva imela ze lansko leto. In sicer je solata zrastla in sla takoj v cvet kar je bilo tudi smotano. Okus je bil grenak, perja pa tudi bolj malo.

Le delno uspesni so bili tudi poskusi gojenja drugih sort paradiznika in paprike. Volovska srca sploh niso uspela, pelati pa so tudi obrodili bolj tako tako - od 3-5 plodov na rastlino kar ni dovolj da bi se trud izplacal. Paprike so sicer zrasle ampak so bile totalno kilave. Za solato, prazenje ali sataras je bilo okay, da bi pa slucajno paprika zrastla dovolj velika da bi jo recimo lahko filal pa niti slucajno. Veliko je bilo tudi odpada - plodov ki se niso do konca razvili in ki so zaceli na spodnjem delu gniti ali so se posusili se preden so dozoreli. Chiliji, jalapenjoti in druge pikantne papricice pa dobro uspevajo. Ne vem v cem je fora da navadne paprike ne zrastejo lepo, pikantne pa brez problema.

Klavern je bil tudi poskus z brokolijem in brsticnim ohrovtom. Ne eno ne drugo ni obrodilo nobenih plodov, le ogromno perja.

Gojim tudi vse vrste zacimb: baziliko, petersilj, koriander, rozmarin, timijan, sivko, zajbelj, drobnjak, lovor, meto itd. To kar dobro uspeva.

Letos sem se namensko usmerila v bolj sadne izbire. Trenutno mi na vrtu rastejo 3 rasline bananovca, ki so visoke ze priblizno 5 metrov in dobro kazejo. Za hiso sem posadila tudi majhno sadiko licijev, ki sem jo vzgojila iz semen ki sem jih shranila lansko leto. Nekje v predalu se mi valja tudi paketek semen za jagode, ki jih se nisem vsadila. Imam tudi sadiko granatnega jabolka ampak je se tako kilava da sem prepricana da letos ne bo nobenih plodov. Predvsem visoke upe imam na banane.

Kar se tice vrtnarjenja v Avstraliji je torej verjetno precej podobno kot v Sloveniji le da sezone trajajo dlje in da je mogoce kdaj pa kdaj celo bolje posaditi rastline jeseni ali pozimi, ker je poleti zanje prevroce. Absolutno potrebno je tudi redno zalivanje (lenoba?), sicer ti mocno poletno sonce hitro vse skuri. Semena sem do sedaj kupovala v navadnih vrtnih centrih kot je Bunnings. Ne vidim smisla v uvazanju semen in sem tudi nekje 90% prepricana da uvazanje semen "kar tako" ni dovoljeno. Moja zakljucna misel: vrtnarjenje je cisto fajn tudi za tiste, ki vrtnarijo kar malo tako. Ne rabis bit genij, nekaj bo ze zrastlo.

P.S. Se opravicujem za vse tipkarske napake - spellchecker mi trenutno nekaj nagaja.

4 komentarji:

Dejan pravi ...

Verjetno imate kakšno specifično zelenjavo.

Kaj po otroc?

Anonimni pravi ...

O, fino si razložila! Edino o regratu nič. Ga ne pogrešaš?
LP robba

kaalen pravi ...

What about kids?

Žiga pravi ...

Joj Robba, počasi, ravnokar je napisala celo trilogijo v primerjavi s prejšnjimi meseci, ti pa siliš ta regrat kar naprej.