sobota, 21. november 2015

Need for speed

Ta teden so imeli dirke trikrat... jep, trikrat kot neka magicna stevilka. V zacetku tedna, mislim da ponedeljek, sem se malo utrujeno v poznih urah peljala iz sluzbe. Pa sem sla malo lutat v Aldija, nakupit fasungo. Ob 9h se zaprejo in kot polz sem se premaknila do avta, zlozila stvari notri, in se nameravala odpeljati do bencinske crpalke se po baterije. Pa se peljem po nasi zaspani ulici, ko za menoj zarohni, da sem se v trenutku stresla od soka. Na mali ulici me divje prehiti nek sportni avto, nissan silvia ali nekaj takega. Ma resda sem se peljala kot nedeljski voznik, ker ob taki pozni uri ni bilo prakticno nikogar na cesti, tistih 500m do doma pa tudi nima nobenega smisla divjati. Za sportnim avtomobilom me divje in agresivno prehiti se nek 4WD, ki je bil vsaj 2x vecji od mojega avtomobila. Od presenecenja sem skorajda zajahala plocnik. Norca sta se pred menjo zakadila skozi krozisce, sportnik je hitro sfural se en donut in odpizdila sta dalje. Pod drevesi ju je cakal se tretji zjahan avto in cirkus so uganjali se do naslednjega krizisca. Peljala sem se za njimi proti bencinski crpalki. Pred menoj so zopet agresivno naredili obrat, kurili gume in se zakadili za bencinsko crpalko pod avtopralnico. Kaksno minuto kasneje sem se tudi jaz pripeljala tja po tiste baterije in vse skupaj se mi je zdelo cudno, kot da so se skrivali pod avtopralnico. Ko sem kupovala baterije je zopet zarohnelo in so oddivjali in potem se je tisto rohnenje turbotov slisalo se nadaljnih 10 minut po bliznih ulicah. Na poti do doma sem se jim ognila, a niso mogli biti dlje kot kaksnih 300m v stranskih ulicah. Videla jih sicer nisem, a glede na hrup se sprasujes iz katere stranske ulice se bodo zakadili kot snete sekire.

V cetrtek zvecer isto. Zaspano na kavcu cohljam macka ko me predrami silno rohnjenje. In si mislim, spet ista podivjana mladina, ki mora sprostiti malo adrenalina. Le da je trajalo in trajalo. Rohnenje, kurblanje motorjev, cviljenje gum, cisto blizu, malo dlje, tisina... in cez nekaj minut zopet. Ma kot da bi delali kroge. Znova in znova. Obcasno kurblanje motorja na nasem koncu ni nic nenavadnega, niti me ne moti. K ves kako je, ce mas fajni avto moras tistim konjem vcasih pustit da malo zarezgetajo. Sam kar je pa prevec je pa prevec. Macki so gledali cisto cukasto, jaz sem cakala kdaj se mi bo supra parkirala v dnevni in sosedovemu psu se je cisto trgalo da je lajal v tri krasne. Ker ni kazalo da bo mir in ker sem bila tecne volje sem potem po skoraj eni uri tega huliganstva klicala na vroco linijo za huligane in se sama sebi zdela butasta, da klicem kepe kot neka stara tercijanka ki se pizdi nad nekulturnim obnasanjem mladine s presezkom testosterona. Pa sem jim morala najprej malodane povedati ali nosim tangice ali klasicne spodnje gate in kaksne barve, predno so sploh vprasali kaj se dogaja. Pa se jim rekla da dirkajo noro po ulicah. In so me vprasali kaksne so registerske stevilke. Ja haha, sem jim gladko pribila da ven pa prav gotovo ne bom sla spegat, da me ne zgazijo v palacinko. No pa glej ga zlomka zgleda nisem bila edina ker se je kakih 10 minut kasneje jasno in glasno nad hiso slisal helikopter, verjetno polair, ki ga policija uporablja za lovljenje "nepridipravov". Vrum vrum se je malo umiril, pa spet podivjal, helikopter rohnel in nekaj minut zatem se blip blip policijskih siren. Pol je bil mir.

petek, 20. november 2015

Moski in zenske

Kakšnih 9 tednov nazaj sem v zivljenju dozivela neko razodetje ce se lahko tako izrazim v filozofskem smislu. Mene so starsi vzgojili na tak neklasificiran nacin... enostavno ni bilo razlike med moskimi in zenskami, si kar si in v zivljenju lahko postanes kar hoces. In hvalabogu da so mene in moje sestre tako vzgojili ker se mi zdi se ene 1000x slabse ce bi nas ze od malih nog usmerjali v neke vloge, ki so dolocene vnaprej. Hvala mati, da si me tretirala kot razbojniško hci, in hvala oce da si me tretiral kot otroka, ki bi lahko bil ali hci ali sin. In tako sem zivela... v soli so bili fantje in dekleta a vsi smo bili bolj ali manj isti. Na faksu isto, eni so imeli pimpeke drugi lulike a v globalnem smislu isti kurac ali ista piška. Takisto na zacetku kariere, verjetno zahvaljujoc vsem mojim mentorjem (hvala vam!), je bilo sporocilo jasno in glasno - ne glede na to kaj imas med nogami si lahko realnost ustvarjas kakor zelis. A vendarle, mi je malo kot presenecenje prislo to razodetje da za zenske in moske v zivljenju tam nekje po 30. letu obstajajo drugacna pravila igre. Moski po 30. so lahko ambivalentni. Ali je vklopljen ali izklopljen, se mi zdi da za moskega nima bistvenega pomena. In ko se moski znajde pri 50. letih v bilokateri poziciji samo skomigne z rameni in gre dalje. Nisi manager, who cares. Nisi bogatas, who cares. Nimas zene, who cares... ziher si v zivljenju vsaj eno dobro nabrisal. Nimas ali imas froce, who cares. Ce jih imas, yay for you, ce jih nimas en dober tresk po ramenih in malo mezikanja z rameni, ziher je blo en kup necesa drugega nekje v zgodbi. Moski lahko izstopi iz vlaka zivljenja in gre na "iskanje samega sebe" in ko xyz let kasneje vstopi nazaj ali pa tudi ne bo nekje nekdo obstajal ki mu bo cestital da je partijo "zivljenja" dobro odigral. Zenske... nimamo tega privilegija. Zenska ne izbere kariere, otroka ali akademskih uspehov... je zafurala. Ce izbere eno pa ne drugega nekje obstaja nekdo ki skromno komentira da bi bilo bolje ce bi xyz let nazaj izbrala nekaj drugega. Ce zenska izbere kariero, je skoda da ni izbrala druzine. Ce izbere druzino je skoda da ni izbrala kariere. Ce izbere akademijo, je skoda da ni izbrala kariere. Ce se ji moz odlutal je skoda da ni znala bolje kuhati, delati, pucati, froce vzgajati. Ce izbere druzino in akademijo je skoda da ni izbrala moza in kariere.

Plavamo v juhi ljudi ki so kot majhni magnetki. Sile se privlacijo in odbijajo, formirajo se parcki in grucice. Vcasih odplavas stran, vcasih drugi odplavajo stran. Ni lustno biti osamljen ali v neki ohlapni formaciji. Tezis nazaj k svojemu plemenu.

nedelja, 15. november 2015

Kraljica paradižnikov

Kure so jedle lanskoletne, kure so srale, kraljica je drekce metala v kompost, kompost potresla po zemlji in zrastli so letošnji paradižniki samoselci. The circle of life. Bolj natur in organsk se ne da.

petek, 23. oktober 2015

Nov job

Dva tedna nazaj sem zacela s delom pri novi firmi. Glede na to da sem v zadnjih 12 mesecih delala le priložnostno in da sem temu primerno zasluzila le neke "ficenke", je nov job prav prijetna sprememba. K je prsla prva placa me je fuknal na rit in sem sla takoj kupit nove cevlje, kaj pa drugega.

Sedaj imam se dobre 4 tedne do konca semestra, se dve seminarski nalogi za spisat naslednji teden. Drugace se mi zdi da je imeti redno sluzbo prav MANJ STRESNO kot pa je ne imeti in se dokazovati na drugih podrocjih, recimo akademsko. Gres v sluzbo, gnar je na racunu, tud ce ti doma nic ne stima mas z malo srece vsaj par normalnih sodelavcev da se pocutis kot clovek, da delas na nekem projektu kjer dobivas obcutek da nekaj dosegas itd.

Danes sem se pogovarjala z sodelavcem, ki mi je povedal kako so me pravzaprav kontaktirali in me zaposlili. Menda se je dogovarjal za biznis z drzavnim uradom kjer sem nekaj casa nazaj delala kot samostojni konzultant. Tam so menda neprestano omenjali moje ime in me hvalili na vse pretege v zvezi s tistim projektom ki smo ga takrat delali... nekje davnega leta 2011-2012. Pa si je zapisal moje ime in kadrovskemu oddelku naročil da naj me izsledijo in me poskusijo zaposliti. In so me (izsledili) and the rest is history.

Obcutek po 2 tednih je pozitiven. Sicer downside da ne bom vec samostojna podjetnica ampak ce postavim situacijo v perspektivo sem na stopnji v karieri, kjer mi pravzaprav koristi da delam v okviru vecje firme, kjer imam vecji potencial za rast kot pa ce sem neka mala riba, kjer moram vse narediti sama. Sedanjost izgleda super in prihodnost bo prinesla se marsikaj.

Sicer mi to malo hodi navkriz s plani ki sem jih imela da bi spekla se doktorat, a kaj hocemo... tisti plani so bili tak in tak fluidni in v veliki meri odvisni od volje dragega moza da me podpira financno, mi napravi otroka in zraven zavija z ocmi ob mojem neproduktivnem pacanju doktorata. Pff, verjetno dileme premnogih zensk s katerimi sem hodila v istih cevljih pa sem jih sedaj zamenjala za stikle in kiklo. A bi froca al bi doktorat al bi kariero... chose one, maybe two, and choose wisely. Dedec je minljiv (al je al ga ni al je pa nekje v luftu), kariera laufa tako hitro kot si nastimas prestavo, edino froc je temelj v zivljenju, ki je bolj fiksen od ostalih dveh aspektov.

nedelja, 13. september 2015

Moje siviljske kreacije

Ko sem bila v Sloveniji na pocitnicah sem kupila dve reviji za sivanje. V Avstraliji se jih strasno tezko dobi. Dobis tiste za sivanje odej in taksne, ki se na splosno vrtijo okoli mode. A da bi kupil taksne, pri katerih zraven dobis kroje, je skoraj misija nemogoce. Ce pa kupis kroje v posameznih paketih so pa tudi tako pregresno dragi, da te boli denarnica. V Sloveniji sem kupila en izvod revije Modellina v italijanscini in enega podobnega v nemscini. Zaenkrat sem sesila tri majice in ene hlace. Predvsem kroji iz tiste italijanske revije so mi strasno vsec. Tudi navodila so lahka za sledit. Malo sem si jih prevedla v Google Translate pa je slo brez vecjih tezav. Sivanja sem se pretezno naucila sama. Sla sem tudi na en tecaj kjer sem se vsekakor naucila kar nekaj taksnih tehnik, ki se jih sam ne mores nauciti. Sedaj pa predvsem gledam kaksne Youtube videe.

Hlace so bile najlazje. Pri hlacah je vedno veliko dolgih ravnih sivov, tako da gre delo zelo hitro od rok. Malo bolj zoprna je le vstavitev zadrge, a tu imam ze ogromno prakse. Predvsem prakse iz neuspesnih vztavitev zadrg, ko sem tako popizdevala da sem na koncu sla kupit pravo tacko za sivalni stroj. V zivljenju sem namrec zasila vec nevidnih zadrg kot navadnih. Te hlace jih imajo na desnem boku in tokrat mi je v prvem poizkusu uspelo v nulo. Hlace mi sicer ne stojijo tako fino kot italijanski manekenki z zobotrebci namesto nog, a hej, se vedno ne zgleda ravno slabo. Prave babe imamo riti in stegna. Sicer pa mojster v photoshopu bi me lahko v noge raztegnil kot elastiko pa bi tudi jaz zgledala kot preklasta manekenka.

Italijanske hlace

Majice s prekrizanim dekoltejem so bile najbolj pedantne - naredila sem dve, ker mi je kroj tako vsec in material lepo obda telo. Prvic sem sivala z pravim pletenim blagom, ki je zelo raztegljiv. Prvo majico sem sivala z navadnimi iglami in zravne preklinjala. Za drugo sem si kupila igle z tumpastimi konicami in je res slo veliko lazje.
Prekrizani top (tudi v modri barvi)

Majica z polka pikcami je narejena iz nekega starega kosa blaga. Dokupila sem le majhen kos pikcastega tulleja, ki je bil tudi zanimiv za sivanje. Ce nastavitve na sivalnem stroju niso bile nastavljene kot jedrska elektrarna natancno, je sledilo samo bentenje in popravljanje sivov. Ta majica mi sicer na koncu ni bila tako strasno vsec. Mislim da bom morala skociti nazaj za sivalni stroj in na hrbtu vsiti dve puscici, ker sicer majica na hrbtu stoji nekako prevec ohlapno. Rokavi so mi bili drugace najvecji trik. Zarobila sem jih s trakom in tam je bila pri sivanju potrebna laserska natancnost, ampak mi je po nekem cudezu uspelo iz prve.  
Polka pikce
Kaj sem se naucila iz teh projektov? Najvecji uspeh so definitivno rokavi. Majice z rokavi sem sicer sivala ze vsaj 2x poprej a moram reci da mi nikoli ni uspelo tako perfektno, da bi rekla da sem s svojim delom zadovoljna. Od sedaj naprej mi rokavi ne predstavljajo nobenega strahu vec - easy peasy, vaja dela mojstra. Sivanje z raztegljivim materialom si zasluzi drugo mesto - zelo oprostljivo, lahko si tudi malo povrsen pa ni problema.

Doma imam ze pripravljen material za se eno majico. Tokrat jo bom sivala iz finega, svili podobnega materiala, ki se mu rece crepe du chine (kitajski krepe???). Sem kupila specialne super tanke igle. Material sicer deluje kot a bo zahteven ker se bo frcal na robovih, ampak tudi to mislim da se da ukrotiti.

ponedeljek, 07. september 2015

Pazi da ti mango ne pade na glavo


Jp, jp. Sicer trenutno ni sezona mangotov tako da te nevarnosti ni. Si pa predstavljam da tale velik mangovec sproducira tako velike sadeze, da ce ti pade na glavo je tko kot da bi lubenico v glavo fasal. Potem sem se peljala se malo naprej, mimo neke cerkve, kjer sem videla tablo z napisom:
"God wants spiritual fruits, not religious nuts"
Tako sem se smejala, da se dobro da se nisem z avtom skantala.

sobota, 05. september 2015

Pocitnice v Sloveniji

Mislim da se nisem omenila da sem junija in julija letos skoraj celih 6 tednov prezivela v Sloveniji. Brez Rudija! Woohoo svoboda haha. Kaj vse sem pocela? Mogoce bi bilo bolje vprasati kaj vse nisem pocela.

Za zacetek - najvecji dosezki ali najbolj v spomin zgoce avanture in prigode.

1. Kayaking po Savinji. Dvakrat! Prvic z dolgoletnim prijateljem Sikijem in v drugo s celo familijo. Je bilo tako dobro da sem jih pripeljala nazaj v kamp Natur Plac na Skali. Prvic sem kampirala z sotorom, ki mi ga je oce podaril za maturo (12 let nazaj) in ga vsa ta leta odkar sva odsla v Avstralijo skrbno hranil doma. Ob 10. zvecer se je uscala totalna nevihta in v strahu sem cakala kdaj bom cela mokra - pa ni bilo nic! Ena sama samcata kapljica dezja mi je kapnila na faco medtem ko sem tuhtala o smislu zivljenja. Ob Savinji smo rostiljali, se gungali v visecih mrezah in hodili po slacklinu. Drugi dan sva se s Sikijem spustila po Savinji z izvrstnim vodicem. Dexa naju je posnela ko sva se s kayaki pripeljala mimo ovinka pri kampu. V drugo smo sli s celo familijo, vkljucno z mamo, ki jo sicer le s tezavo spravis ven iz gajtrca. Pa je bila pogumna. Cez prelaz nad Kamnikom smo se sicer v avtu skregali zaradi marihuane (long story), na poti nazaj pa kokodakali (sestra je bila sitna k drek) - ampak kayaking je bil top shit!


2. Jadranje po Strunjanskem zalivu z atijem. Ati me je povabil na jadranje in hmm hmm glede na skrivnostnost in to da besede "jadrnica" ni nikoli omenil pred mamo, sem zacela tuhtati ali ima nemara res kje na slovenski obali skrito jadrnico za katero mama ne ve. Pa sem vprasala sestro, "ej, a ti ves ce ma fotr jadrnico?" In se je smejala, skomignila z rameni in rekla da ne ve nic o tem ampak ce jo ima bi se njej zdel kul fotr. No ko sva sla (na koncu kar trikrat) se je izkazalo da jadrnica res obstaja ampak je napihljiva. Nic za to - tudi ce je napihljiva je bila fantasticna. Aquaglide multisport 270 is da real shit. Ta hudic je tako sibal po vodi, da se nama je obema kar smejalo. Ko je pihal pravi konkretni veter sva bila tik tak v Piranu. Kakor je ati reku... "k potegne sam se pljuskanje slisis" in imel je prav. Ce je pihal veter si moral biti prav previden da si tezisce jadrnice drzal na pravi strani ker nas je veter tako nagibal da je sto na uro sibala in jadrnica in fotrov kayak ki smo ga vlekli zadaj. Moj fotr je uradno car! Med drugim mi je razlozil vse o nekih azimutih in vektorjih. Zdaj se jaz hocem jadrnico. V Strunjanu sva vedno parkirala pri restavraciji, kjer so racunali 10 eurov za konzumiranje in se nam vedno opravicevali za tak sistem. Jaz s tem nisem videla problema. Parkirali smo na privatnem zemljiscu v neposredni blizini morja da jadrnice ni bilo treba dalec nest in potem smo za tisto konzumacijo jedli slastne cevapcice in morsko hrano ob zvokih harmonike haha.

Sam poglejte ta ksihtek zadovoljnega cloveka

Dokaz da sva bila v Piranu - yep, tudi v napihljivi jadrnici se da


3. Kolesarski vzponi. Sposodila sem si bicikel od sestre in se determinirano odpravila na vzpon na Planino ali Stolp kot mu pravimo domacini. Cca 500m visinske razlike v 8km. Ko sem sla prvic sem skoraj duso spustila. Malo nad Kurenom mi je ostalo le se za dobra dva pozirka vode. Samo se preklinjala sem v peklenski hrib. Ustavit sem se morala in pojest eno energetsko cokoladico ki sem jo fotru spizdila iz predala v garazi. Uff mater, tista cokoladica je pomagala da sem lahko kletvice spuscala se naprej vse od vrha stolpa. In potem sem se pocutila evforicno. Ko sem sla drugic gor, tokrat z atijem, mi je bil vzpon mala malica. Zelela sem it na K2 kolesarsko turo okoli Vrhnike in atiju ni blo treba dvakrat rect. V planinskem domu sva spila eno pivo in caj medtem ko je zunaj vihrala nevihta s strelami, ki so sekale povsod okoli nas. Potem sva se spustila nazaj v dolino preko Zaplane in Starega Malna. Najbolj v spominu so mi ostale vonjave - vonjave pregretega asfalta s katerega hlapi dez po nevihti, povozenih dezevnikih, zemlji in zaganja iz gozda. Planirala sem celo vzpon na Vrsic pa se mi na koncu ni izslo.

Dokaz da sem bila na vrhu
Vrhnika, precuden kraj, vseh norcev raj

Me je ena teta z mulci slikala z Vrhniko v ozadju
4. Mozirski gaj in muzej motociklov v Vranskem z tastom. Kot sem ze enkrat prej rekla: ni bil vec maj, a vseeno me je tast peljal v gaj. Bil je peklensko vroc dan - tako vroc da so se vsi ljudje nekje skrivali. 36 stopinj celzija in tudi v zgornji Savinjski dolini ni bilo nic bolje. Svic nama je tekel iz cela, a v gaju naju je preplavil obcutek blazenosti. Cvetele so poletne roze... meni se ni zdelo nic manj lepo kot pomladi. Nekoc v davnih casih sva sla z Rudijem v Mozirski gaj in med zasanjanim tavanjem naokoli so iz nekega grmovja pred naju skocili RTV novinarji s kamerami. Vprasali so naju kaksne roze so pa nama najbolj vsec. Ker se v tistem trenutku nisem spomnila nic bolj pametnega sem bleknila da "take bolj zelene". To izjavo je stric taisti dan videl na TV-ju in se mi verjetno smeji se do danes. S tastom sva popila pivo in potem sva se odpravila na ogled muzeja motociklov v Vranskem. Tam imajo sicer urejeno po domace, ampak impresivno zbirko vseh moznih starinskih in bolj modernih motociklov. Skoda da se mi je od vrocine in menstre na tistem kozolcu vrtelo kot budali, da 50% videnega sploh nisem dojemala in bo treba se kdaj it.

5. Rojstni dan od Ele. Imam fantasticno malo necakinjo Elo, ki je praznovala svoj 5. rojstni dan in je s svojimi vragolijami zabavala vse po vrsti. Kako hecno je ko 5. letni otrok asertivno komandira vse po vrsti. Obmetavali smo se z vodnimi baloni in pestovala sem Monino podgano, ki je imela jajca vecja kot bi si mislil (malo eww ampak okay). Ela je bila nad pobarvanko in puncko na temo Zamrznjenega kraljestva nadvse navdusena. Na koncu mi je povedala, da ji mami ne pusti sladkarij in sem ji na skrivaj dala lizike (sori mami, nisem se mogla upret).

6. Obiranje borovnic. Moja mama je naravni GPS za gobe in borovnice. Z njenimi racunovodskimi kolegicami iz davnih casov, ko je delala v kmetijski zadrugi, smo se odpravili na obiranje borovnic v Smrecje, kjer so domnevno najboljsi divji zasadi borovnic. Se mladino smo vzeli sabo, da bodo se kej koristnega poceli namesto da bi cele dneve kadili travo. Vsak je dobil kanglico v roke, da si nabere toliko borovnic kolikor mu pozeli srce. In smo obirali. Ni trajalo dolgo pa so bile tiste kanglice polne borovnic. Borovnice, borovnice, kamor je seglo oko. Opravilo za stare mame - sploh ne! Meditacija za moderno dobo. Meni je bilo svetsko cepet v tistem perju in birat borovnicke, se posebej ko sem si jih zamislila namocene v snopcku. Z ritjo sem se usedla sredi perja in kasneje ugotovila da je cela moja rit postala vijolicna. Pest borovnic v usta, pest v kanglico. Ko se mi je ze zdelo da sem vse borovnice okoli sebe obrala sem ukrivila vejice in pogledala pod perje, da sem razkrila novo bogastvo slastnih vijolicnih kuglic. Z mami smo sli tudi na izlet po Kolpi, kjer so nas grizle neke mini ribice.

7. Urbani vrt na Vrhniki. Printali smo majice, skuhali golaz za 50 ljudi in sli na treasure hunt po Vrhniki. Med drugim se je nasa ekipa slikala z hi-viz jaknami med depiliranjem v makeshift lisicah z deznikom. Tudi na policijsko postajo smo sli pa ni bilo nobenega da bi nas vklenil za hec. Delali smo stoje, plapolali/plankali na znakih in brali pravljice otrokom.
Plapolanje na znaku

Stojo tud znam nardit ce je treba (ne, joske mi ne strlijo ven)

Depiliranje v lisicah z deznikom in hi-viz jaknami

8. Srecanje z Vincem. V blizini Kranja sem se na pijaci srecala z Vincem - dolgoletnim bralcem bloga. Buddy boy je faca, fair dinkum fant s katerim se je bilo fantasticno srecati in malo poklepetati. Med drugim sva tuhtala o tem kako bi lahko sla na izlet po sloveniji z Tomos avtomatikom. Tata ima namrec nekega Tomosa v garazi in jaz sem imela idejo da bi sla s tem mopedom na Vrsic in potem naredila en krog po soski dolini pa nazaj domov. Iz tega na koncu ni bilo nic, ker sem v garazi preverila in tisti Tomos sploh ni "tapravi" avtomatik, ampak tisti z blokado na 25km/h. Ta pa bi bila malo huda. Ko me je fotr ujel da cekiram Tomosica me je vprasal ce vem kako tisto blokado snet vem. Ne vem, ampak na internetu ziher kje najdes navodila. Mogoce podvig za naslednjic haha. Prav zal mi je bilo da se z Vincem potem nisem dobila se enkrat na Veliki Planini.

9. Izlet na Bohinjsko jezero z Barbi in Nejcem. Bohinjsko jezero je mrzlo, ane? Nope, tisti dan ni bilo. Voda se je iskrila pod vrocim julijskem soncem pred katerim smo menda pobegnili na enega izmed najbolj vrocih dni. Med borovci ob Bohinjskem jezeru smo izlezavali in se pogovarjali o modrostih zivljenja, plavali po osvezujoci vodi, sedeli na obali kjer so nam drobni valovi pljuskali po nogah medtem ko smo sedeli na prodnikih. Od atija sem si sposodila tudi napihljiv kayak s katerim sem preveslala dober del Bohinjskega jezera. Bilo je tako fantasticno sproscujoce in menda je imela voda tisti dan celih 25 stopinj celzija, tako da sploh ni grizla v kosti.

10. Rojstni dan babice (80-letnica). Moja babi Amalija je gor spravla 4 otroke plus enega, ki je tragicno umrl, ko je bil star komaj 5 let. Da ne omenjamo vsaj 3 vnukinj za katere je skrbela kot A-plus super babica. Povedala mi je da so se v fabriki, kjer je delala tako zmenili da je delala popoldne, da je lahko skrbela za otroke. 30+ let je delala popoldne. Najlepsi spomini, ki jih imam iz otrostva so iz babicine hise. Od super skutnih strukljev in smorna do ruskih mravelj, ki so me popikale od glave do pet ko sem se s kekcem stresla v travnik na koncu ulice, ko so mi z njega pobrali eno pomozno kolesce. Menda sem po cesnji plezala kot razbojniska hci in izgubila toliko zlatih verizic, da so na koncu vsi obupali nad tem da bi kot prava puncka nosila verizice. Babica mi pravi da sem bila pridna ampak zivahna - to dvoje mi nekako ne gre skupaj. Ampak ona pravi da sem si vsak dan zobe umila sama od sebe, postlala posteljo in potem z najnovejsimi supergami, presvercanimi iz Italije (??), sla skakat v graben, pa da sem bila tako zivahna da me noben ni dohajal in tistih superg niso nikoli oprali. Babica mi je tudi povedala kako je v trgovini, ko sem bila se dojencek kupovala nemsko mleko v prahu za "dojencke", ker sem bila rojena le nekaj mesecev pred Chernobylsko nesreco. Tisto nemsko mleko je menda kupovala zame, da ne bi bilo kaj narobe zaradi radiacije, ampak jaz sem bila non-stop lacna in jokava. Potem pa je prodajalki v trgovini povedala kako ji vnukinja non-stop cmera in so ji razlozili "ja gospa, to mleko v prahu je pa dietno" haha. Ne vem kaksno mleko so mi potem futrali... mogoce tistega ki so ga sli k kmetu iskat s kanglico. Moja babica je zakon, in ko bo rojena moja prva hci ji bo ime Amalia.
Selfie z babi Amalijo


11. Teta Silva. Imam fantasticno teto v Kamniku. Moja teta Silva je lahko inspiracija za vse. Zenska, ki je v zivljenju pocela ze vse zivo in vedno imela izredno pozitiven in energije poln pristop k zivljenju. Zivljenje se uziva s polno globoko zlico. Trenutno aktivno vodi spletno trgovino pekis.si, ki prodaja slascicarske pripomocke. V prostem casu plese in menda ima super sarmantnega frajerja.

12. Babi Petronila Anica. Moja babi po atijevi strani je drugi fenomen svetovnosti. Dedi je umrl ze dolgo casa nazaj. Anica je pravtako spravila gor 5 otrok. Na stara leta ji je najvecji uzitek njena "dzungla". Zaplata zemlje, ki menda sploh ni njena, pa jo obdeluje ze vsaj 20 let. Tja se je nekoc odpeljala z Tomos avtomatikom, ki ga je v najstniskih letih podelila meni in sem ga vrsto let uporabljala za transport po Ljubljani in do Vrhnike. Potem je kupila tistega Tomosa, ki ima blokado na 25km/h (ki ga je potem podarila mojemu ocetu). Menda so se ji smejali, ko je sla k nedeljski masi z ruto na glavi, in se cudili kako se lahko pelje tako pocasi in se vedno drzi ravnotezje. Potem ji je stric pomagal kupiti elektricni tricikel, s katerim se transportira danes. Malo se je pizdila da ji srne v dzungli vseeno marsikaj pozrejo ceprav je zgradila ograjo. Tisto ograjo sem videla. Kapo dol babi, da je vse to zgradila pri svojih 86. letih. Na telefonu sem ji kazala slike najine hise in avstralske flore in favne. Je rekla da bolj slabo vidi, ampak ko sem ji pokazala fotografijo kengurujev se je vseeno smejala in vprasala ce so to srne. Ja pa so res - take avstralske srne. Potem je rekla da ji je v lajfu vse kul, razen srca. Razlozila mi je da si mora lepit neke nitro oblize za srce. Pa sem se pohecala, "hej babi, ti pa ne laufas na navaden bencin". Pa je bruhnila v smeh in rekla da res ne, da ona laufa na "specialen bencin". Ta smeh babice je nekaj najbolj pristnega na svetu.

nedelja, 30. avgust 2015

Ultravijolična dama s študentskimi tegobami

On dan sem sla na faks na ogled izpitov. Ma je ze moralo biti tako, da sem čutila, da se mi obeta nekaj dobrega. Preden sem odšla od doma sem se pogledala v ogledalo in glej ga zlomka - spet sem bila našemljena v neko borovnico.


Ogledala sem si dva izpita. Pri prvem sem našla eno piko ki je niso steli in eno vprašanje ki sploh ni bilo ocenjeno. Gospodična, ki mi je dala izpit v pogled, je rekla da bo preverila pri predavatelju. Cez nekaj dni so mi sporočili da dobim +6 pik in gre s tem moja ocena iz 6 na 7 - ali iz distinction na high distinction, kar je najvišja ocena. Trenutno urejajo birokracijo, da sprocesirajo popravek. S tem bo moje povprečje 6.5 jupiiiii!

Pri ogledu drugega izpita pri gospodu Raztresenemu pa se mi je zelo da sem bila tudi ocenjena vsaj nekoliko strogo. Tezko je bilo objektivno oceniti moj peformans, glede na to da gospod Raztreseni ni imel vzorčnega izpita z rešitvami. Delne rešitve za 3 vprašanja je imel nakracane na veliki rumeni kuverti, za nekatere mi je dal (pomanjkljiv verbalni feedback), za ostale pa nic. Pri približno polovici vprašanj sem imela občutek da sem podala dobre odgovore, a sem dobila le delne točke. Potem sem se pri prvi gospodični pozanimala kakšna je običajna praksa glede vzorčnih rešitev k izpitu in mi je povedala da je to odvisno od tipa vprašanj, kar je povsem razumno. Glede na to da sem tudi sama predavala na isti fakulteti, sem imela občutek da je prisotnost vzorčnih rešitev izpita precej standardna praksa. Vsaj ko sem jaz predavala, sem vedno pazila, da sem se striktno drzala dobrih praks. Ena izmed teh praks je vključevala tudi transparetne dokumente, ki so obrazložili kako se delo študentov oceni. To je vključevalo točkovnik in vzorčne rešitve. V tem primeru pa ne eno, ne drugo ni bilo prisotno.  Tu se razmišljam ali bi vložila prošnjo za ponovno ocenitev.

sobota, 29. avgust 2015

Living in Paradise

Danes sem sla na en spontan izlet z biciklom. Od doma cez hrib do morja in nato ob obali vse do Lote in potem nazaj domov (ogled na zemljevidu).

Ob poti sem v parku videla nekaj mladine ki se je veselo zabavala na DIY toboganu. Mi je bilo kar malo zal da nisem bila v kopalkah, ker bi jih sicer vprasala ce se lahko tudi sama parkrat spustim.


Ko sem se ze obrnila proti domu pa sem na vrtu neke hise videla papige - lorikeete. Teh papig je sicer povsod polno, a so mi se vedno vsakic ko jih vidim nadvse lustne. Tele so se zabavale na grmu, ki je imel neke plodove. Glodale so tiste plodove in klepetale med seboj. Pa sem pomislila - zivim v tropskem paradizu kjer te papige lahko vidim vsak dan - mar ni to fino.





ponedeljek, 17. avgust 2015

Da se malo pohvalim

Na nasi univerzi studentje na koncu vsakega semestra ocenijo kvaliteto predmeta in ucnega osebja. Za tutorje (ali assistente po slovensko), tem ocenam recemo TEVALsi. Moje TEVALse sem sicer dobila po emailu ze nekaj casa nazaj, a jih do sedaj se nisem natancno pogledala. No, danes sem rabila malo motivacije tako da sem odprla PDF priponke in z vami delim primere ocen, ki sem jih dobila od studentov. Tele so za tisti predmet, kjer se studentje ucijo analize poslovnih zahtev in nacrtovanja informacijskih sistemov.
Mi je kar malo repek zrastel :-)




sobota, 15. avgust 2015

Regrat v Avstraliji

Special edition post...

Ne morem reci da regrata v Avstraliji ni, ga pa ne nabiramo. Vsaj ne da bi jaz vedela za to. Nekaj strašno podobnega regratu sicer raste tudi pri nas, ampak tista bolj pritlikava in kilava sorta. Jaz jo smatram za plevel, se posebej ce se mi zaredi na travi. Tudi perje ni nikoli tako sočnega izgleda kot se ga spomnim iz Slovenije, ko je mama spomladi regrat nabirala na travniku po krtinah.

Ce smem špekulirati, bi rekla da je podnebje neprimerno. Obdobje leta ki bi bilo v Brisbanu ekvivalentno pomladi je nekje julij, avgust. Pri nas to obdobje leta sicer smatramo za zimo ali dry season - odvisno koga vprasas. Temperature bi sicer bile prave, a v tem času tipično ni veliko dežja. V času ko so torej temperature primerne za mlad regrat ni dovolj dežja da bi zraslo sočno perje, ko pa dež pride (oktober-november) pa so temperature že previsoke in je situacija nekako taka kot da bi regrat obiral sredi poletja v Sloveniji, ko že gre v cvet in je grenak.

Morda je v kakšnem drugem predelu Avstralije drugače, ampak v Brisbanu bodo ljubitelji regrata ostali nepotešeni.

četrtek, 13. avgust 2015

Vrtickarstvo

Nekdo me je prosil da malo napisem o vrtickarstvu v Avstraliji. Idealna priloznost da se torej malo razpisem na to temo glede na to da jo imam nekje na TODO seznamu ze dolgo casa.

Pod prvo naj objasnim da nisem nek strastni vrtickar, niti nisem v vrtnarjenu prevec izkusena ali strastna. Vrtnarim zaradi prakticnih razlogov in zato ker nimam s svojim casom poceti kaj bolj pametnega. No, tretji razlog je mogoce tudi to da pac ne morem iz svoje slovenske koze in gajtrc pri bajti pac mora bit.

Prvi resni poskusi vrtnarjenja so se zaceli sele ko sva se vselila v najino hiso. Nimava namenskega zelenjavnega vrta, pac pa sva par semen v zemljo vtaknila kar med dekorativnim zelenjem za hiso. Prvi resni poskus vrtnarjenja se je izkazal tudi za do sedaj najbolj uspesnega.

Experiment #1 je bil cesnjevec, ki je zrastel brez pretirane skrbi in celi dve leti obrojeval na kilograme cesnjevcev. Toliko da so jih tudi kure in race imele ze polne riti. Ta eksperiment naju je tudi naucil da je rastlina paradiznika pravzaprav dvoletnica in ne zgolj enoletnica. Cesa takega v Sloveniji verjetno ne mores ugotoviti, ker ob prihodu zime rastlina paradiznika odmre. Pri nas pa je ta posast od paradiznika kar rastla in rastla, cvetela in obrojevala. Ko je prisla zima se je rast kvecjemu malo upocasnila, naslednjo pomlad pa je ta ista raslina zopet eksplodirala in v obilici obrojevala se eno sezono. Pred kaksnima dvema mesecema je originalna rastlina dokoncno odmrla in sem poruvala posusena stebla. Potem sem bila v Sloveniji na dopustu in sedaj ko sem se vrnila sem opazila da na istem mestu raste ne ena, ampak vec samovsejanih poganjkov. Cesnjevec je torej zame trotel ziher varianta.

Drugi uspesni poskusi urbanega vrtnarjenja so bili z pritlikavim strocjim fizolom in sneznim grahom. Oboje je rastlo in obrojevalo, ampak le eno sezono.

Malo manj uspesno je bilo gojenje buck in malancanov. Z buckami do sedaj nisva imela se niti enega uspeha. Rastline so se bolj ali manj posusile se ko so bile relativno majhne. Listi so postali puhli in so se dobesedno zdrobili. Menda je to neka vrsta plesni na katero seme ni bilo odporno. Dodaten problem so predstavljale gosenice, ki so v tistem casu totalno navalile na bucke. Od dveh srednje velikih rastlin zuchinijev so v dveh dneh ostala samo se stebla - vse ostalo so pojedle gosenice preden sem sploh opazila da je prislo do napada. O malancanah pa sem tudi ze napisala... bujno obrojevanje neuzitnih plodov. Letos bom narocila semena od drugega proizvajalca da vidim ce bo vec uspeha.

Preden sem sla v Slovenijo sem v zemljo posadila tudi nekaj semen solate, ki sedaj veselo raste. Kaksnih 10 zasadkov je. Ne vem ali je treba dlje pustiti, da se bolj razraste ali je to to. Nekako sem upala da bi solate naredile vecjo glavo - taksno kot jo kupis v trgovini, ko je ena rastlina dovolj za celo solato namesto da moram porezati dve ali tri da pride ven dovolj perja za eno skledo solate. Neke neuspesne poskuse s solato sva imela ze lansko leto. In sicer je solata zrastla in sla takoj v cvet kar je bilo tudi smotano. Okus je bil grenak, perja pa tudi bolj malo.

Le delno uspesni so bili tudi poskusi gojenja drugih sort paradiznika in paprike. Volovska srca sploh niso uspela, pelati pa so tudi obrodili bolj tako tako - od 3-5 plodov na rastlino kar ni dovolj da bi se trud izplacal. Paprike so sicer zrasle ampak so bile totalno kilave. Za solato, prazenje ali sataras je bilo okay, da bi pa slucajno paprika zrastla dovolj velika da bi jo recimo lahko filal pa niti slucajno. Veliko je bilo tudi odpada - plodov ki se niso do konca razvili in ki so zaceli na spodnjem delu gniti ali so se posusili se preden so dozoreli. Chiliji, jalapenjoti in druge pikantne papricice pa dobro uspevajo. Ne vem v cem je fora da navadne paprike ne zrastejo lepo, pikantne pa brez problema.

Klavern je bil tudi poskus z brokolijem in brsticnim ohrovtom. Ne eno ne drugo ni obrodilo nobenih plodov, le ogromno perja.

Gojim tudi vse vrste zacimb: baziliko, petersilj, koriander, rozmarin, timijan, sivko, zajbelj, drobnjak, lovor, meto itd. To kar dobro uspeva.

Letos sem se namensko usmerila v bolj sadne izbire. Trenutno mi na vrtu rastejo 3 rasline bananovca, ki so visoke ze priblizno 5 metrov in dobro kazejo. Za hiso sem posadila tudi majhno sadiko licijev, ki sem jo vzgojila iz semen ki sem jih shranila lansko leto. Nekje v predalu se mi valja tudi paketek semen za jagode, ki jih se nisem vsadila. Imam tudi sadiko granatnega jabolka ampak je se tako kilava da sem prepricana da letos ne bo nobenih plodov. Predvsem visoke upe imam na banane.

Kar se tice vrtnarjenja v Avstraliji je torej verjetno precej podobno kot v Sloveniji le da sezone trajajo dlje in da je mogoce kdaj pa kdaj celo bolje posaditi rastline jeseni ali pozimi, ker je poleti zanje prevroce. Absolutno potrebno je tudi redno zalivanje (lenoba?), sicer ti mocno poletno sonce hitro vse skuri. Semena sem do sedaj kupovala v navadnih vrtnih centrih kot je Bunnings. Ne vidim smisla v uvazanju semen in sem tudi nekje 90% prepricana da uvazanje semen "kar tako" ni dovoljeno. Moja zakljucna misel: vrtnarjenje je cisto fajn tudi za tiste, ki vrtnarijo kar malo tako. Ne rabis bit genij, nekaj bo ze zrastlo.

P.S. Se opravicujem za vse tipkarske napake - spellchecker mi trenutno nekaj nagaja.

torek, 11. avgust 2015

Bullshit malancani

Semena za tele "malancane" sva kupila in posadila ze kar nekaj mesecev nazaj. Mogoce celo lansko leto. Hudic raste kot plevel, ampak tudi eden se ni ratal tipicne temno vijolicne barve. Tudi tekstura in okus plodov je hmm hmm, bolj tako tako. Ena miniaturna zaplata teh rastlin je obrodila ze vsaj za celo gajbico takih izrojenih plodov. Sva jih probala prazit, pa kuhat, pa vlagat, pa dlje pustit da bi dozoreli itd. Ne pomaga nic. Okus je cuden, koza debela, tekstura kot stebla nekega grenkega plevela, cisto prevec semen itd.

A ni smotano no! Da prekopljes zemljo, pognojis, ruvas ven plevel in cakas vec mesecev in na koncu dobis ven samo ene izrodke.

sobota, 08. avgust 2015

Ko srecas konzulko

Slovenska konzulka v Queenslandu ima dejansko tudi proper tablice za avto in zastavice. Ravno avtomobila nedavno potrjene slovenske konzulke pa tudi ne vidis vsak dan zato sem morala hitro stisnit enga selfija.

četrtek, 21. maj 2015

Videoposnetki za studente

Malo kot zaminivost objavljam 25 minutni video ki sem ga posnela za studente pri nasem predmetu. Okoli 30 minut snemanja in nato 30 minut urejanja v programu Camtasia. Vsebina ni ravno obsezna, ker je namenjena kot komplementarni material za tutorial, mi je pa zanimivo poslusati svoj glas (120% hitrost). Se mi zdi kar kjut. Verjetno bom v prihodnjosti posnela se kaksen video, se mi zdi vredno truda.


sobota, 02. maj 2015

Tekoce novice #2

Ta konec tedna nas je zopet zajel en manjsi ciklon. Porocilo je standardno: obilica dezja, lokalne poplave, zastoji na cestah in zamude na javnem transportu. Petek sem prezivela na kampusu, ker imam ob petkih zjutraj eno predavanje, nato pa popoldan poucujem 4 ure tutorialov. Moram priznati, da je bil mukotrpen dan, ker je bilo vreme cel dan skisano. Ven sploh nisem sla, razen do picerije po eno pico ker sem potrebovala "comfort food". V cetrtek je Rudi kupil nov deznik, ki pa je bil briljantne kvalitete. Le pet metrov od vhoda mi ga je rahel sunek vetra obrnil in polomil.

Na zalost tudi ni bilo nobene sanse da bi tutorial zakljucili kaksnih 10 minut prej, ker so studentje zaradi dezja do zadnje minute cepeli v predavalnici na toplem in suhem. Sele ob 6h sem se torej odpravila domov. Obicajno do avtobusne postaje ucvrem kar po bljiznici preko nogometnih igrisc, a tokrat tega nisem hotela narediti, ker bi cevlje in hlace totalno usrala. Torej sem sla najprej po hribu navzgor do studentskega centra in potem po ustaljeni potki navzdol proti avtobusni postaji. Ni trajalo dolgo pa sem imela cevlje povsem mokre. Na dnu hriba se je zbrala gruca studentov in ko sem prisla blizje, da sem uspela videti kaj se dogaja, sem videla da so jezera poplavila preko pespoti do postaje. Baaah, sranje sem si mislila, ker je pot naokoli dolga... vsaj 15 minut hoje ekstra v dezju. Preden sem se uspela obrniti, sem videla manjso gruco studentov, ki se je odcepila od poti in odsla bolj na desno, se blizje k jezerom. Ko sem se ravno hotela zadreti da naj ne mislijo "skakati cez", je prva punca naredila ravno to in pristala do ramen z nahrbtnikom vred v vodi. Za njo je skocil njen "boyfriend", ki je pravtako zaplaval v blatno vodo. Se nekaj drugih studentov je ravnotako bolj ali manj uspesno do razlicnih globin poskakalo v temacno in usrano vodo. Le koliko prenosnih racunalnikov je bilo v nahrbtnikih. Kaj so razmisljali mi ne bo nikoli jasno. Ce je glavna potka poplavljena, je menda nespametno iskati tocko za preskok v se bolj temacnem predelu, kjer voda izgleda se globlja in prisotnost vegetacije nakazuje na to da se nahajas na samem robu jezera. Razmisljala sem o tem da bi poklicala kampusno varnostno sluzbo da pridejo naredit red preden se kaksen s pomanjkanjem zdrave pameti se utopi. Pa se mi prav ni dalo brskati telefona iz torbe.
Odpravila sem se torej nazaj gor po hribu in vse naokoli po cesti do avtobusne postaje. Napol polomljen deznik mi ni prav nic pomagal, da bi ostala suha. Ko sem bila ze blizu postaje so mimo mene pritekli 3 fantje v supergah in kratkih hlacah. Zgoraj brez, seveda. Se trije avanturisti, ki bodo priliko izkoristili za plavanje z racami, sem si mislila. Ko si student, mlad in neumen, moras bit legenda, itak.
Do avtobusne sem potem uspela priti, mokra le do gleznjev. Z avtobusom sem potem sla do postaje za vlak, ki je bila nabito polna ljudi. Odpovedali so namrec footy tekmo med AU in Novo Zelandijo in se je veliko nesrecnih navijacev vracalo nazaj domov. Vlak je imel 45min zamude kar je bilo prirocno, ker sem tudi jaz zamujala. Na koncno postajo me je nato prisel iskat Rudi z avtom, a sva morala za pot nazaj domov po obvozu, ker so policisti vmes zaprli glavno cesto, ki ob vsakem vecjem nalivu poplavi. Nobene panike, samo po pameti.

Danes zjutraj sem v novicah prebrala da se je utopilo 5 oseb. Tragicno in neumno do konca. Ob vsem ozavescanju javnosti, da se v poplavljene ceste ni pametno voziti, ljudje se vedno to pocnejo. Da pojasnim, vsi umrli so se utopili, ker so zapeljali v poplavno vodo. Noben dogodek se ni zgodil nepricakovano v smislu da bi jih deroca voda nenadoma zalila. Kakor grdo se slisi... morda je prav da se zgodi naravna selekcija tistih, ki nimajo samoohranitvenega nagona.

ponedeljek, 23. marec 2015

Moderni student

Semester se je zacel 4 tedne nazaj ce se slucajno kdo sprasuje zakaj sem izginila iz oblicja zemlje. Lastni studij plus assistiranje pri dveh predmetih plus research assistant job me je po pravici posteno pognal v ritem na povsem novem nivoju. Ubistvu sem se malo zasrala ker poleg studija sedaj delam se toliko ur, da je prakticno full-time job plus full-time studij in bo nekaj trpelo - spanec ali pa socialno zivljenje.

A vcasih se splaca stisnit zobe. Komaj malo pred zacetkom semestra sem se uspela vse dogoviti z akademsko svetovalko, tako da imam sedaj v programu dva predmeta, ki izpolnita research komponento v slucaju da bi hotela nadaljevati z PhD studijem (predpogoji).

Danes hocem deliti mojo fascinacijo nad tem kako nam tehnologija lahko pomaga v tej moderni dobi v kateri zivimo. Pri enem predmetu imam v lasti ucbenik ki je malo starejsa verzija in se mi vprasanja za domaco nalogo niso nikakor poklapala. Dobila sem idejo da bi sla v knjiznico pogledat v pravo verzijo knjige. Na spletni strani knjiznice sem poiskala knjigo po naslovu in glej ga zlomka poleg je bila QR koda, ki sem jo skenirala kar s telefonom, ki mi je potem takoj povedal kje tocno se nahaja kopija knjige ki je na voljo za 2-urno hitro izposojo. Do lokacije knjige me je malodane vodil GPS (pretiravam). Ker je knjiga na voljo samo za 2 urno izposojo, ura pa je bila ze pozna in sem hotela domov, sem se odlocila da bom vprasanja za domaco nalogo kar fotografirala s telefonom. Parkrat sem "skljocnila" in to je bilo to. Glej ga zlomka telefon je po neki inteligenci sam od sebe ugotovil iz katere knjige so bila fotke posameznih vprasanj (??? cudo tehnologije), fotke sem nato na laptopu, kamor so se mimogrede sinhronizirale avtomatsko, nalozila v OneNote program za zapiske in program je iz fotk prepoznal tekst. Tako da recimo lahko poisces kljucne besede ki jih prepozna v fotografiji in te pelje na pravo stran.

Pff, precej kul ane... vprasanja so bila torej v mojih zapiskih v cca 5min in vse kar sem morala potem narediti je... odgovoriti na vprasanja. Skoda da se tudi znanje tudi avtomatsko ne sinhronizira v mojo glavo.

sobota, 28. februar 2015

Every day I'm jackhammering

Sposodila sem si jackhammer in OMG... d-best za kopanje po vrtu. Sicer tale sposojen je makina, zverina od masine, na zgornji meji tiste kar se lahko dvignem iz tal. Da bi tole cel dan operirala ni sanse, ker sem ga komi iz avta ven dvignila.

Ampak ingver je bil skopan ven v cca 10 minutah brez posebne muke, razen seveda da je treba drzati to zverino pokonci, jo prestavljati in malo usmerjati. Vseeno veliko lazje kot lomljenje hrbta z lopato.

I'm so sexy

Pop that booty
Polovica ki je ostala
Ven odkopana polovica

Lin in njen water tank

V četrtek zvečer sem zopet malo plela po vrtu. Iz daljave slišim "heeey, heeey" in sem se naredila kot da ne slišim. Pa je prišla do mene in mi začela pomagati pri plevelu. "Kako se ti zdi water tank", me vpraša. Pa sem vstala in pogledala proti njeni glomazni ogabni cisterni in ji gladko rekla da ne zgleda dobro in da jo mora kamuflirati. Ne vem, ali je pričakovala da bom skakala od navdušenja in ji povedala kako imenitno izgleda, ker je bila vidno malo razočarana. Potem je začela spraševati kako bi se nama zdelo če bi postavila ograjo. Rekla sem ji da mi je vseeno kaj naredi, vazno da na nekakšen način kamuflira to grdobo da je ne vidim več, ali pa jo odstrani.

Potem sem ji rekla se da mora urediti odtok presežne vode pa se je naredila kar malo neumno, kot da ne razume kaj ji hočem povedati. Tako da sem ji pokazala da nima speljanega nobenega odtoka v jašek, kar pomeni da bo ob vsakem dežju tank prepoln vode in bo le ta odtekala na najino parcelo. V manjši meri to sicer ni problem, a ob močnem deževju to pomeni pretirane količine vode, ki povzročijo erozijo zemlje in gnitje trave.

Predlagala sem ji da sledi svoji intuiciji da je nekaj treba narediti s trenutno situacijo in naj ali postavi ograjo ali pa posadi plezajoče rastline ki bodo tank kamuflirale. Pa je rekla da bi rada postavila ograjo in da bo tudi nama koristila, ker bova imela več "privatnosti". To je njen kurcev namig da bi rada da ji plačava za polovico stroškov gradnje ograje. Sem se kar malo zahahljala in ji gladko dala vedeti da je nastala situacija njen problem in da ji niti pod razno ne bom plačala ograje.

Prej/Before

Potem/After

sreda, 25. februar 2015

Every day I'm shovelin

Gaaah, mater boga, kdo bi si mislil da je vrtnarjenje tako zafukan posel. Ingverji so se mi razrastli do te mere da so vsaj 2x preveliki in jih je treba razredciti. Z Sasho sva se zmenili da narediva malo botanicne izmenjave, ker te ingverje lahko z "malo" truda izkopljem ven s koreninami. Ce jih ze kopljem se lahko malo extra potrudim da zraven skopljem se korenine ane.


Torej projekt LOPATANJE! Ojej, kaksno zarukano hrbtolomno delo. Vizija je da vsakega presekam na polovico po sredini, razdelim na dva kosa in skopljem ven z korenino. Probala sem z tremi lopatami, motiko, zago, elektricno vbodno zago, kladivom, manjso zago, lopatko, vrtnimi skarjami, jezo, obupom... ne pomaga. Sla sem v Bunningsa pogledat ce imajo kaksno orodje ki bi bilo kos tej nalogi pa mi niso znali svetovati tako da sem odsla praznih rok. Korenine ze malodane stojijo v luftu ker sem vso zemljo okoli skopala ven, ampak preklat po sredini na polovico pa ne gre. Stebla so na sredini tako skupaj zbita da z zago komajda prides zraven. Se prej jaz razkoljem na pol kot ta kurceva roza. Tri ure dela pa se ni koncano!

Jutri si sposodim pnevmaticno kladivo (jackhammer) ali kakorkoli se tej zadevi rece po slovensko in razturam tega hudica na polovico kot da je kos betona. Ce se to ne deluje imam se en backup plan za v soboto.

-----

Drugace dnevna kronika:
  • Komarji... vsepovsod v tisocih! Po soncnem zahodu bolje da se ne hodi ven ker tudi 80% DEET ne zaleze. Totalna invazija krvosesov. In kot da nadleznost pikanja ni dovolj, so v zadnjih dneh v novicah objavili da imamo v JV Queenslandu malodane epidemijo Ross River Fever, ki je usrana, tecna in nadvse neprijetna bolezen, ki jo prenasajo komarji.

  • Lin in njena nagravzna cisterna za vodo. To da namerava postaviti cisterno za vodo mi je povedala ob zadnjem incidentu, ko mi je nepovabljeno odžagala vrh yucce. Ampak da bo postavila najbolj nagravzno obliko cisterne, ki kazi izgled okolice... to je pozabila omeniti. Moram narediti fotko te v oko bodeče strukture, ki je po vsej verjetnosti postavljena brez dovoljenja mestne občine. Ko se malo pomirim, bova z Lin imeli en lusten pogovor o sanaciji nastale situacije - kamuflaza v vizuelno sprejemljivo strukturo ali odstranitev in instalacija na manj ofenzivno mesto. Trenutno izgleda slabše kot cigansko naselje.

torek, 24. februar 2015

Tekoce novice

Tropski ciklon Marcia se je zgodil. V Brisbanu ni bilo nic hudega, razen 2 dnevnega mocnega dezevja, ki je ponekod poplavil ceste. Tudi gor na severu mislim da je skoda od ciklona precej manjsa kot so pricakovali. Konec dober vse dobro. Vrt je fajn zalit, cisterna z vodo polna. Travmatizirani nismo, razen tega da smo ratali po 2 dneh cepenja na kavcu precej tecni in smo komaj cakali da se spravimo ven.

Trenutno gostiva dve popotnici tako da sva ju z Rudijem malo vozila naokoli. Vceraj smo naprimer sli v Lone Pine Koala Sanctuary. Tudi kenguruji so bili ze tako prenafutrani da niso kazali posebnega interesa za hrano. Tina je sicer mocno upala da bi lahko sla kite surfat na plazo pa so bili vetrovi po ciklonu se vedno prevec sunkoviti.

Tina boza koalo


nedelja, 15. februar 2015

Get rich quick

Naslov je komicen, da ne bo kdo dobesedno vzel :-) Danes sem zopet malo vrtnarila. Obrezala in pocupala sem yucco in se mi je zdelo skoda da bi odrezana stebla vrgla stran. Sla sem po 3 vrece zemlje in obrezane veje vsadila v lonce.
Moji vrednostni papirji
Menda se precej rade in hitro vkoreninijo. 6 kosov sem jih odrezala in wow, originalna yucca se vedno izgleda ogromna in kosata. Moj plan je da jih pustim nekaj tednov in ce se primejo jih bom verjetno prodala na gumtreeju. Menda se take velikosti s koreninami prodajajo od $50-$150 po komadu. Wow! Zgleda da imam potencialni rudnik zlata doma. Tudi sosedova Lin je rekla da je to imenitna ideja.

petek, 13. februar 2015

Muhe na drek

Danes sem se sredi lepega popoldneva spomnila da je visoka plima in idealni cas za lovljenje rib. Odpeljala sem se proti obali v Loto in zacelo je liti kot iz skafa. Brisalci na avtu so crknili in ker gre za star avto je obicajno problem "elektricne" namesto mehanske narave. Kar pomeni, da je to idealna prilika za rutinsko kontrolo vseh varovalk... ker jih je itak statisticno gledano vsaj nekaj prekurjenih. Iz spomina ze nekaj casa ne dela nobena lucka v avtu (minimalno ena varovalka). Na odrocnem parkiriscu ob obali sem parkirala, odprla havbo avtomobila in suvereno z Leatherman multi-orodjem odvila vijake na pokrovu od varovalk. Kot muha na drek se mi je na vrat takoj prilepil nek moski, ki me je spraseval ce je vse vredu in ce mi lahko kako asistira ali poklice RACQ. Ne hvala, stari, samo varovalke bom prekontrolirala. Pa me je prepriceval da bi se morala vclaniti v RACQ klub, ker mi bodo asistirali v vseh moznih tegobah, tudi bencin mi bodo pripeljali, ce je to problem. Hvala za skrb, a mislim da bo problem v varovalki... jih imam cel paket v avtu za vsak slucaj. Impresionirano me je opazoval ko sem eno za drugo vlekla ven in preverjala katera je skurjena (mojster improvizacije sem). Po pravici povedano mi je sel malo na zivce, a po drugi strani je bil gospod videti nadvse impresioniran, da tam neka baba checkira varovalke, namesto da vrze roke kvisku in cvili na pomoc. Saj ne da sem imela blage veze ali je bo menjava varovalk res pomagala ali ne... ampak probat ni greh. Vprasal me je ce potujem naokoli. Ne gospod, sem mu saljivo odvrnila. Verjetno je sklepal da potujem glede na moj "evropski" naglas. Potem je gospod prirocni opazil da imam na sprednjem sedezu ribisko palico in me je vprasal ce grem lovit ribe. "Not today", sem mu odgovorila. Pa je le dal svoj nasvet... ne tukaj rib lovit. Nasmehnila sem se in mu odvrnila, da sem ze skapirala da so na pomolu samo majhne ribe. Pa je gospod kar zacvetel od veselja in mi rekel, da je res tako in da ce hocem ujeti veliko ribo naj pridem ob oseki in poskusim loviti ribe na koncu blatne ravnice, ker je tam globoka vrzel. "Okay, thanks mate, that's one hell of a pro tip", sem mu rekla, privila vijake nazaj. Kontakt na avtu in glej ga zlomka, brisalci so zopet delovali. En salut za pro tip in sem sla po svoje... na sprehod, ker v dezju je malo depresivno ribe lovit.

Naslednjic oblecem kratko kiklo in grem z ribisko palco na te famozne blatne planjave. Ne rabim niti vabe za ribe loviti, ker bodo k meni leteli dedci in mi ob noge metali rakce kot darila. Pff...

četrtek, 12. februar 2015

Pocasi bo treba ratat spet resen

Malo mimogrede malo za hec malo zares sem lansko leto po zakljucku moje prve predavateljske pogodbe napisala report s priporocili, kjer bi se dalo predmete in materiale za njih izboljsati. Nisem si mislila, da bo to dejansko kdo prebral, se manj da se bo iz tega kaj izcimilo. No pa glej ga zlomka, za naslednji semester mi je bila zopet ponujena pozicija asistenta. Tokrat ne predavatelja, ker sta se obe predavateljici, ki sem ju lansko leto nadomescala, sedaj vrnili in pogodbenih trenutno ne potrebujejo. Ampak kompromis je vseeno dober in ponovno ponudbo za delo s strani univerze bom interpretirala kot "bili smo zadovoljni s tabo, se bi radi da sodelujes z nami".

Zdaj pa tisti priporocilni report - kot kaze ga je vendarle nekdo prebral, se celo tako zmigal da je izpolnil obrazce in zaprosil za financiranje za razvoj oz. izboljsanje materialov. Financna prosnja je bila odobrena, tako da imamo sedaj na voljo lep kupcek denarja iz financnega sklada za te namene in relativno proste roke da v sodelovanju z novo predavateljico implementiram priporocene izboljsave. Nice!

Od ostalih dobrih novic je ta, da so mi odobrili prosnjo da studiram dva dodatna predmeta, ki mi bosta dovolila zakljuciti magisterij z raziskovalnim projektom, ce se bom tako odlocila in da bom na koncu diplomirala po "honour" sistemu. Glede na moje rezultate do sedaj in kriterije za razlicne obike odlikovanj, kaze da bom z nekaj truda diplomirala z 1st class honours. Ta honour sistem mi ni najbolj poznan, zato ne vem cemu je to ekvivalentno po Evropskem izobrazevalnem sistemu, smatram pa da je to dodatna pikica na i, ki pokaze da si diplomiral kot eden izmet top studentov v svojem kohortu. Skratka nekaj na kar bom lahko ponosna.

ponedeljek, 02. februar 2015

Kayaking #2

Danasno kayaking seanso sem malo bolj planirala kot prvic. Pogledala sem kdaj je visoka plima in planirala da grem ven uro prej, paddlam 90min do 2 uri in imam svojo zdravo dozo rekreacije. Tokrat sem sla do morja - zakaj ne bi izkoristila ce pa imam obalo le nekaj kilometrov od hise. Bilo je precudovito! Na obalo sem prispela malo cez 8. uro zjutraj, gladina vode je bila mirna, nekaj oblakov na nebu, nevihta v daljavi, sonce se ne premocno, nobene guzve, easy dostop do vode... kaj ces lepsega. Zdaj ze obvladam pripravo opreme, kayak je napumpan in zrihtan v cca 5 minutah. Vodne cevlje imam, vodoodporno vreco tudi, pijaco, life jacket za varnost. Tehniko veslanja tudi ze obvladam in se mi je tokrat veslanje po vodi zdelo skoraj brez napora. Kayak sem plonknila v vodo, skocila notri in uzivala. Na morju sem vidla tudi 3 druge kayakase, vecinoma so lovili ribe. Tudi nekaj motoriziranih bark se je vozilo naokoli pa se mi je zdelo varno. Malo sem veslala po mangrovah, na poti nazaj pa sem sla tudi na malo bolj odprto morje, da sem trenirala misice.

Mogoce je cas da poiscem tamalo ribisko palco in nastudiram kako kaksno ribo ujet.















nedelja, 01. februar 2015

Clanek: Mojca iz Avstralije

http://www.rtvslo.si/tureavanture/glej-ga-sloven-c/mojca-iz-avstralije-kjer-so-zuri-vsak-dan-a-vseeno-ni-raj-za-priseljence/357014


O tem clanku pa je ravno na Facebook skupini debata (https://www.facebook.com/groups/slovencivavstraliji), plus komentarji pod clankom. Najprej sem mislila tako lahkotno malo pokomentirati pa se je vmes razvila debata in padlo nesteto komentarjev, ki so zelo negativni. Za moj okus se spuscajo prevec na osebni nivo. Npr. da ga punca samo zura, da je puhloglava, komentarji o tem da je z njo nekaj narobe ker se ni porocena (???). Skratka kompletna psihoanaliza strokovnjakov iz naslanjaca, ki so se zapicili samo v tocke kjer se lahko spustijo na osebni nivo.

Meni se clanek sploh ne zdi napacen, deluje mi zelo avtenticen.

Punca je prisla na studentsko vizo in izgleda ze vec let podaljsuje to studentsko vizo in dela solanje za povsem nov poklic. Ni easy na tak nacin in se mi zdi fajn da je brez olepsevanja povedala kaksna je njena situacija. Npr. to da je treba placati za zdravstveno zavarovanje pa da je kritje za nenujne storitve vseeno slabo in je treba placevati iz zepa. Kot mednarodni student v Avstraliji nisi smatran kot rezident in temu primerno ne dobis istih uslug kot drzavljan ali stalni rezident. To je menda normalno pa mislim da se marsikdo tega ne zaveda. Vsaka drzava ima prioriteto poskrbeti za "svoje" ljudi.

Glede ostalega pa ne vem kaj je ljudi tako zmotilo da so jo oznacili za negativno in jo tako napadli. Meni se zdi pozitivna punca ampak je tudi realist - ima svoje stanovanje, sluzbo, studira (poklic ki ni najlazji), se druzi z ljudmi, smisel za humor (ob tistem kako je zob podprla sem se kar nasmejala ali pa kaksna je prva izkusnja z vegemitom), zna se postaviti zase (ce bi jo kdo zmerjal mu gotovo ne bi ostala dolzna), ob ovirah na poti se znajde (npr. kako bo iz patologije presaltala na nursing).

Ce pa ima kdo kaksno specificno vprasanje o stvareh ki jih je punca opisala v intervjuju in bi zeleli extra informacije pa lahko napisete v komentarje.

petek, 30. januar 2015

Kayak

Omg, super stvar je tale kayak. Skoraj 5 ur sem veslala po potoku. Fajn za rekreacijo. Videla sem raznorazne ptice, vkljucno s prekrasno belo capljo, želve, palme itd. Vcasih me boli zgornji del hrbta - prekletstvo pisarniškega dela. Upam da lahko z veslanjem okrepim mišice in bo potem bolje. Grem kmalu probat v morje.