torek, 24. junij 2014

Konec semestra

No pa je skoraj konec semestra... le se nekaj dni nas loci od zaključnih izpitov za moj kohort približno 100 študentov. Laboratorijske naloge so ocenjene, kolokviji so ocenjeni (ze zdavnaj), skupinske seminarske naloge so ocenjene itd... edina stvar ki se manjka so zaključni izpiti pa bo krog študentskega življenja sklenjen in moja kariera predavatelja zaključena... za sedaj.

Uživala sem, neizmerno! Ce se se kdaj ponudi prilika, jo sprejmem z največjim veseljem. Sicer se v redni vlogi predavatelja/profesorja ne predstavljam, bi pa z veseljem ohranila stik z univerzo in občasno predavala kakšen predmet kot gostujoči predavatelj iz industrije.

Z rezultati študentov sem relativno zadovoljna. Sicer bi lahko bilo malo boljše, vsekakor sem upala da bodo študentje oddali kakšno perfektno seminarsko nalogo, ki bi jo lahko enostavno prebrala in zraven zaploskala in jim z največjim veseljem dala 100% tock, ampak na žalost so vse skupine sem in tja naredili kakšen kiks.

Tudi sama sem se naučila marsikaj... z lahkoto bi rekla da sem se sama naučila prav toliko od študentov kot so se oni od mene. Brez mentorice Dr Sabine ne bi slo tako gladko... se pred zacetkom semestra mi je rekla, da je kljuc v pripravi... prepare & prepare because there is never enough preparation. In prekleto prav je imela

Ce enostavno navedem nekaj utrinkov in misli o tej izkusnji:
  • Subjektivno je bolj prijetno predavati študentom na magistrskem programu - veliko vec zrelosti in zagnanosti.
  • Magistrski studentje... mislim da je bil odstotek international studentov precej blizu 100%. Pretezno je slo za azijske in arabske studente. Med njimi je bilo celo dekle iz Omana in fant iz Vietnama. V celotnem razredu je bil en Norveski student. Veliko razlicnih kultur, do cesar moras imeti kot predavatelj spostovanje, pozitiven odnos in razumevanje ko pride pri skupinskem delu do tezav ker so na primer studentje v isti skupini iz Kitajske ampak nekateri govorijo kantonski jezik, drugi pa mandarinscino.
  • Ceprav je pristop marsikaterega predavatelja in koordinatorja da drzijo ultimativno distanco do studentov, je bil moj pristop "dostopnost". To sicer vodi v vec dela kot bi ga sicer imela ce bi jih enostavno "odjebala" po domace povedano, ampak mislim da je posteno, razumno in prijazno do studentov, ce imas kot njihov ucitelj cloveski pristop in jim pomagas kjer le mores ali jih usmeris na druge vire kjer so vprasanja ali narava tezave izven obsega dela predavatelja/koordinatorja. Klasicni primer je korespondenca preko emailov - najbolj dosegljiv in prirocen nacin komunikacije za marsikoga, ampak v marsikateri situaciji lahko tudi zelo casovno potraten, ce zelis podati vse informacije, ce pa si povrsen pa lahko vodi v napacno razumevanje. Moj pristop je bil tak da ce sem lahko na vprasanje odgovorila v 3 paragrafih ali manj ni bilo problema, sicer sem studente povabila na osebno konzultacijo.
  • Dodiplomski studentje so imeli nizko udelezbo na predavanjih. To me je zelo razžalostilo in sem se celoten semester sprasevala ce so moja predavanja dolgocasna in je to razlog za nizko udelezbo. Imam sicer nekaj idej kako bi to izboljsala... ampak koncu koncev mislim da bi bil dalec najboljsi pristop da naredim predavanja tako dobra da so absolutno awesome in da so posneta v video formatu... freedom of choice, namesto da to vpliva na mojo samozavest.
  • Kampanjsko delo... 2 meseca v semestru skoraj nic, razen predavanj in vaj, potem pa vse naenkrat. Mogoce bi lahko to spremenila v progresivne naloge.
  • Dober feedback na nalogah je esencialen - vodi v visjo kvaliteto dela pri naslednji nalogi. Drugi predavatelji so mi povedali da so neradi tako transparentni ker obilna kolicina feedbacka vodi v to da se studentje hodijo kregat za ocene. Moja izkusnja ni bila taka. Kriteriji za ocenjevanje so bili objavljeni vnaprej in naloge ocenjene objektivno z feedbackom kjer so naredili napake ali na podrocjih kjer bi se lahko izboljsali. Ce bi kaj spremenila v prihodnosti je to, da bi objavila se bolj podrobne kriterije za ocenjevanje. Po mojem mnenju mora biti postopek čimbolj transparenten.
  • Studentje naredijo toliko kot jim reces... torej po mojem mnenju bi bilo dobro da bi se stopnja zahtevnosti se malo zvisala in bi se studentje naucili se vec. Ampak ce dvignes kriterije je to dvosmerno - vec zahtevas od studentov, boljsi moras biti kot ucitelj.
  • Tutorji (asistenti)... hit & miss. Lahko so dobri ali nekje vmes. Kot predavatelj nisi le ucitelj za studente ampak moras biti tudi dober mentor za svoje asistente ce zelis iz njih potegniti 120%. Sredi semestra sem po spletu okoliscin izgubila eno tutorko... iz nedelje na ponedeljek sem izvedela, da je "tutor no more, went AWOL". Rahlo sranje... kot npr. kdo bo prevzel 4 ure njenih tutorialov. Drug tutor Agung je bil zakon... sicer so imeli studentje sem in tja manjse pripombe ampak bog mu pozegnaj, mislim da je slo pretezno za miskomunikacijo, drugace je bil zelo zagrizen in se je trudil po zelo potrudil. Tudi meni je pomagal z stvarmi ki so bile izven njegovega obsega standardnega dela... kot na primer ko me je pocakal pred glavno stavbo zato da mi je pomagal nesti tezko skatlo kolokvijev v pisarno ker me je bolel hrbet in bi sicer tisto 10kg skatlo morala sama nesti od parkirisca pa vse do pisarne.
  • Konzultacije ali govorilne ure - ni lepsega. Sem bila vedno zelo vesela ko se je kaksen student prikazal... nekateri drugi predavatelji, vsaj tak sem imela obcutek, so se jih poskusali znebiti cimprej.
  • Pisarna... kot predavatelj jo rabis. Ce vprasas vodstvo fakultete jo dobis, ce sparas jezik... your problem.
  • Splosna organizacija - kako ze gre "pomagaj si sam in bog ti bo pomagal". Ce se zorganiziras in vprasas za stvari ki jih rabis, jih dobis... ce ne... kdor jezika spara, kruha strada.
  • Priprava izpitov... haha, easy right? Not so much... ce hoces pripraviti dober izpit, rabis cas in zelo lahko je v izpit vtakniti vprašanja za katera kasneje spoznas da so butasta ali zavajajoča. Obstajajo banke izpitnih vprasanj... nekatera vprasanja so naravnost čudna. Sestaviti inteligenten izpit, ki resnicno da studentom moznost da pokazejo svoje znanje na izpitu je umetnost.
  • Struktura assesable itemov... ali struktura dela ki ga morajo studentje oddati in je ocenjeno. Po mojem mnenju bi morali biti izpiti vredni max 40% celotne ocene, manj je vec. Ostalo bi moralo biti po mojem mnenju ocenjeno preko progresivnih seminarskih nalog.
  • Napake so cloveske. Ce mi kdo pove da se mu zdi da sem nekaj naredila narobe, napako z najvecjim veseljem raziscem in popravim kjer je potrebno. Ni nobene potrebe po aroganci in dokazovanju avtoritete.
In ko dobis email ki se zacne z besedami "Dear respected professor..."... imas sirok nameh na obrazu se cel teden... ceprav nisi profesor, ampak samo predavatelj. Ko pridejo studentje na konzultacije in se ti zahvalijo za predavanja in ti povejo da so se ogromno naučili... ni ga lepsega.

3 komentarji:

Dejan pravi ...

Huh, zanimiva izkušnja.
Jaz imam,takrat kot dijak v SLO čas pentium 1 in 486 zelo neprijetno z učiteljico računalništva in njenim teženjem da se naučim(o) programirat. Zasovražil računalništv za en lep čas, no sedaj uživam v hardweru in ( softweru).

Žiga pravi ...

Ko berem tole, se zdi kot da ti vloga predavatelja skoraj bolj paše kot pa kaj drugega.

Se mi zdi, da ne bo boljše situacije za tole vprašanje, ki me muči že odkar so nas v osnovni šoli začeli učit angleščino.

Kako je z imeni - ljudi, seveda - pa ne tistih, ki že itak imajo angleška (ali angleško zveneča) imena; ampak naprimer, slovenska imena?

Recimo moje ime - Žiga, ki se je zdelo nekemu Američanu tako čudno ... seveda se je trudil izgovorit vsaj približno pravilno, pa vseeno je imel na obrazu izraz "how the f*** can you have such a stupid name". Hvalabogu obstaja angleška različica (Sigmund), ki pa zveni čisto drugače in dobiš čisto drugo asociacijo.

Z imeni, ki nimajo č,š,ž (v slovenščini) in drugih ne-angleških črk, menim, da ni take težave. Se dajo vsaj izgovorit brez "samomora", pa čeprav izgubijo pomen.
Pa še to mislim, da imajo največje težave s tujimi (ne-angleškimi) imeni Britanci in Američani, drugih, ki imajo angleščino za uradni jezik, pa ne preseneti tako zelo, ko/če slišijo "čudno" ime.Vsaj jaz sem dobil tak vtis.

kaalen pravi ...

Dolocena imena so vsekakor tezka za izgovorjavo za native English speakerje, ampak jaz nimam obcutka da bi Avstralci avtomatsko imeli negativno ali otrocjo reakcijo na ime ki je tezko izgovorljivo. Za sumnike in sicnike pac ne poznajo crke in se jim ne sanja kako izgovoriti ampak ce jim poves, se bodo vsaj potrudili. Vecji problem imajo z izgovorjavo kombinacij, ki so v anglescini nenavadne npr. ime Mojca. V Avstraliji zivi tudi ogromno Azijcev... predstavljaj si sele njihove traume. Obicajno si Azijci izberejo anglosaksonsko ime, ki foneticno zveni podobno njihovemu imenu npr. Shaochun = Sharon