sobota, 26. januar 2013

Mrs Consuela


Tisti ki me poznajo vedo da ne znam kuhati. That's right. Moji zgodnji poskusi v kuhanju so se končali bolj klavrno, poleg tega pa je vsaj pri nama z Rudijem tako, da ljubezen definitivno teče skozi želodec. Ko sva se davnega leta 2001 spoznala me je najprej očaral s čajanko, čez nekaj dni pa z špageti carbonara... in to je bilo to. Instantno sem vedela, da bo tega dedca treba oženit. V svoje lastno stanovanje sem se preselila že rosno mlada. Pospravljanja, pranja cunj in podobnih gospodinjskih opravil sem se hitro naučila... kuhanja pa nikoli. Karkoli sem skuhala je bilo naravnost ogabno, komaj prebavljivo in na izgled taksno kot da je nekdo hrano predhodno že pojedel in potem nazaj izbruhal na krožnik.

Ko sva se preselila v Avstralijo sem imela se nekaj klavrnih poskusov v kuhinjskih mojstrovinah. Moj repertoar kulinaričnih skillzov je obsegal zgolj napol prebavljive čokoladne muffine in jajca na oko. Ko pa sem dvakrat zapored skoraj zažgala kuhinjo, sem dobila prepoved približevanja štedilniku.



Te dneve imam več prostega časa, ker trenutno nimam standardne 9-5 službe. Naredim kaj malega, predvsem za University of Queensland, kjer bom v prihodnjem semestru spet vodila praktične ure zbiranja requirementov in modeliranja z UML-jem. Rada si predstavljam, da izgledam nekako kot tele sexi deklice na zgornji fotografiji. Ko pride dragi možek iz službe, je hiša pospravljena in večerja skuhana. Po večerji pa lahko pade se kakšen "bend me over", da je dragi mož polno potešen.
Ta teden sem tako večerjo skuhala vsak dan in presenetila samo sebe. Rudi je ponosni lastnik cele knjižnice kuharskih knjig. Tiste od Jamieja Oliverja sem gladko spustila, ker za veliko sestavin se v življenju nisem slišala. Prav tako so bili izpuščeni vsi stir fryi in podobne azijske jedi, ki od kuharja zahtevajo, da se milo rečeno zna s svetlobno hitrostjo obračati na petah in vrteti kuhnco. Prvi dan sem ob razmišljanju o tem kaj naj skuham pomislila na to, da s slow cookerjem gotovo nimam kaj dosti za zajebat, pa kuhinja tudi prav gotovo ne bi končala v plamenih. Tako sem vrgla piščanca, krompir, sweet potato, čebulo, nekaj fižola in timijan v slow cooker in potem kakšne 4 ure čakala na čudež. Rudi ni imel blage veze da sem se namislila kuhanja in me je po prihodu domov prav debelo gledal. Zagarantirala sem mu da bom jedla skupaj z njem in ga tako prepričala, da ga ne poskušam zastrupiti. Končna čorba je izpadla kar vredu... mogoče bom naslednjič uporabila kakšen drug kos piščanca, prsi so po kuhanju v slow cookerju namreč malo puste.
Drugi dan je padla japonska večerja - riž z trakovi govedine v sojini omaki. Simpl ampak okusno. Meso je bilo le malenkost zažgano.
Tretji dan sem skuhala piščanca v gorčični omaki z pire krompirjem... alo to je bila že ultra advanced mojstrovina za mene. Gorčična omaja z jogurtom se mi je malo zgrudila, ampak je bilo vse skupaj se vedno prebavljivo.
Četrti dan sem si rekla, da če skuham špagete z paradižnikovo omako in olivami (Barilla) nimam kaj zajebat... razen da se mi je zdelo kot da sem dala kuhat veliko količino špagetov, na koncu pa jih je na krožniku zgledalo bore malo. Dragi mož tudi ni bil pretirano navdušen s sadno solato kot prilogo.
Danes bo na krožniku piščanec s kuskusom... fingers crossed da ne zažgem bajte.

Ni komentarjev: