nedelja, 01. avgust 2010

Najhujši možni sopotnik

Po mojem zmotnem prepričanju je za najhujšega možnega sopotnika nekoč veljala tako debela oseba, da se je preko svojega sedeža na letalu prelivala na tvojega, te s tem speštala v palačinko in obenem imela neznosen telesni vonj po švicu. Napaka! Za eno izmed najbolj neznosnih oseb, ki jih lahko kdajkoli srečaš na letalu se je izkazal Iranski potnik moškega spola, star približno 26 let.
Z osebkom sva se srečala v Dubaju in nič hudega sluteča naju je čakal približno 14 ur dolg polet do Brisbana, preko Singapurja s to neizmerno tečnobo.

Iranec najprej ni nehal govoriti. Ne morem verjeti, da bom to rekla, toda ta Iranec je NA MOJO VELIKO ŽALOST dejansko zelo dobro govoril angleško. Kakšna škoda! Pogovarjal bi se prav o vsem, o tem kako butast je njihov predsednik, bluzil je o tem kako mora najprej na coledge v Avstraliji zato da bo lahko šel na PhD, od tega od kod prihajava midva itd. Ni in ni utihnil in neznosno tečen je bil, čeprav sem se osebno najedla Xanaxov, da bi malo zaspala. Ko me je začel s prstom dregati medtem ko sem poskušala dremati in ob tem imela masko na obrazu, mi je skoraj prekipelo in bi ga usekala okoli kepe. Potem je začel težiti še s tem, da gre približno 1x na uro na WC in se ob tem malo sprehodi po letalu. To ne bi bil tak problem, če modelčič ne bi sedel ob oknu in sva morala ob njegovi vsaki akrobaciji vstati oba z Rudijem.

Ko smo imeli tehnični postanek v Singapurju, sem moooočno upala, da sva se ga znebila, toda NE. Pri naslednjem kraku leta je Iranec zopet sedel poleg naju. Najprej je težil kako sva dolgočasna in nemogoča ker sva prejšnji krak leta samo spala in se nisva hotela pogovarjati z njem. Rekla sem mu da se ne mislim več presedati, da bo on hodil na WC tako pogosto in mi je ubožček povedal, a ni vajen česa takega in da ne more zdržat. Po tem ko je spet nekajkrat šel na WC smo se presedli, da bi on sedel na stolu na hodniku in tako po mili volji hodil kamorkoli. Kje pa, dobro uro pred pristankom je zopet zatežil, če se presedemo nazaj, da bo sredi noči gledal pristanek nad Brisbanom, ko se itak nič ne vidi. Mislim da je vmes celo težil Rudiju, da sem ena zelo tečna baba in da bi imeli to oni v Iranu drugače pošlihtano.

5 komentarjev:

zlatko pravi ...

uf,vidim da sta imela močan trening strpnosti.Dobra vaja:-),ko sem drugič letel v Brisbane sem spal čez tri stole.To se verjetno ne bo zgodilo nikoli več,ker tale odhajanja na WC,znajo bit res naporna,malo zadremaš,pa ajd vstat,ali pa trpiš ker ti je žal dvigovati druge zaspančke.Sem se res nasmejal temule...,ko sem se vračal v Benetke iz Dubaja je zraven sedel osebek iz Dubaja,stiskal Koran,mrmral ...cel čas vožnje...,no pa je dobil na koncu mesto v mislim da tretjem poglavju knjige ,ki se piše...,najraje bi ga lopnil :-)

verbatim pravi ...

Moram priznati, da sem se pošteno nasmejal ob tem članku.

kaalen pravi ...

Me veseli da te je prispevek zabaval

verbatim pravi ...

Da ne bo kdo narobe mislil - v realnosti sama izkušnja seveda ni (bila) smešna, ampak je zabavno brati o tem, na kakšne ljudi lahko človek naleti.

Siničica pravi ...

Sočustvujem :)
SEm imela priloko se peljat (ampak k sreči manj ko 2 uri) iz LJ v Prištino s tipom, Albancem, ki ga je bilo tako strah, da se mu je mešalo in je hotel klepetati, pa ni znal ne dobro angleško, ne srbsko ne ... ampak govoriti pa je hotel konstantno :(