sreda, 06. januar 2010

Dogodivscin se ni konec

Včeraj zvečer sva odšla do recepcije da bi se dogovorila za take away zajtrk in water taksi naslednje jutro ob 7:30. Receptorka je veselo pokimala, rekla da je vse dogovorjeno in da nama bodo zajtrk ze nocoj prinesli v sobo.
Cakala sva do kakih 10h zvečer pa zajtrka se vedno ni bilo. Kreolska kri, kaj ces. Sledil je ponoven klic na recepcijo in po kakšne pol ure in 5 klicev kasneje so le prinesli dve sendvič bageti.
Danes zjutraj sva vstala, na hitro spokala in odšla na ponton... water taksija ni bilo. God damn! Odsla sva nazaj do recepcije, kjer spet noben ni govoril posteno angleško.
"Where's the water taxi?"
"In Noumea."
WTF. Water taksi bi moral biti tu ob 7:30. Zenska pravi da bo poklicala taksi sedaj, ampak to bi seveda bilo prepozno, ker naju je potapljaški klub pričakoval ze ob 7:45. Takrat sem imela mini napad besa in kricanja, Rudi pa je sel nazaj v sobo iskat mobilno telefonsko stevilko od lastnika kluba. V tistem na recepciji zazvoni telefon in receptorka cisto zmedeno rece da "boat is coming".
"Which boat? Amedee or water taxi?"
"Amedee!"
Holly shit... ni bilo 5 minut ko je na ponton pridivjal prisrčno živahen lastnik potapljaškega kluba, Didier... z svojim najhitrejšim gliserjem. Ko je videl da je taksi prispel, naju pa ni bilo tam, je dojel, da bo treba po naju in je med glisiranjem proti Ilot de Maitre iz mobitela klical na recepcijo. Skratka, napokali smo se gor, ruzak je sel pod palubo in sledila je absolutno fucking fenomenalno divja vožnja do svetilnika. Skompresiralo mi je vsa rebra, hrbtenico in rit in ko smo prispeli sem se tresla kot siba na vodi.
Situacija je bila torej resena. Izkazalo se je da je water taksi prisel ob 7:15 in da je prispel v Noumeo ob 7:30. Pomanjkljiva angleščina pa smo tam.
Dva potopa ki sva jih opravila sva bila naravnost fantasticna. Prvic v zivljenju sva oba videla manto, da ne omenjamo kupa morskih psov, gromozanskega jastoga in par ducatov napoleon fishev.
Kot da vsa kolobocija ne bi mogla biti boljša, je ob najinem prihodu nazaj v bungalov, zazvonil telefon. Direktor hotela se nama je strašno opravičeval in nama ponudil steklenico šampanjca v opravičilo. Nice, so now we're as drunk as a skunk, and happy! Dan zaključen.

4 komentarji:

Alen pravi ...

No no, malo bolj na izi. Saj se na koncu vedno vse izide.

Z zahtevami po angleščini in zdiranjem, če ni kot je dogovorjeno, že malo spominjata na ameriške turiste. ;)

kaalen pravi ...

Jaz se s to slovensko pokornostjo lih ne strinjam. Ce bi bila tiho, ne bi bilo nic od nic, ker pa sva se malo zabunila, so se vsaj malo zamislili in bodo hopefully kaksnega usluzbenca na recepciji poslali na spodoben tecaj anglescine.

Rudi pravi ...

Alen, sej Slovenci so bili vedno znani kot hlapci, ane. V Franciji gorijo avti ko gre drzava in ekonomija dol, v Sloveniji pa vsi samo skomigajo in jamrajo, nardi pa folk nic ne.
Poleg tega pa, ce placam a lot of money za 4 star hotel pricakujem tudi primeren service. Ce bi to bil backpacker hotel, bi bila druga zgodba. In ne vem, zakaj bi jaz moral zrtvovati potem dan ali dva letanja in klicanja naokrog, zato ko je hotel zasral dogovorjeno storitev?

zlatko pravi ...

Prekleto prav imaš Rudi...,še mal pa bo pokrovko odneslo tudi pri nas.To kar se zdaj dogaja moraš doživeti na lastni koži...,saj smo kot v filmu "nedotakljivi".Ne veš več kdo koga jebe,ljudje pa so eden drugega pripravljeni utopiti v žlici vode,za 20 evrov brutto mesečno.
Lastniki nižajo plače,govorijo o minusih,pripeljejo pa se na službeno parkirišče z novim mercedesom vrednim 275.000 eur,naj hlapci vidijo gdo je gazda...
Bo počlo,bo,Slovenci smo preveč zapufani...,ko bo tam začelo škripat bo sranje,velko sranje....