ponedeljek, 18. maj 2009

Playing soccer... em... rugby

V soboto smo imele bejbe spet fuzbal tekmo. Phew... dlje casa kot igram ta sport, raje ga imam. Spehec v nogah mi spet pocasi puhti.

No, na tekmo sem uletela malcek pozno in coach me je takoj poslal na igrisce. Igrale smo proti zloglasni ekipi iz Beenleighja. Po domace povedano - bogani. Punce so vrescale, skoraj vse pa so bile kot 3-delne omare. Moje igralke so me opozorile, da naj se jih ne ustrasim. Kako hudica naj se ne ustrasim teh juggernautov. Tecem proti zogi, bam jo fasem z leve, z desne in se od uzadaj, naredim dvojno salto in priletim na tla. Auch, boli koleno, boli rit. Ref ne zapiska, igra gre dalje. Ista situacija se ponavlja vsakic ko se zazenem za zogo, me odbije kot pinball zogco. Dost mam tega, ob naslednjem sprintu se otrdim kot skala in pokosim par omar, nato salta cez njihovo igralko, obe se zloziva po tleh. Ko si trd, nisi vec bouncy, si bolj kot kegel, spustim en fuck. Ref zvizga in pride do mene, namiguje da sem naredila favl pa da ne bo zvizgav ker sva ble obe grobe pa da naj malo manj preklinjam. Ja kaj se. Naredi en dropball, omara se zazene a ni prevec okretna, dobim zogo in fasem omaro iz desne. Zakaj ni piskal tokrat.

Ob polcasu mu punce razlozijo da je ref pravzaprav coach od nasprotne ekipe. Hmm... to pa ni ravno posteno, si mislim.

Igra se je tako nadaljevala do konca. Prekleto, navajena sem igrati fuzbal, ne pa rugbya. You know, the point is in the feet, skills with the ball, not brute force. Beenleigh je sicer zmagal z 1:0 kar je ubistvu dobro za nas, ker je ta ekipa zmagala vse tekme do sedaj in zabili so vec 10 golov, sami pa so kasirali samo 1. Danes sem plava od glave do pet, ramenski obroc imam prav gotovo skompresiran, a sem pravzaprav vesela da nimam polomljenih vseh kosti v telesu. Upam da naslednjic dobimo uradnega refereeja.