petek, 30. maj 2008

Ko v Brissyu dežuje

...nam postane res dolgčas. Za naslednji teden imam že bukirane tri intervjuje in prezentacijo Spotlight projekta. OK torej, domača naloga opravljena.

Vmes dobim klic od ex šefa... da pa bi rabli nekoga da vskoči nazaj na projekt pa če bi hum hem... jaz bila pripravljena malo pogodbeno delati za njih. Vredu, smo se zmenli da dokler ne dobim novga šihta.

Pol mi je blo pa že res ful dolgčas in sm se odločla, da grem pa tale izpit za avto naredit. Se vsedem v avto, da se odpeljem na Queensland Transport. Kak kilometer od doma, zavijem v stransko ulico in pohodim gas... shit, je lepo radar stal ob robu ceste in so me verjetno fotknali. Seveda se začnem pizdit, da to pa ni res, da se peljem s potečenim izpitom na izpit, pa me fotkne radar. No le pridem tja v office, dobim tiste papirje in se usedem na stolček. Pišem izpit in grem skozi zelo hitro, nesem nazaj pildek in mi ženska pove da sem naredila general del, del za motor, del za avto pa pogrnila... ja svašta. Več sreče prihodnjič. En vprašanje sm zajebala, drugega pa khm... namest da bi vpisala v okence oznako odgovora, sem vpisala oznako vozila. Pa sem se še domov peljala brez izpita za avto, ampak hej izpit za motor sm pa naredla.

Recruiter

V sredo zvečer sem poslala še nekaj prošenj za delo. Ob 10:35 zvečer je zazvonil telefon in sem postala čisto zmedena, ker nisem vedela kdo kliče. No, dvignem telefon in se oglasi moški glas, recruiter. Sem mu kar direktno povedala, da sem presenečena, da tako pozno dela. No, povabil me je na intervju ob kavici, naslednje jutro.

Dobiva se torej ob kavici s tem gospodom srednjih let. Vpraša me o mojih izkušnjah, točno želi vedeti na kakšnih projektih sem delala, kako funkcioniram v teamu, zakaj sem dala odpoved. Želi vedeti kakšno vizo imam, pravi da lahko preveri preko interneta, če jo res imam. Vpraša me o tem koliko poznam C# jezik in pove, da njegov klient vse kandidate da skozi test. Pravim bring it on, on pa da je poslal tja top kandidate in so padli na testu. Sprašujem se ali me samo testira, če sem bom usrala, al je resen. Pa je bil kar resen in je o IT-ju, predvsem razvoju softwara kar precej vedel. Sicer je rekel, da je študiral finance... a jaz sem imela občutek, da je bil kar malo psihologa. Vprašanja so bila zelo premišljena, moji odgovori pa tudi. Nevertheless, po koncu intervjuja je imel tip velike fleke švica pod pajskami, jaz pa sem bila kar zadovoljna. Ponudba za službo je za C#.NET razvijalca za Citect, firmo, ki razvija software za mining industrijo.

torek, 27. maj 2008

Intervju

Včeraj mi je ob 4h popoldne začel telefon zvoniti kot nor. Klicale so me 3 različne osebe, ena za drugo... resnično, komaj sem odložila telefon in je zopet zazvonil. Malo sem ga zasračkala, ker sem se prijavila na toliko različnih pozicij in seveda na koncu nisem imela pojma ne kdo me kliče in ne za kateri job. V paniki sem gospodični na drugi strani rekla, da naj prosim počaka samo trenutek, da najdem kos papirja in svinčnik. Par globokih vdihov, pograbila sem en random papir in se je začelo.

Ta prva agentka se je tako na hitro predstavila, da nisem imela pojma kdo kliče. Potem me je malo vprašala o mojih znanjih, kako to da iščem novo službo bla bla. Ko je povedala za katero firmo pravzaprav rekrutirajo nisem imela pojma kaj misli, pa je rekla da bo poslala podroben opis delovnega mesta na mail.

Ta druga agentka me je klicala za contractor pozicijo. Nujno rabijo nekoga, ki bi vskočil na projekt, čisto slučajno sem se spomnila, da za to pozicijo iščejo nekoga z izkušnjami na Oraclu. Odlično, sem malo pihnila na dušo, povedala da sem available za immediate start pa da sem že delala na implementaciji asset management sistema. Potem me je vprašala če imam še kakšne druge intervjuje in sem se hitela pohvaliti, da ta teden že tri. Pa se je zataknilo ker je vprašala pri katerih firmah... panic, pa sem hitro naštela 2 firmi, za 3. mi je zmanjkalo idej. Pa je rekla, da me bodo poklicali nazaj al pa naj jaz njih pokličem čez par dni in povem kako mi je šlo na intervjujih. Ne vem če bo iz tega kaj. Pa tudi ne vem, če me to sploh zanima, ker po opisu sodeč že vidim na čem je stvar... zamujajo s projektom in so zapaničarli in zdaj nujno iščejo dodatno delovno silo. Jao, ne vem če sem se sploh pripravljena spustiti v tak kaos, ker že vidim da bodo vsi letali okoli kot kure brez glave in jim tudi dodatna delovna sila ne bo kaj dosti pomagala.

Švic mi je seveda že masovno tekel s čela, odprem gmail in hvalabogu, ta prva agentka je res poslala opis. Vtipkam Avanade v gugl in mi je švic začel teči dol v slapovih... holy moly, they're big, I mean BIG in delajo zelo zanimive projekte v Queenslandu. Ponudba je zelo privlačna, napišem odgovor da je delovno mesto zelo privlačno in bi bila vesela, če me povabijo na intervju. Da se moje izkušnje in sposobnosti tesno ujemajo z zahtevanim.

Ni bilo niti 30 sekund po tem ko sem pritisnila gumb Send in še tretjič zazvoni telefon, javi se tip, ki se je spet tako hitro predstavil da mi spet ni blo nič jasno. Omeni Avanade in pokapiram da pravzaprav kliče iz iste agencije kot ta prva ženska. Da bi rad, da pridem na intervju čimprej. Delam se strašno zaposleno, on pravi da bi lahko imela intervju kar naslednji dan ob 2h popoldne. Pretvarjam se da odpiram Outlook, da pogledam če imam že kaj na sporedu za naslednji dan. Mu rečem, da bi bilo pa ob 2h OK. Lepo se zahvalim za povabilo in odložim.

Ne vem več kje se me glava drži, kar trest sm se začela od razburjenja. Najprej Sitecore, zdej pa ž kar Avanade. Ja, treba je it nardit domačo nalogo in najboljši prijatelj za take stvari je seveda stric gugl. Preberem vse možno o Avanadu in že začnem študirati kaj bom oblekla za na intervju, kje je locirana agencija, kako bom prišla tja in kako se bom predstavila.

Čas je bil da grem na trening, v avtu sem najprej poslušala en fin rokerski komad in se drla kot žival, da sem malo sprostila napetost. Potem sem začela z monologom in sem volanu razložila vse o meni. Pridem na trening in ugotovim, da sem v vsej zmedi seveda pozabila ruzak z vso opremo doma. Ni mi preostalo drugega kot da se obrnem in grem domov... in grem prespat vseskupaj, ker je blo preveč za mene v enem dnevu.

Zjutraj sem čisto razburjena letala sem in tja. Na seeku sem prebrala še nasvete za intervju in se malo zamislila, potem sem prižgala radio in začela nabijati muziko. Privoščila sem si poseben tretma, vročo kopel. Medtem ko so sosedi poslušali moj CD, sem jaz imela monolog v kopalnici. Ogledalu sem entuziastično razlagala o mojih izkušnjah in projektih.

Bil je čas da grem in ker je pač na Eagle Streetu v Brisbanu nemogoče parkirati, če nisi pripravljeno odšteti $35 za parkirnino, sem se odpeljala do Morningsida in šla na vlak, celodnevna karta za $5.4. Na intervju sem prispela ob idealnem času, živčna ko pes. Roke sem imela čisto mokre zato sem receptorko vprašala če lahko na hitro skočim na WC, kjer sem si jih umila z milom pa je bil problem rešen. Tako me je skrbelo, da bom od nervoze začela jecljati, da se mi bo zatikalo pri govorjenju in bo moja angleščina gramatično čisto polomljena. Pa sta me sprejela ta agentka in agent in je steklo kot namazano. Vprašali so me kaj sem delala na Productivu, koliko imam izkušenj z SharePointom, zakaj sem pustila službo, kaj sem delala na K&S Consultingu, za kakšne stranke smo delali projekte, kakšna je moja karierna vizija, če bi me motila potovanja itd. Agent mi je direktno povedal, da se mu zdim zelo primeren kandidat... če je resno mislil bomo pa videli. Skratka z intervjuja sem odšla z velikim nasmehom.

Vmes so me klicali še iz XYZ firme pa jih nisem mogla dobiti nazaj na telefon tako da bom morala jutri spet klicati. So far so good.

nedelja, 25. maj 2008

Futbalerska kariera

Haha, no pa smo rdeče spet zmagale na tekmi proti Centenary Stormers (CS). Sicer se s tem niti ni za bahati, ker so CS zadnje na lestvici, še nobene tekme niso zmagale, vseskupaj so v sezoni zadele 4 gole, proti njim pa imajo šokantnih 68. No ampak CS so ratale malo boljše vsaj v obrambi, pa smo jih vseeno nabile 5:nil. Kar pa se mojega performansa tiče pa je bil spet pod standardom... ravnotežje imam čiso v pizdi in me takoj potolčejo. Sicer sem vse težave s hrbtenico in razdraženim živcem odpravila s fizioterapijo, zdaj pa me jebejo mehki gležnji... samo malo poskočim in mi bilokeri gleženj zvije, da me sesuje po tleh... ampak ne da se zvijejo tako da bi me kej dolgo bolelo... sam kr skočijo ven ko elastika, svašta. Pošteno me je razpizdilo in mislim da si bom na naslednji tekmi te presnete gumi-gležnje povila s strapping tejpom. No po vseh teh mojih padcih, namerno povzročenih ali pa takih zaradi dejstva da sem štorasta, sem postala že pravi profi v metanju po tleh... danes sem tako graciozno padla po tleh direkt pred golom da smo dobile kazenski strel... pa je strikerka sfalila OMG.

In krščenmatiček... finale Evrovizije gledam v ozadju na SBS-u. Le kaj so razmišljali Francozi in Španci baila čiki čiki... ajme.

In ja, happy sem, ker sem pogruntala da grem 2. junija pravzaprav na intervju z glavnim direktorjem zelo, mislim ZELO velike firme za delovno mesto ZA KATEREGA BI UBIJALA.

V lovu za novo službo

No pa sem od petka uradno brezposelna, a že aktivno iščem novo službo, ki mi bo ponudila večji karierni izziv in več možnosti za napredovanje. Moja mama bo verjetno navdušena tudi nad dejstvom, da bom naslednji teden obiskala svetovalca na fakulteti, da izvem več o vpisu na fakulteto, šolnini in postopkih za vpis. V Avstraliji je sicer tako da delodajalci veliko več dajo na delovne izkušnje in certifikate iz industrije, na fakultete se kar malo požvižgajo, ampak sama menim, da ti univerzitetna izobrazba vseeno da ogromno temeljnega znanja, te nauči analitičnega in kritičnega razmišljanja. In pri moji nadarjenosti bi bilo res škoda, da je ne bi dokončala.

V petek so me bivši sodelavci in direktor peljali na kosilo, da smo se poslovili in si zaželeli srečo v prihodnosti. Popoldne po koncu delovnega dne pa sem zorganizirala ogled videa iz najinega potapljaškega izleta na velikem koralnem grebenu. Sodelavci so mi dali tudi kartico, kjer je vsak napisal kakšno dobro željo za prihodnost. Eden izmed sodelavcev mi je zaželel, da bo naslednja firma za katero bom delala prestala test Joela Spolskya. Poslovilec je bil nekako heartbreaking, res rada sem imela sodelavce, ker smo se dobro razumeli, rada sem imela projekte, a vendarle moram biti pri svoji karieri nekoliko sebična. Trenutna situacija mi ni ponujala možnosti napredovanja, stagnirati v karieri pa res nočem... morda sem malo preveč ambiciozna, ampak hej, treba je biti pogumen in narediti korak naprej. Če ne bi poskusila, bi mi verjetno bilo nekoč žal.

Novo službo iščem preko spletnega portala seek.com.au. Trenutno je ponudb v Brisbanu ogromno, če v iskalnik vpišem ključne besede in lokacijo, vrže ven preko 250 svežih oglasov. Ciljam na pozicijo senior .NET razvijalca ali arhitekta. Moja področje ekspertize je razvoj spletnih rešitev. Kljub mladosti, sem v malhi iz Slovenije s seboj prinesla kar nekaj resnih izkušenj. Prekleto srečna sem, da sem v Sloveniji delala za K&S Consulting. Začela sem kot junior programer, a sem pod mentorstvom Andreje Žitnik po mojem mnenju prav hitro napredovala. Thanx Andreja, naučila si me najpomembnejše stvari na IT področju - pravega attituda. Po njenem odhodu se mi je ponudila odlična možnost za napredovanje arhitekturne vode, ki sem jo z veseljem pograbila in pod okriljem vodje projektov Alenke Kuzma mi je šlo prav super. Spoznala sem se se celotnim življenjskim ciklom razvoja software rešitev.

V naslednjem tednu že imam dogovorjene intervjuje in že vadim svoje prezentacijske in pogajalske sposobnosti. Že prejšnji teden sem pograbila svojo staro verzijo CV-ja in se odločila, da ga popolnoma prenovim, mu dodam nove vsebine in frišno obliko. Pripravila sem tudi cover letter ali krovno pismo po slovensko. Pismo s katerim se v grobem predstaviš delodajalcu in mu poveš za katero delovno mesto se prijavljaš. Na kratko povzameš ključne sposobnosti in izkušnje, ki ti zagotavljajo uspeh na ponujenem delovnem mestu. Menim, da je cover letter zelo pomemben, z njem prebudiš zanimanje delodajalca, da prebere tudi tvoj CV in te povabi na intervju kot potencialnega kandidata. Tekom tedna sem oba dokumenta še dodatno izpilila... in še bolj ju lahko napedenam. Če je cover letter shit, te delodajalec verjetno niti povohal ne bo. Prijavila sem se na kar nekaj delovnih mest in za vsakega sem prilagodila cover letter. V primerjavi z starim resumejem, tokrat nisem nič posebej pudarila da sem migrant in da je moj glavni adut, izkušnje s K&S Consulting pravzaprav iz Slovenije. Če jih bo zanimalo bodo že vprašali od kod sem in kakšen je moj viza status. In tudi so vprašali, ker je seveda vsakemu po telefonskem pogovoru kristalno jasno da nisem Aussie. Glede viza statusa jih zanima ali si avstralski državljan ali permanentni rezident. Sem kar vesela, da sva se z Rudijem odločila iti malo daljšo a bolj sigurno pot z vizo. Si ne predstavljam kako bi bilo, če bi bila tukaj na začasni ali študentski vizi. Vsekakor bi bila veliko manj zanimiva za potencialne delodajalce. Druga stvar, ki je zanimiva pa je to, da do sedaj še nihče ni rekel, da je moj naglas zveni "vzhodno-evropski" oz. "slovanski". Običajno me uvrstijo nekam v Nemčijo, Skandinavijo ali pa presenetljivo v Južno Afriko.

Očitno so predvsem moje tehnične sposobnosti delodajalcem zelo zanimive. Dobila sem namreč že kar nekaj klicev, nekateri neposredno od delodajalcev, drugi od agencij za zaposlovanje. Navezala sem stik s precej kul agentom. V enem dnevu me je klical kar 3x in mi vsakič ponudil boljšo zaposlitev.

Da bom potencialnim delodajalcem še bolj zanimiva, sem se odločila, da bom opravila še Microsoftov izpit 70-300 in že veselo študiram knjigo. Vsekakor pa moram izpiliti tudi svoje komunikacijske in prezentacijske sposobnosti. Resda se je moja angleščina odkar sem v Avstraliji dramatično izboljšala in seveda že govorim kot namazana. Kot non-native English speaker pa se bom morala na tem področju še vedno zelo truditi. Komunikacijske sposobnosti pa tudi niso povezane samo z znanjem jezika, veliko več k temu pripomore karakter, karizma, diplomacija in khm... tisti "znati ljudem pihniti na dušo". O mojih tehničnih sposobnostih ni dvoma, komunikacija je tisto kar moram dodatno izpiliti in je pogoj za stopničko višje.

sobota, 17. maj 2008

Life is good

Danes sem dala odpoved v službi... enostavno mi je prekipelo. Moja zaposlitvena pogodba ni peljala nikamor, pod danimi pogoji enostavno nisem mogla izkoristiti svojega potenciala. Torej sem in on the market for a designer/analyst IT position. Ja, ne bi smel bit prevelik problem... frišni CV je že v nastajanju. Zanimivo je, da imam pogodbo z odpovednim rokom 1 teden in to velja tako zame kot za delodajalca. No šef ni bil prav vesel, ekipo sem imela prav rada pravtako projekte... ampak kako so bili ti projekti vodeni je bilo pa katastrofalno. In pošteno sem bila razočarana nad dejstvom, da je bil nakup nekaj knjig iz Amazona v skupni vrednosti pod $100 tak problem.

Prvič v življenju da sem dala odpoved. BTW I like this song: Duffy - Mercy

četrtek, 15. maj 2008

Migrantski vodič: internet & telekomunikacije v Avstraliji

Hja tkole je... v Evropi, natančneje tisti mali državici Sloveniji, ki je skoraj nihče drug na svetu ne pozna in za katero mislijo da je še v dobi srednjega veka se kar se telekomunikacij in interneta tiče nimamo kaj v nič dajat. Storitve in cene so na nivoju, ponudniki pa nimajo prljavih fint. Prebivalci Slovenije bodite veseli in ponosni da je tako kot je.

V Avstraliji so znane naslednji večji ponudniki:
  • Telstra
    • Bigpond
  • Optus
  • Vodafone
  • 3
  • Virgin
Vedno znova me preseneča koliko gospodinjstev ima stacionarni telefon in kako pogosto jih uporabljajo. Lokalni klici, mislim da to velja za klice znotraj enega statea, klici na št 13 ali 1300 se računajo na povezavo. Klici na mobilne telefone se obračunajo po impulzih. Torej stacionarni telefon se ti izplača samo če veliko kličeš lokalno in na posebne številke. Avstralci blazno radi čvekajo po telefonih in visijo v čakalnih vrstah v call centrih. Laufa telefonsko bančništvo, elektrika, vladne storitve, vse možne podpore. Mislim da mi ni treba posebej omeniti, da mi dejstvo, da ko kam kličeš in hočeš nekaj urediti, čakaš tudi po eno uro v čakalni vrsti preden prideš do operaterja. Če kličeš iz mobilnega telefona ti zelo hitro popapca ves kredit.

Pri mobilni telefoniji ne bom govorila o naročniških paketih, ker s tem nimam izkušenj. V Sloveniji sem imela predplačniški paket in je dobro funkcioniralo, ker nisem veliko klicala. Enako sva se z Rudijem odločila tukaj in tudi dokaj dobro funkcionira, le da je nekoliko dražje kot v Sloveniji. Kar je pomembno za nove prišleke, je to: Važno je da vsi v družini vzamete pakete od istega ponudnika. Statistično gledano se boste največ klicali med sabo in vam bodo posebne ponudbe operaterjev kot so brezplačni klici na nominirane številke prav prišle. Midva sva na Optusu.

Če v Queenslandu hočeš internet rabiš tudi telefonski priključek... ta te stane okoli $350. Redefinirali so pojem "unlimited" prenos. Standardni ADSL paketi ponujajo od 10 do 60GB mesečnega prenosa, cene 40 - 100$ na mesec. Kar je prljavo pri tem, da te večina ponudnikov čisto brutalno naveže nase s pogodbo za 24 mesecev... če jo prekineš, se preseliš in podobno... oni mastno računajo. Razkurilo naju je to, da je treba toliko časa čakati, da ti uredijo priklop. Midva sva čakala 4 mesece, pokurila 2 dni letnega dopusta, zabila preko $100 na telefonu ko sva urejala priklop.... na koncu pa sva obupala. Na trg je prišla sveža ponudba operaterja 3 in sva se odločila vzeti paket wireless interneta. Za $49 na mesec, dobiš 6GB prenosa - to je za Avstralijo spodobno. Po vsej kalvariji z internetom, nama je bilo važno samo še to, da nekaj imava in da dela. Glede omejitve mesečnega prenosa pa je takole: verjetno ga ne bova prebila, četudi bova internet uporabljala tako kot prej, ampak ne morem poudariti kako je smotan sam občutek, da moraš na to paziti.

Po prihodu v Avstralijo lahko pričakujete da boste morali kar nekaj stvari urejati po telefonu, npr. urediti priklop elektrike. Ker to iz mobilnega telefona drago pride, interneta takoj na začetku verjetno še ne boste imeli, pravtako ne telefonskega priključka... imate hecno opcijo. Najdeš telefonsko govorilnico, greš notri, jo nafutraš s 50 centi in se ti potem čisto fučka koliko časa čakaš na operaterja. Hecno je le to, da v Sloveniji že vsaj kakšnih 10 let nisem uporabila telefonske govorilnice... tukaj pa to kar veselo laufa.

Peace and Good Behaviour Order #2

No včeraj je bilo zaslišanje oz. prva omemba na sodišču. Ko sem malo preračunala koliko bi me odvetnik, ki seveda računa na uro koštal, sem se odločila da bom zadevo do konca spedenala kar sama. Za podporo sem sabo vzela Rudija in natančno prebrala kit za samopomoč. Pred sodiščem sem spisala affidavit (kot nekakšno uradno izjavo) kaj se je zgodilo, priložila tabelo z vsemi poslanimi grozilnimi SMSi in vseskupaj vložila na sodišču. Potem sva z Rudijem čakala kakšno uro in pol na sodišču ker je bilo pred nama en kup primerov družinskega nasilja. Ray se ni prikazal kar naju je presenetilo, a sem bila obenem kar vesela, ker je to pomenilo da lahko sodišče po hitrem postopku da default sodbo.

Ko so naju končno poklicali v sodno dvorano je postopek stekel kot namazan. Ker sem v postopku pritožbenik sem se usedla na desno stran mize, potem sodnik pove zakaj si tam in kaj so temelji pritožbe, vpraša če dejstva držijo, rečeš yes Your Honour. Potem je sodnik rekel g. Raymonda Cauchija ni tukaj je pa postal fax in oblil me je hladne pot in sem si mislila samo shit... scumbag se je odločil zavlačevati zadevo. Sodnik prebere fax, kjer se je Ray opravičil da ni mogel priti, ker je ravno dobil novo službo in ni hotel ogroziti svoje zaposlitve in prosi da se sojenje preloži na kasnješi datum. Sodnik me vpraša, če sem tudi jaz morala vzeti prost dan v službi, odgovorim yes, Your Honour. Nadalje sodnik pravi, da sem jaz vložila uradno izjavo o dogodkih in predložila dokaze. Sodnik pravi, da bi tudi Ray lahko vzel prost dan, da se ni izjasnil ali sploh namerava braniti mojo pritožbo in da sem jaz predložila zadostne dokaze. Sodnik pravi da bo dal default odločbo.

Sodnik se je odločil dati maksimalno možno odločbo, več kot sem zaprosila. Odločba Rayu narekuje da:
  • se mi ne sme približati na več kot 100 metrov kjerkoli,
  • da se ne sme približati ali zadrževati na območju moje službe ali doma,
  • da ne sme komunicirati ali poskušati komunicirati z menoj, direktno ali indirektno vključno z kakršnimi koli sredstvi komunikacije,
  • da odločba velja 2 leti.
Če Ray prekrši odločbo, dobi kazen $7000 in do 1 leta zapora.

Thank you, your Honour. Sodni sistem kot kaže vendarle deluje.

ponedeljek, 12. maj 2008

Queensland Outback #3

V Undari sva šla na vodeno turo po vulkanskih ceveh. Spektakularno in zelo zanimivo. Lava tubes so nastale po izbruhu vulkana, ko se je lava začela prelivati stran od vulkana v podzemnih ceveh. Vodene ture so precej drage, ampak je kvaliteta na nivoju tako da toplo priporočam, da v podobnem primeru greste na kakšno.

Medtem ko sva bila v Undari sva se odločila, da greva na lastno pest še na Kalkani krater. Navodila kako se pride do tja dobiš sprintana na recepciji kampa... zelo prijazno od osebja, glede na to da tja vodijo ljudi z vodiči. Z Bernardom sva se torej odpeljala do vznožja kraterja in se srečala z vodeno skupino. Vodič, starejši možak takorečeno pravi bushman z klobukom na glavi, je veselo pomahal in naju povabil na čaj in piškote v divjini. Tako malo smo se pogovarjali in je povedal zakaj si v outbacku ljudje vedno mahajo, če koga srečajo: enostavno ker so veseli, da so sploh koga srečali! Povedal je tudi da če koga srečaš v outbacku ga moraš povabiti na čaj, zelo lepa gesta. No ta hecni možak jih je imel čez 70 pa je bil tako vitalen da sva bila kar presnečene. Imel je najbolj moderen mobilni telefon od vseh nas... in seveda bil tudi edini ki ga je lahko uporabljal. Tako je rekel, da je so včasih imeli posebno omrežje za outback potem pa je Telstra to spremenila in so telekomunikacije odpovedale. Pa se je pritožil Telstri, da mu novi telefon sploh ne lovi signala na farmi in so mu poslali nov super duper telefon in zdaj nekako dela. Hja... drugače pa smrtnikom v outbacku priporoča da se vpišejo v Australian Army in bodo dobili telefone, ki delujejo. Zanimivo.


Potem smo se poslovili in midva sva se podala na vrh kraterja. Razgled je bil prečudovit in z Rudijem sva obhodila celoten obroč kraterja. Vmes sva se neizmerno zabavala z dvigovanjem skal


Ko sva se vrnila v kamp sva srečala celo družinico kengurujev, ki so mirno poskakovali okoli in jedli travo. Ob večerih so tudi walabiji skakali okoli najinega šotora.

Zvečer sva se zopet pridružila aktivnostim okoli tabornega ognja. Tokrat je vodič igral na kitaro in pel, nam pa dajal naloge kako se pridružiti... npr. z volčjim tuljenjem ali plesom. Še zdaj znam odmigati na pesem "Give me a home among the gum trees". Pri neki pesmi je vodič potreboval farmerja... in ker ni bilo nobenega farmerja med nami, sva zadoščala dva osebka iz Brisbanea pa sem celo khm... zajahala Rudija kot konja in se zadrla "Eeh, that's my sheep!" in sva požela val huronskega smeha.

Po nekaj dneh v Undari je bil čas da se odpraviva do Cairnsa. Kampirala sva v kampu zraven plaže v Palm Cove in se nama je sprva zdelo tako fino. Super ane, tik ob plaži sva, a ko sva šla pogledati do plaže naju je malo stisnilo. Vsepovsod je bilo polno tabel z znaki krokodilov in nevarnih meduz pa naju je kar odvrnilo, kopanje priporočljivo samo znotraj mreže, ki je bolj majhna mimogrede. Zvečer sva šla lovit ribe na pomol in glej ga zlomka ni trajalo dolgo pa sva jih ujela kar nekaj. Eno sva potamanila za večerjo, ostale pa sva spustila, ker so bile bolj majhne. Ujeto ribo sem nato očistila v lijaku na WCju kampa... prvič v življenju. Rudi jo je spekel v ponvi in sva jo s ponosom in užitkom pojedla za večerjo.

Naslednji dan sva se v Carinsu vkrcala na ladjo, ki nas je peljala na severni del koralnega grebena. Naredila sva 12 potopov in videla ogromno življenja pod vodo. Ogromne 100kg potato cod, grey reef shark, white tip reef sharka, barakude, korale, clown fish, nudibrank itd. Na žalost sva bila na ladji od potapljanja zelo utrujena in se nama ni dalo fotografirati, sva pa na koncu izleta kupila video, ki ga bom ob priliki pokazala prijateljem.

Migrantski vodič: šolski sistem

Preko forumov sem zasledil da imate tudi vi otroke in me zanima kako so se vklopili v njihov šolski sistem? Ste imeli probleme pri vpisu v šolo in ali priznajo do sedaj opravljene razrede?

Najprej poudarjam: z Rudijem nimava otrok tako da je naslednji tekst povzetek pričevanj znancev.

Nihče se mi ni potožil o kakšnih pretiranih problemih pri vpisu otrok v šolo. Otroci seveda doživijo malo šoka in potrebujejo nekaj časa da se naučijo angleško. Večina jih po nekaj mesecih že govori kot naviti. Sošolci jih dobro sprejmejo in kmalu navežejo stike.

Otroke načeloma vpišeš v isti razred kot so hodili v Sloveniji. Dobijo tudi nekakšno pomoč pri učenju angleščine.

Prosim za konkretne izkušnje migrantov, ki imajo otroke (oddajte komentar ali pišite email).

Migrantski vodič: Real estate vodič

Ste si stanovanje poiskali pred selitvijo v Avstralijo ali ko ste bili že tam? Kakšne so cene? Kakšni postopki?

Menim da je stanovanje v Avstraliji čisto nerealno iskati iz Slovenije. Ko pridete v Avstralijo naredite naslednje:
  • oglejte si spletne strani:
    • http://www.realestate.com.au/
    • http://www.myhome.com.au/
    • http://www.domain.com.au/
  • kupite časopise, npr. Saturday Courier Mail in poglejte oglase
  • zapišite si telefonske št. ki so objavljene pred hišami (običajno na dvorišču ali na ograji), ki se oddajajo ali pojdite vprašati v pisarno na samem kraju
Postopek je načeloma tak:
Ogledaš si oglas in zraven piše kdaj je ogled (inspection) ali pa je potrebno poklicati po telefonu in vprašati kdaj so ogledi in naslov nepremičnine. Greš na ogled in če ti je stanovanje všeč, vprašaš za application form (prijavnica/prošnja). Izpolniš in na mestu oddaš agentu ali pa neseš osebno v real-estate agencijo. Priporočam, da imate več kopij kompletov vseh možnih osebnih dokumentov: potni list & viza, vozniško dovoljenje, bančna kartica, medicare kartica, bančni izpiski, payslip (plačilni list) itd. Pri agencijah je najboljše če se kar na mestu ogleda izpolni aplikacija in da agentu. Po možnosti si aplikacijo sprintajte in izpolnite že pred ogledom, če je na voljo. Privatni landlordi običajno ne zahtevajo izpolnjevanja dolgih form, večinoma pa vprašajo za fotokopije dokumentov.

Če je prošnja odobrena te načeloma pokličejo v roku 2-3 dni, čene... pozabi. Večina agencij te ne pokliče, da bi ti sporočili da nisi bil izbran, njih klicat pa se ne splača, ker samo zapravljaš denar za telefon.

Če je prošnja odobrena oz. vas landlord želi za najemnika, se načeloma čimprej (v roku 24 ali 48 ur) podpiše najemna pogodba, plača prva 2 tedna najemnine in bond (varščina) v višini 4 tednov najemnine. Pri dražjih stanovanjih lahko zahtevajo bond v višini 6 tednov najemnine. Pozor: bonda nikoli ne plačaš landlordu ali agentu na roke. Namesto tega greš na pošto in izpolniš obrazec za vložitev bonda in dobiš potrdilo o plačilu, ki ga nato neseš landlordu ali agentu. Daš mu seveda samo kopijo, original obdržiš zase. Če landlordu (privatnemu) karkoli plačate z gotovino zahtevajte reciept. Če ne gre drugače se reciept napiše na čisto navaden kos papirja, da si dal tej in tej osebi tako in tako vsoto denarja za ta razlog, datum in podpis osebe (+naslov po možnosti), ki je denar prejela.

Najemne pogodbe so načeloma standardne od Residential Tenancy Authority (RTA). Včasih so dodani kakšni posebni pogoji. V vsakem primeru si pogodbo natančno preberite in vprašajte za pravni nasvet, če vam kaj ni jasno.

V Brisbane je trenutno mal štalca dobit kaj pametnega za normalno ceno ker je ful povpraševanja, v Melbournu pravijo da ni tak problem. Kot svež migrant ne boš mel lokalnih referenc (rental history) tako da tistih ta lepih stanovanj iz nižjega cenovnega ranga - pozabi, ker bo več avstralskih kandidatov in bodo oni dobili. Realnost je taka, da če je povpraševanje po propertyih veliko, boste kot migranti morali za začetek najeti kakšno ne preveč lepo stanovanje ali pa kaj takega, ki je dražje (mnogokrat precenjeno) kot bi si želeli. Večina družin si pred prihodom uredi nastanitev ali v hotelu (drago k pes ker boš rabu vsaj 14 dni), karavan parku v kabini (pravjo da je dostojno), pri prijateljih ali sorodnikih. V Brisbane je trenutno povprečen čas iskanja stanovanja nekih 4 tedne, najemnina okoli $350 in naprej.

Propertye lahko razdeliš na 3 nivoje:
  • privatni:
    Običajno za zasebne propertye najdete v časopisih ali preko prijateljev. Ni nujno da so cenejši. Zasebni landlordi imajo omejene (nikakršne) možnosti preverjanja zgodovine zato na to ne dajo veliko poudarka, zanašajo se na osebno presojo in so običajno zelo človeški. Možnost odobritve za migrante: od vseh treh možnosti - najboljše.
  • managed:
    Zanje skrbijo property managerji, običajno gre za manjša naselja novejših hiš ali stanovanj. Običajno imajo tudi kakšen bazen ali telovadnico in vključeno urejanje okolice. Večinoma gre za townhouse oz. dvojčke. So nekje na meji med privatnimi in agencijami. Imajo nekaj možnosti za preverjanje zgodovine a veliko dajo tudi na osebno presojo. Če dobite za 1. stanovanje/hišo tak tip propertya: čestitke! Običajno so takšna naselja zelo urejena in kvaliteta na nivoju.
  • real-estate agencija: najbolj strogo preverjajo reference, imajo tudi interne baze, zelo težko dobiti kot frišen migrant. Če je povpraševanje veliko se mi zdi da bodo skoraj raje oddali nekomu, ki ima malo slabo zgodovino, kot pa nekomu ki je sploh nima. Men grejo na kurac, slabe izkušnje, velika izguba časa.

sobota, 10. maj 2008

Queensland Outback #2

Zjutraj sva vstala bolj pozno, ker je bilo ponoči zelo mrzlo in sva počakala da se je sonce dovolj vzdignilo in ogrelo šotor. Rudi je na malem plinskem gorilniku spekel jajca za zajtrk. Potem sva vseskupaj spakirala in se ponovno odpravila na pot. Odločila sva se za pot skozi nacionalni park po makadamski cesti.



Ni trajalo dolgo pa sva srečala prve divje živali - emuje. Te zmedene ptiče sem videla že od daleč in hitro stopila po bremzi. Do trenutka ko sva se pripeljala do njih so že 3x laufali sem in tja čez cesto. Res zmedeni ptiči.



Pripeljala sva se vse do mesteca Emerald in se odločila da kampirava v kampu ob jezeru Maraboon, ki je bil oglaševan na velikem panoju. Šment, kamp je sicer res bil zelo urejen in velik, a je tudi koštal okoli $30 na noč. Preveč ljudi, ni bilo za najin okus. Drugi dan sva hotela na jezeru loviti ribe pa so bili vsi lokalci malo prismuknjeni. Kot da bi se bali da bova vse ribe namesto njih polovila, ni noben hotel povedati, kje kupijo vabo in na kateri lokaciji okoli jezera so dobra mesta. Malo čudni so bli pa sva se odločila da bova šla kar naprej.

3 dan sva se torej pripeljala vse do mesteca Charters Towers in kampirala cca 34km iz mesta, zopet na državnem postajališču ob potočku. Ker sva bila že zelo proti severu Queenslanda sem lokalce vprašala, če so kakšni krokodili prisotni. Pa so se seveda smejali potem pa rekli, da bi krokodili lahko bili, če bi uspeli preplavati 100m steno jeza navzdol po potoku. Ja, streljanje je bilo tudi prepovedano:


Naslednje jutro sva dobila idejo da bi za kosilo ujela in skuhala ribo. Pa sva poskusila loviti z palico in pasjo hrano za vabo... seveda brez sreče in mislim da se je smejal cel kamp. Potem se najue je nekdo usmilil in nama dal nekaj rakcev za vabe pa je bilo vse zabave prav kmalu konec. Vrvica se je zapletla v skale in je šel trnk in svinec papa.

Nujno sem morala poslati pošto nazaj v nogometni klub tako da sva se odpravila nazaj v Charters Towers in šele takrat pravzaprav pogruntala da je to mesto en velik cattle station in izgleda kot iz ameriških western filmov. Kavbojci (avstralci z klobuki) so na ulicah igrali kitare in neke tamburice, ravno toliko da ni kdo še na konju prijahal mimo. Grem na pošto in behold the glory, mislim da so še bolj počasni kot na pošti v Holland Parku. Da so obdelali samo 3 stranke pred mano so porabili vsaj pol ure, tako domače vzdušje je vladalo na pošti. Kupila sem kuverto za express dostavo, na kateri je na veliko pisalo, da garantira dostavo pošiljke naslednji delovni dan. Fino, če ne bi bilo nekje na dnu kuverte kup sitnega tiska, ki pa pravi da to velja samo če je pošiljka oddana in dostavljena v express območju - beri: samo večja mesta.

Ker sva ostala brez trnka in svinca sva šla do lokalne trgovine z ribiško opremo in vprašala prodajalko kaj naj kupiva. Poleg drobnarij sva hotela še nekaj plastični vab, ker smrdljivih lignjev pač ne moreva tovoriti s seboj, če nimava hladilnika. Pa nama je dečva prodala neke gumijaste lignje in malo plastično ribico. Tudi s temi vabami še nisva imela sreče.

Potem sva se odločila, da bova prepeljala vse do Undara Volcanic National Parka. Vožnja je bila absolutno scenic, pokrajina pa je praktično z vsakim kilometrom postajala bolj zelena. Znašla sva se v road-train teritoriju, ker so bili v bližini rudniki in povem vam... z road-trainom se ni za hecat. Ko ga vidiš da se približuje zapelješ z avtom kolikor se le da ob rob ceste. To so okoli 55m dolge cestne pošasti, ki so najhitrejša vozila v outbacku (pičijo s hitrostjo 110km/h), se ne umikajo in ne ustavljajo drugim udeležencem. Pravzaprav, če se jim postaviš na pot se tudi ne morejo pravočasno umakniti ali zaustaviti. Če se zaletite z roadtrainom... nimate šanse, ker te pomoje spešta bolj kot v preši za staro železje.

V poznih popoldanskih urah sva se le pripeljala do tja in postavila kamp. Končno se je klima otoplila do te mere, da zvečer nisva zmrzovala. Vseeno pa je bilo treba obleči dolge rokave in kakšno jopico. Že prvi večer sva se odpravila na aktivnosti ob ognju in se imela prav super. Vodič nam je pokazal fotografije kač in žab in nam o vsaki živali kaj razložil, vmes pa povedal kakšno hecno zgodbico.

petek, 09. maj 2008

Queensland Outback #1

Končno! Mislim da z Rudijem že kakšni 2 leti nisva imela pravih počitnic in sedaj sva se končno odpravljala raziskovati najino novo domovino Avstralijo! Napetost je rasla že par dni pred odhodom. Še v četrtek, dan pred odhodom sva oba čepela na firmi do kakih 7 zvečer in delala kot budale, da bi uredila čimveč stvari pred odhodom... pa časa seveda ni nikoli dovolj in sva odšla kot kavbojca. Četrtek je late night shopping in sva šla še v BCF kamping opremo. Kupila sva šotor za sitnih $35, podlogo za šotor, spalko, plin in plinsko lanterno, aluminijasto piknik mizico pa nekaj trnkov in mini knjižico o ribicah.

Petek zjutraj, 25. April 2008, Anzac day v avstraliji - praznik. Hitro zmečeva vse v avto in se odpraviva do prijateljev, ki živijo za voglom. Predava ključe od nabiralnika. Zvezdici ni vsa situacija nič kaj všeč in se v avtu dere kot nora. Naslednja postaja je luksuzni mačji resort v Greenbank. Računajo $10 na dan... zelo poceni v primerjavi z ostalimi boarding ponudniki. Kar je važno je, da gre za hotel ekskluzivno za mačke in lastnika sta totalna ljubitelja teh puhastih zverinic. Luksuzni apartma za Zvezdico je že pripravljen, mačje drevo, WC, košarica, hrana & voda. Lastnici razloživa o dental dieti, pokaže nama še nekaj svojih mačk. Ko sva zadovoljna in Zvezdica potolažena se odpraviva naprej.

Ipswich... se samo peljeva skozi, avtocesta se neha. Pripeljeva v Toowoombo, malo mestece, izgleda kot hmm Laško v Sloveniji. Naletiva na Anzac parado.



Se prebijeva skozi, cesta... običajna asfaltirana 2 pasovna cesta, ravnica, trava je posušena... izgleda kot da je zelo sušno. Naletiva na radar in nekaj policijskih avtov, ki izvajajo kaskaderske U-turn sredi hitre ceste... svašta. Prebijava se naprej, vmes peljeva skozi manjša naselja... nič kaj zanimivo. Pripeljeva v Taroom in se odločiva da bova šla po stranski cesti do kampa... da vidiva kako izgledajo te stranske, unsealed ceste. Luštno... omejitev je 100km/h, seveda ob predpostavki da se po tej cesti sploh lahko pelješ tako hitro. Malo je treba paziti, da ne zbiješ kakšne kravce in če koga srečaš ti veselo pomaha.



Ob sončnem zahodu se pripeljeva do kampa, ki je pribljižno 45km oddaljen od naselja Taroom. Kamp je državen in baje je treba plačati. Kje plačava? Hmm, v kuverto daš $5 in vržeš v nabiralnik pri WC-jih. Postaviva šotor in skuhava večerjo.



Poštekava se z mlado družino in skupaj preživimo prijeten večer ob gledanju zvezd. V Brisbane to ni mogoče zaradi svetlobne onesnaženosti... tukaj pa je na nebu milijone zvezd. Pokažejo nama ozvezdje southern cross in sauce pan. Na ognju pečemo marshmellows... kot v ameriških filmih. Obstaja več stilov kako jih spečeš in hitro pogruntam, da so mi najbolj všeč če jih počasi grejem da se v jedru stopijo, nato pa jih na hitro vtaknem v ogenj, da zagorijo in jih pogasim, tako je skorjica hrustljava. Potem se spraviva spat in ugotoviva, da ponoči postane presneto hladno... še dobro da je vsaj ena spalka bolj debela.

četrtek, 08. maj 2008

Nazaj doma

No pa sva koncno prsla domov... zadnja voznja je bla prav ubijalska - 1700km v 2 dneh (24h voznje). Bom malo vec o road tripu napisala, ko pridem k sebi. Zdajle nama manjka samo se Mrjulez pod kovtrom... greva Zvezdi iskat takoj jutri zjutraj.