petek, 11. april 2008

Domotožje

Večim ljudem sem že obljubila da bom povedala kako se občuti domotožje... nekako tako:

Kot otrok nisem nikoli marala zelja, prav sovražila sem ga in če je mama slučajno skuhala kaj zeljnatega, je za mizo sledilo strašno godrnjanje... mama, pa kaj si to skuhala. In potem nas je mama vsa jezna prepričevala naj pojemo vsaj par žlic zelja.

Zadnjič pa je najina gostja Mojca predlagala da bi skuhala segedin in sem ji hitro povedala da sem v Colesu videla neke plastične buckete, domnevno kislo zelje. Receno storjeno, cez dva dni me je doma za večerjo na mizi pričakal krožnik segedina. Pojedla sem ga s takim veseljem da je joj, prav s kruhom sem krožnik pomazala do čistega.

Tako nekako jaz občutim domotožje, ko se spomnim na vse tiste drobne trenutke in cenim stvari, ki se jih na drugi strani sveta malo težje dobi. Npr... ubijala bi za pravi primorski pršut, olive in sir, ker tukaj enostavno nimajo tako dobrega.

Pogrešam sestri in brata, pa tudi stara dva godrnjača mamo & fotra bi bilo čisto fino videti.

4 komentarji:

Goran pravi ...

Saj vaju mi tudi pogrešamo! Se že kje na obzorju kaže kakšna možnost, da spet obiščeta staro celino?

kaalen pravi ...

Ne, kurc vas gleda... tolk vas pa spet ne pogresam. Ne vem kva b se radi. Ponujam zastonj nastanitev za pocitnice v Avstraliji pa se se noben ni prkazu.

ursa pravi ...

Ah dej dej, mal pa že pogrešaš Slovenijo :) Da ti še mal domotožja vzbudim: zdele lepo sedim na Robiču, pa prepisujem iz table. Ne mi rečt, da tega ne pogrešaš :P

kaalen pravi ...

Uh Urša, ne bos verjela... ampak faks pa res pogrešam. Komaj čakam da se tu vpišem in nadaljujem s študijem. Robič je bil car... mislm da sem pri njemu celo oceno 9/10 dobila.