sreda, 02. januar 2008

Lessons for life

Tole bo bralce bloga, prijatelje in družinske člane verjetno šokiralo. Z Rudijem sva se znašla v nič kaj zavidljivem položaju.

Naš housemate Ray je zabredel v finančne težave in nama povzročil nemalo težav. Vsa situacija se niti ni zdela tako grozna. Nekega večera se je prikazal en tip, ki je bil precej jezen in je zahteval plačilo za svoje delo. Potem ga je ena stranka vztrajno klicala in se je vedno kregal po telefonu. Sem ga spraševala kaj se dogaja, če ima poravnane račune, vendar je zanikal, da ima kakršnekoli dolgove oz. nasploh težave. Potem pa je enega večera bral e-maile in sem slučajno zagledala prvo vrstico e-maila v katerem je bilo omenjeno "vračilo depozita" pa mi je končno prekipelo in sem poklicala tisto stranko in jo vprašala, če je vrnil depozit za delo, ki ga ni opravil... NI!!! Pred tem je bila vseskupaj le slutnja, res pa je da se je od sredine decembra obnašal precej živčno in atmosfera v hiši ni bila prijetna. Ko pa so se moji sumi potrdili, sem šla do njega in mu v faco povedala, da vem da je v težavah in da naj raje prizna kaj se dogaja, da vidimo kako se da rešit situacijo. Njegov odziv ni bil tisto kar sem pričakovala... povsem je ponorel in sem morala poslušati precej podle izjave, npr. da naj fafam kurca v prevodu. Vsi smo bili šokirani, noč je preživel zunaj, zjutraj denarja, ki ga je prejšnji dan prinesel od stranke ni bilo več na pultu... pojavil pa se je KENO svinčnik (konjske dirke), potem je zopet zginil in ko je popoldne prišel nazaj je spet počilo. Rudi ga je prosil, da vrne ključe ute-a, ker v stanju kakršnem je bil ni bil sposoben varne vožnje... reakcija: pobesnel totalno, kričal kot zverina, stresal žaljivke in se odpeljal. Ni nam preostalo drugega kot da smo odšli na policijsko postajo povprašat kaj se lahko naredi glede avta, da ga ne bo razsul... tehnično ni njegov, ker je pisan na Rudija. Pa smo na policiji povedali, da je en del kupnine plačal (tehnično sem del poravnala jaz z mojega računa) in hopa... sranje, zadeva postane civilna in ne moreš prijaviti kraje avta, ampak moraš stvar razrešiti na civilnem sodišču. So pa pobrali naše podatke, odšli iz sobe, nakar se je policist vrnil v spremstvu nekega senior policista z zelo resnim obrazom. Vse kar so nam povedali je, da smo se zapletli z napačnim človekom, da ima "dolgo zgodovino" in nas vprašali če poznamo izraz "conman" ter da bi se radi z njem tako ali tako "pogovorili" zaradi neke druge zadeve. Dali so nam nekaj nasvetov kaj storiti dalje, da zaščitimo sebe... naju pa je kar zvilo ko sva pomislila na to kako naivna sva bila. Nato smo bili pospremljeni nazaj do hiše v stilu, 2 policijska avtomobila spredaj, vmes 2 naša avta, zadaj 1 policijski avto... pobrali smo Zvezdico, najnujnejše stvari, jaz sem pograbila dokumentacijo in smo šli na varno lokacijo, ker v taki situaciji nismo počutili varno.

Naslednji dan smo hoteli iti samo v hišo preveriti, če še vse štima, da ni česa uničil. Pred tem smo seveda preverili, da ga ni doma. Pa obrnem ključ v vratih in skušam odpreti vrata... ne gre, so bila vrata zablokirana od znotraj. Ti boga!!! Potem sva z Zlatkotom odšla do sosede na kavo, Rudi pa v službo. Čez kakšno uro se je mimo sosedine hiše pripeljal Rudi, za njem pa besno Ray v ute-u, naredila sta kakšna dva kroga okoli ulic Holland Parka, Rudiju je uspelo zgubiti Ray-a in sva z Zlatkotom samo skočila v avto in smo spizdili od tam. Torej smo izseljeni iz hiše, letamo po policijskih postajah in poslušamo grožnje... prekleti kurac pa sam sebe postavlja v položaj žrtve, pravi da smo ga zajebali in vozi Rudijev avto oz. ga nekje skriva.

Ker sem že začetek decembra dvignila roke od njegove firme, ki je dobro laufala in si poiskala službo (začnem sredi januarja), nisem niti kontrolirala kam je šel denar... operiral pa je večinoma z gotovino... recept za katastrofo. Zdaj sem malo preračunala za katere stranke je delal in koliko naj bi zaslužil in ugotovila, da je v luft izpuhtelo nekaj tisoč dolarjev in da se nobenemu niti sanja ne, koliko denarja še dolguje naokoli... ni druge razlage kot gambling. Čakamo da bo priletel na rock bottom... po eni strani bi ga najraje obesila za jajca, po drugi strani pa se mi smili, ker tako bolano zbrkljanega človeka še nisem videla in bi bilo za njegovo dobro bolje, če se čim prej ustavi. Ostalo pa rešujemo z odvetniki & policijo.

2 komentarja:

Anna pravi ...

O, joj, joj.
Menda je vsaka stvar za nekaj dobra - čeprav ta trenutek res ne najdem razloga, vidva pa verjetno še manj, kaj dobrega naj bi se v tej vajini negativni izkušnji skrivalo.
Ampak vzemita to kot kamen na vajini poti (bolj skalo :)), ob katero sta se pač spotaknila, padla, malo potolkla, sedaj pa je treba rane zaceliti, naslednjič pa bolj gledati pod noge.
Ne obupujta, rešita situacijo, potem pa naprej.
Ja,življenje je pač polno skal in čeri. Nekatere zaobidemo, druge preskočimo, nekaterim se po čudežu izognemo, v nekatere pa pač treščimo.
Bistvo je, da se jih skozi čas naučimo čimveč prepoznati in se jim vedno pogosteje izogibati.
Popolnoma izogniti se jim na žalost pač ne moremo.

Ni bistvo veličine v tem, da nikoli ne pademo.
Bistvo veličine je, da se vsakič znova poberemo.

Lep pozdrav iz mrrrrrrrrrzle Slo.

Hera pravi ...

Mislim, da bosta vidva to dogodivscino vsekakor prezivela. Nista prisla skoraj dobesedno na konec sveta, da bi vaju en 'nihce' omajal. Priznam pa, da tudi meni ne bi bilo pri srcu ravno lahko...

Srecno in pogumno naprej!