nedelja, 09. september 2007

Nakup avta

Vceraj (v soboto) sva s prijateljem Raymondom, ki sem ga spoznala v bolnišnici cel dan letala naokoli in kupovala avto zame. Gosh… sva videla taka jajca od jajc, da sem se ene parkrat že na prvi pogled oz. takoj ko je prodajalec zacel mutiti kar obrnila okoli in rekla da to ni tisto kar išcem. Pa sva videla lepo Hondo Prelude, receva prodajalcu naj jo vžge… obrne kljuc in nic, empty battery, pop the boot… ajaj, v tisti prtljažnicek daš en mini kufercek ali eno bogo vrecko iz štacune – totalno neprakticen avto, od zunaj pa je tako fino izgledal. Pa sva gledala eno Mazdo… na prvi pogled luštno, pogledaš malo bolj podrobno pa je cisto zarustana, pogungaš in amortizerji škripajo, vrata nekam cudno skupaj stojijo, kot bi bil avto zaleten in šlampasto popravljen. Prodajalci pa so seveda opevali svoje blago. Poskušali so nama prodati celo 4WD (džip po naše) super ohranjen, lep in vse, a brez mašine haha. Klices prodajalca in mu poves da zelis opraviti RACQ check pred nakupom pa se le ta nenadoma premisli in ti rece da je ze nekdo klical pred tabo. Nazadnje sva se le odlocila, da greva pogledati tistega Mitsubishi Lancerja, ki sem ga že navsezgodaj zjutraj obkrožila v casopisu, a Rudiju gotovo ne bi bil všec, ker ima »le« 1.5l mašino. Huh, morala bi Birkdale, bila pa sva brez avta in prodajalec ga ni hotel pripeljati v Burando. Na koncu sva ugotovila, da skozi Birkdale pelje vlak in da se lahko vkrcava direktno na train stationu v Burandi, prodajalec pa naju pobere na postaji v Birkdale-u. Prekleto sem si mislila, ce to ni vsaj kakih 6-7 con in 20km dalec, karta pa temu primerno draga. Vprašam Raymonda kje bova kupila karte pa mi rece no worries, imam 2 karti… OK then. Sredi vožnje na vlaku mi potegne kaj je Ray mislil z »imam 2 karti«, valda… švercala sva se na vlaku, ker nikjer ni treba pokazati karte. Prispeva na lokacijo, kjer naju pobere tip, srednjih let, družinski clovek z 2 otrokoma. Ogledamo si avto od zunaj, pogledamo kakšna je velikost pritljažnika – decent, notranjost lepo ohranjena za 10 let star avto, luci, žmigovci, brisalci etc. vse dela, tip ima celo roadworthyness & RACQ certifikat že opravljen. Odpremo haubo, Ray gleda ce je kaj sumljivo, pogungava avto, nic ne škripa, vse lepo skupaj stoji, od zunaj nobenih opaznih vdrtin & prask. OK, 1. test smo prestali, gremo na vožnjo, mašinca prede – zelo tiho dela, klima dela, it doesn't seem dodgy, ce spustiš volan ga malo na levo vlece, ampak ne prehudo, ima nove gume in nov akumulator (tip ima za vsa popravila pedantno spravljene racune), zdi se mi legit in odlocim se da kupim ta avto. Še za ceno se moramo zmeniti. Ray naj bi barantal, na koncu pa sem se jaz izkazala za bolj strogo. Avto se je prodajal za 7500$, tip pravi da spusti ceno za najvec 500, mu hitro pojamram, poslušaj, govorimo o gotovini – cash, placala bom kakih 500$ za registracijo & zavarovanje (tu sem pretiravala), ker sem mladi voznik, pa glej avto ima 180kkm… dam ti 6500$. Ni bil videti ravno zadovoljen hehe, ampak je pristal. Sfotokopiramo certifikate, da bom preverila še lastništvo avta, naredimo racun za deposit in se dogovorimo, da avto prevzamem v ponedeljek ce bo vse OK. Nazaj do train stationa sem peljala jaz in wow, vožnja po levi strani ceste mi zacuda sploh ni predstavljala prehudega problema… le z desno roko sem vsakic nekaj grabila po vratih, namesto da bi z levo prestavljala, pa seveda sem namesto žmigovcov vklopila brisalce.
Ko sva z Rayem cakala na vlak za nazaj sem ga vprašala kakšna je šansa, da te dobijo brez ticketa… no chance je odgovoril. Vkrcala sva se na vlak, se peljeva nekaj postaj in ravno berem nalepko na vlaku, ki pravi da uniformirani in civilni varnostniki patruljirajo po vlaku, ko se Ray na postaji zagrabi za glavo, po koridorju pritece trop mulcev, ki kricijo »shit shit… they're checking tickets«, vrata pa so se že zaprla, Ray zašepeta we're getting off at the next station, mimo naju gre ekipa 3 varnostnikov in oblije me hladen pot. Ne vem po kakšni sreci, se je to zgodilo ravno na postaji Wynnum in da sva sedela ravno na sredini vlaka. Karte so cekirali od zacetka in s konca vlaka proti sredini. Naslednja postaja je bila le nekaj 100m naprej (Wynnum North). Nenadoma je na vlaku s sedežev vstala vsaj polovica ljudi, med njimi tudi penzionisti, s kislimi obrazi smo živcno pritiskali gumb za odpiranje vrat in ko se je vlak ustavil na postaji smo s svetlobno hitrostjo izstopili v zadnjem trenutku. Takoj zatem sem bruhnila v krohot… Ray, no chance you said. Huh, tole pa je bil adrenalinski rush. Are we gonna buy tickets now? No, we're gonna do the same thing again… just board the next train. Kakšna šansa pa je da so na 2 zaporednih vlakih varnostniki?! No chance! ce te dobijo brez karte, dobiš opozorilo, naslednjic ko te dobijo pa placaš kazen, ki je nekih 150$. Kaj bi naredila… jah, neumno bi se naredila. Mi no spik english gud, buy ticket on train, buy ticket now, I sorry I not know how to use ticket machine.

4 komentarji:

PChott pravi ...

A fotoaparat je tud se v karanteni?

Rudi pravi ...

Najin fotoaparat je pravkar bil spakiran med mojo prtljago in gre na pot v sredo, potem pa pridejo fotke.
Lp,
Rudi

Anonimni pravi ...

cool komi čakamo!
slavo12

Anonimni pravi ...

aja...
s punco sva se ful nasmejala dogodivščinam ki jih je doživela Alenka ob nakupu vajinega avteka.
ps sam tudi sedaj kupujem avto in se soočam s podobnimi primeri.
slavo12