petek, 17. november 2006

Počitnice v Queenslandu

Počitnice sva preživela v največjem mestu zvezne države (state) Queensland - v Brisbane-u pri srbski družini, ki tam doli živi že približno 35 let. Kljub temu, da se pred najinim obiskom nismo še nikoli videli, so naju povabili, da stanujeva pri njih in naju zelo prijazno sprejeli. Povabilo sva seveda brez pomisleka sprejela, saj je bilo tako za naju bolje s finančnega vidika pa še hitrejšo možnost za vključitev v Avstralsko družbo sva tako dobila.

Ratomir in Krstana sta se v Avstralijo preselila v začetku 70. let in pravita, da sta srečna da sta storila tako. Sedaj sta oba upokojena in se bosta kmalu preselila nazaj v Srbijo, ker se je tja poročila tudi njuna hčerka in bi bila rada skupaj z njo in svojimi vnuki. V Avstralijo sta prišla s povabilom avstralske vlade, ko je ta še množično uvažala delovno silo. Plačali so jima letalsko karto, nemudoma sta dobila delovne vizume, po prihodu v državo pa sta nekaj časa živela v socialnem stanovanju, dokler si nista uredila služb in se postavila na svoje noge. Sedaj živita v lastni hiši v suburbu (soseska) Hamilton. Hišo prodajata in ker se nahaja na dobri lokaciji zanjo pričakujeta kar približno 400.000$.

Sobota je bil prvi dan, ko sva prišla toliko k sebi, da sva se bila sposobna spraviti iz hiše. S taksijem sva se odpeljala v The Valley (Fortitude Valley), kjer naj bi se zbirali mladi. Ko sva prišla tja sva bila prav prijetno presnečena in obenem zmedena. Center dogajanja je bil v coni za pešce med nekaj ulicami v neposredni bljižini kitajske četrti. Predno sva se nekje usedla, sva se malo sprehodila naokoli... po ulicah je vse vrvelo, brhke mladenke in mladci so v manjših skupinah veselo hodili po ulicah, iz vsakega lokala se je slišala drugačna glasba. Nameravala sva zaviti v nočni klub z house glasbo pa naju je vratar prijazno ustavil in naju opozoril, da imajo dress code... midva pa seveda v natikačih. Pa sva zavila v sosednji lokal, kjer so imeli živo rock glasbo. Znotraj lokala sva popila pivce ali dva, nato pa sva se preselila na vrt, kjer sva si izborila mizo. Čez nekaj minut sta naju dva fanta vprašala, če lahko prisedeta na prazna stola, da bi rada samo par minut počakala na prijatelje, če se bodo prikazal... seveda sva privolila in smo takoj padli v pogovor. Ko sva povedala, da sva iz Slovenije sva postala center zanimanja... kako to da sva prišla v Avstralijo, kaj bova tu počela, kako je v Evropi itd. Skratka, tem za pogovor ni manjkalo. Skupaj smo popili še nekaj piv in lokal so počasi začeli zapirati, zato sta naju povabila k sebi domov. Najprej smo bili pri enem doma, potem smo odšli še k drugemu in šele v poznih jutranjih urah sva se s taksijem vrnila domov.

Ko sva si po nekaj dneh malo opomogla od časovne razlike, sva se odločila da bova za raziskovanje okolice najela avto. Najprej sva se spravila brskanja po telefonskem imeniku in poklicala na nekaj telefonskih številk. Razpon cen je neverjeten in je odvisen od vrste avtomobila, ki ga najameš in dolžine najema. Ker sva imela bolj skromen budget sva povpraševala po najcenejših opcijah in prišla do sklepa, da se da avto najeti od nekje 25$ na dan. Če bi najel starejši avto bi se to ceno dalo zbiti nekje do 20$ na dan. Večji avti pa stanejo približno 45$ na dan. Marsikje so imeli vse avte oddane in bi jih lahko dobila šele čez nekaj dni kar pa ni bila opcija za naju - avto sva hotela dobiti še isto popoldne. Na koncu sva se odločila za družbo Apollo. Za 25$ na dan so nama v najem ponudili novo Hyundai Lantro. Odločila sva se za doplačilo 18$ na dan za dodatno zavarovanje, ki je najino odgovornost v primeru nesreče zmanjšalo na 250$.

Z avtom sva najprej odhitela na drugi konec mesta v Wynumm West na obisk k Moniki. Nekje do Wynumm-a sva se še uspela pripeljati, potem pa sva na bencinski črpalki za približno 30$ kupila avtokarte Brisway. Po nakupu te knjige sva se povsod z lahkoto znašla - jaz sem navigirala, Rudi je pa vozil. Ker je imela Monika polno hišo ljudi, smo se raje dobili kar pri shopping centru Wynumm Plaza. Prišla sva še pred dogovorjenim časom in sva zato najprej zavila še v trgovino Woolworths. Iskala sva konverter za vtičnice pa jih žal niso imeli. Na polici sem zagledala še kremo za sončenje z zaščitnim faktorjem 30+ in jo nemudoma pograbila. Moja polt je namreč zelo svetle barve in mi sončna krema z zaščitnim faktorjem 12 ni kaj dosti pomagala. Na hitro smo malo poklepetali, potem pa je Monika z malčkom odšla proti domu, ker je le ta postal utrujen.

V ponedeljek sva malo pozno vstala in se odpravila v zavetišče za koale Lone Pine. Po ogledu Lone Pine-a sva imela v načrtu še ogled Underwater Worlda pa sva ga prestavila na naslednje dni, ker naju je sprehajanje po Lone Pine-u in vročina zelo zdelala.

V torek sva bila dogovorjena za obisk pri Tonyu Lenkotu in sva se torej odpravila na Gold Coast. Na Surfers Paradise, eno izmed najbolj znanih plaž na Gold Coastu, sva prispela že v dopoldanskih urah. Pograbila naju je strašna lakota in ker obedovanje v restavracijah ni prav poceni, sva se odpravila kar v minimarket. Kupila sva si sendviče in že pripravljeno solato ter nekaj brezalkoholne pijače. Pripravila sva si piknik na plaži, nato pa poležavala v senci do popoldneva. Zdelo se nama je prav zanimivo, ker nikjer praktično ni bilo žive duše, na plaži je bilo samo kakih 5 ljudi. Ko naju je poklical Lenko sva se odpravila še malo južneje na Nobby Beach. Na terasi surfers kluba s pogledom na morje smo spili nekaj piv in poklepetali o najinih planih v Avstraliji. Tony nama je povedal, da je bil tistega dne prav poseben dan... bile so namreč konjske dirke oz. Melbourne Cup če se pravilno spomnim. V Avstraliji so konjske dirke zelo popularne, na ta dan si ljudje večinoma vzamejo kar prost dan ali pa v službi gledajo dirke po TV-ju.

V sredo sva se odpravila na sever proti Sunshine Coastu oz. natančneje v Mooloolabo. V Avstraliji te presnetijo razdalje. Na zemljevidu vse izgleda tako blizu, ko pa se odpraviš na neko destinacijo se pa tja kar voziš in voziš celo večnost. Ogledat sva si prišla UnderWater World in bila povsem osupla. Predstavljajte si Piranski akvarij, le lepši, večji, bolj urejen, z vodenimi ogledi in najrazličnejšimi pisanimi ribami in koralami. Imajo akvarije, ki predstavljajo koralne grebene, odprta morja, obalne pasove, kjer deluje plima, mangrove, sladkovodna jezera itd. In seveda največja atrakcija - ogromen akvarij z morskimi psi in drugimi velikimi ribami, npr. napoleoni in skati, skozi katerega je speljan tunel iz akrilnega stekla. Skozi tunel se zapelješ na tekočem traku in skozi steklo opazuješ živali v akvariju. Občutek je prav zanimiv, ko ti tik nad glavo zaplava nasty-looking 2-metrski white tip shark. V zunanjem delu imajo tudi ogrado z družino malih azijskih vider (otters).

V četrtek sva želela podaljšati najem Lantre pa je bila žal rezervirana, drugih avtov pa niso imeli na voljo. Podala sva se v lov za novim rent-a-car-jem in nedaleč stran našla Abel rent-a-car, ki je imel malo dražje, a še vedno relativno ugodne cene. Za naslednja 2 dni sva si rezervirala malega Hyundai Getz-a z ročnim menjalnikom. Avto sva lahko prevzela šele naslednje dopoldne.

V petek dopoldne sva torej prevzela Getza in se odpeljala zopet na sever na ogled Australian Zoo-ja - dom crocodile hunterja Steva Irwina. Na poti do tja sva ugotovila, da je Getz pravzaprav dosti bolj fino avto kot tista presneta Lantra, ki z avtomatskim menjalnikom ni potegnila prav nikamor. Z Getzom je bilo vključevanje v promet dosti bolj enostavno, ker je menjalnik počel prav to, kar je voznik Rudi hotel. V Lantri sva imela nemalo težav. Ko sva se hotela vključiti v promet, si dal gas in se par dolgih sekund ni zgodilo nič, potem je menjalnik prestavil v nižjo prestavo, mašina je prav nemarno zatulila in šele potem si se nekam premaknil, nato se je menjalnik nenadoma ponovno odločil, da je treba prestavit v višjo prestavo in zopet si izgubil kakršenkoli pospešek. Getz je imel le 1.6l mašino, bil je zelo pregleden, imel je velika stranska ogledala in je prav presenetljivo živahno potegnil za razliko od Lantre, ki je imela 2.0l mašino, bila totalno nepregledna, imela skrajno butast menjalnik in je samo goltala bencin.

V Australian Zoo-ju so bili na vhodu malo zmedeni, ker v sistemu niso imeli Slovenije pa so naju hoteli vtakniti kar med Slovake, a sva kot prava Slovenca seveda protestirala in so naju nato vtaknili med Avstrijce... ker je Avstrija pač sosednja država. Tudi cena karte naju je malo vrgla na rit... celih 45$ so hoteli imeti za vstopnino. Po vstopu sva se zakadila v Crocoseum, kjer se je ravno začenjala predstava. Predstavili so nekaj kač, ptic in na koncu nahranili velikega krokodila, ki so ga rešili pred prestrašenim communityem, ki se ga je želel znebiti s puškami. Krokodil je naredil to napako, da je pohrustal psa neke gospe. Predstava je izgledala zelo tipično, tako kot oddaje Crocodile Hunterja, le da Steve Irwin žal ni nastopal, ker je le nekaj tednov prej umrl v tragični nesreči. Po koncu predstave sva si ogledala še druge ograde - imajo predvsem veliko krokodilov in kuščarjev. Simpatični so se nama zdeli tudi tasmanski hudički, ki pa začuda niso godrnjali tako kot sva si predstavljala. Presnečena sva bila tudi nad ogromnimi želvami, ki so velike približno tako kot manjša pisalna miza. Za konec sva si ogledala še tigre, a je bil v ogradi žal v tistem trenutku samo eden, ki je z največjim užitkom glodal kost. Med hranjenjem jih ločijo, da se ne stepejo med seboj. Kakorkoli že, iz zoo-ja sva odšla malenkost razočarana, res da je velik in da veliko denarja namenjajo za zaščito živali, a se nama je cena zdela pretirana.

V soboto sva se zopet odpeljala na Gold Coast, kjer je bilo tokrat malo več ljudi na plažah. Tokrat sem se prav zares preoblekla v kopalke in se podala v vodo, čeprav se mi je morje zdelo mrzlo in me je bilo kar malo strah, ker so bili valovi tako divji. V vodo sem se podala med rdeče-rumenimi zastavicami, da se ne bi slučajno utopila ali bi me odnesli tokovi. Kar hitro sem ugotovila, da je treba imeti posebno taktiko, da se prebiješ v morje, saj te lahko valovi prav nemarno povaljajo po mivki kot v pralnem stroju. Ko pride val, se postaviš bočno, da imaš čimmanjši upor, ko je val mimo pa se čimhitreje poženeš v vodo. Potem lahko zaplavaš še malo bolj na odprto in imaš mir pred centrifugo in lahko v miru plavaš ali pa se greš zanimivo igro surfanja na valovih brez surfa. Med valovi se poženeš v vodo na točko, kjer se valovi začnejo lomiti in nato skupaj z valom zaplavaš nazaj proti obali. V tem primeru priporočam tesne kopalke in solidne plavalne sposobnosti... mene je skoraj sleklo iz kopalk, popila sem kak liter vode, opravila piling kože na mivki, a je bilo vseeno zabavno.

Zvečer smo se dobili v klubu Melbas skupaj s Tonyem in še nekaj migranti. Ker nisva pričakovala, da se bomo dobili v tako finem lokalu, nisva s seboj vzela nič pametnega za obleči - oba sva bila oblečena v T-shirte, kratke hlače in natikače za na plažo pa nama je bilo kar malo nerodno, ker so bili vsi ostali tako lepo oblečeni. Nekateri so v Avstraliji živeli že nekaj mesecev, nekateri samo nekaj tednov, nekdo pa mislim da celo približno tako kot midva le nekaj dni. Od Dejana sem dobila predvsem nekaj praktičnih nasvetov in izkušenj z migracijo psa, z ostalimi pa smo čvekali o bolj splošnih zadevah. Kaj ultra resnega pa se niti ni dalo pogovarjati, ker je bila glasba v lokalu tako glasna, da smo si morali dobesedno dreti en drugemu na uho.

V nedeljo sva odšla še na obisk k Michaelu pri katerem sem prejšnjo soboto pozabila torbico z denarnico, v ponedeljek pa sva že žalovala za Avstralijo in dan preživela pri najinih gostiteljih.

Ni komentarjev: