nedelja, 13. avgust 2017

Diving na Komodu

Julija sva sla z Rudijem na počitnice v Indonezijo, v nacionalni park Komodo. Jap, tam kjer imajo Komodoške varan. Primarno sicer nisva sla gledat kuščarjev pac pa se potapljati. Vse skupaj sem zorganizirala in rezervirala sila poceni za Avstralske razmere. Indonezija pac ni daleč in so letalske karte temu primerno poceni. Malo smešno se celo glavni letalski liniji z Jet Star letalsko družbo včasih zaničevalno reče kar "bogan express"... ali poslovenjeno "kmetavzarska ekspres linija". Eno noč sva preživela na Baliju tako da ga prav dosti nisva videla. Potem sva odletela na otok Flores v Labuan Bajo, kjer sva se srečala s prijateljema Jamesom in Susano iz New Yorka. Jamesa sva spoznala 3 mesece pred tem v Semporni v Maleziji. Kot veseljaki, ki so vedno pripravljeni popiti malo piva, afne guncat z lokalci in delat dobre tauhe smo se takoj poštekal. Sploh Rudi in James, match made in heaven. Ker boh pomagaj meni se totalno utrga da moram Rudija skos čakat s tisto kamero. James je tokrat pripeljal s seboj svojo ženo Susano, ki je super sweetkana oseba in sva se ful dobro postekale. Punca iz Nikaragve, malo sarkastična, latino, govori angleško in špansko, drobčkana in polna osebnosti.

V Labuan Bajo smo zaceli dan z koktejli ob 10h zjutraj v hipster kafiču Happy Banana. Zakaj pa ne če so počitnice?! Potem so nas spakirali na ladjo s katero so nas odpeljali v eko resort Scuba Junkies. Ce bo kdo potoval po Indoneziji ali Maleziji, toplo priporočam, Scuba Junkies so resnično dbest. Ko smo se vozili na ladji je bila pred nami strašna nevihta in smo se vsi smejali in pobirali stave ali bo ali ne bo deževalo. James je trdil da bo deževalo, kapetan ladje pa da ne bo. James je rekel da mu da $10 če se moti in ker oni ni imel ameriških dolarjev je rekel da mu da lokalno žganje če zgubi stavo. Na koncu je deževalo in na ladji smo pili nek »jungle juice«. V Sloveniji bi temu rekli šnops.

Resort je bil naravnost čudovit, v neokrnjeni naravi med otoki nacionalnega parka, eko zasnovan, nič luksuznega ampak ful luštno. Lastniki resorta so nas prijazno sprejeli in nam razložili kako dnevi potekajo, od slamnatih hišic, do zajtrka, kosila, večerje, kopalnic itd. Slamnate hišice so bile ful romantične in sploh nismo rabili klime. Tudi komarji ali drugi tropski žužki sploh niso bili nadležni. Hrana je bila na splošno odlična, razen da smo na dan 5 fasali neko čudno zastrupitev. Jaz sem se skozlala kot fontana, popila malo ruma in ozdravela. Rudi je odnesel bolj kratko… sem mu rekla da bi moral bruhat in zalit z rumom da razkuži.

Potapljanje je bilo več kot odlično. Koralni grebeni so v zelo dobrem in zdravem stanju, polni življenja, mikro in makro življenja. Temperatura morja je topla tako da je potapljanje udobno. Potopi niso pretirani globoki, redko pod 25m. Tokovi so včasih nenormalno močni kar je se posebej zabavno, včasih lahko cel potop enostavno letiš preko grebenov. Za moje pojme so najboljše mante – teh je veliko, tako da je srečanje praktično garantirano. So čudovite, zelo lepo plavajo in so radovedne tako da pridejo zelo blizu. Vodiči so zelo dobro usposobljeni. Na ladji so nas zelo dobro futrali – vsak dan palačinke z nutelo, jajca, nudelci, piščanec, kava, ni da ni. Kadar se potapljaš si ful lačen. Jaz sem skos jedla palačinke in jajca.

Za potapljanje pa vec povejo sledeci videoti:


sobota, 12. avgust 2017

Sindrom Sleparke

Pretekli teden so mi šle po glavi vse možne misli in občutja. Včasih se sprašujem če grejo drugi ljudje tudi skozi iste mentalne procese kot te nekaj obenem zvija in po drugi strani navdušuje. Ko nihaš iz občutja samozavesti do totalne negotovosti. Vsekakor bi bilo prijetno misliti da nisem edina na svetu, ki tako intenzivno razmišlja. Ko si v takem vozlu je pametno če imaš ob sebi nekoga s katerim lahko deliš misli in se pogovoriš. Nekoga ki je modrejši, bolj izkušenj, pameten kot hudič. Kdo je oseba na katero se lahko zaneseš? Kdo je tvoj sensei? Ce je dilema kompleksna je težko najti tudi sogovorca, ki bo na tvojem nivoju.

Mogoče je to ženska stvar, mogoče stvar mladosti. Da se lahko včasih tako navintaš, da začneš samega sebe spraševati – ali delam pravo stvar? Ali je to kar razmišljam totalno bizarno? Ali imam podlago da to naredim? Ali sem čisto prepolna same sebe? Ali sem dovolj izkušena, dovolj modra, dovolj pogumna, dovolj močna, dovolj dostojanstvena, dovolj vztrajna da tole speljem do konca? Ali s svojimi dejanji koga drugega spravljam v neprijeten položaj?

Ali sem pripravljena?

Ampak potem sem pomislila… ali delam ogromen preskok ali samo malo daljši korak. Ali je kdorkoli kadarkoli resnično pripravljen? Ali moraš res čakati da si 100% pripravljen? Kako sem sploh pristala tukaj? Tole sranje ima celo ime – reče se mu »sindrom sleparja«. Pripravi te  do tega da dvomiš vase, da imaš neracionalni strah pred tem da te drugi razkrinkajo kot goljufa. Ugibam da je ta sindrom lahko povsem logična razlaga zakaj nekateri ljudje nikoli ne sprejmejo izziva. Zakaj čakamo pretirano dolgo, da naredimo naslednji korak, da sledimo svojim sanjam, da stopimo iz svoje cone udobja. Dvomim da obstaja magični znak, ki se pojavi pred tvojim obrazom, da ti pove, da si dosegel brezhibnost v vseh pogledih in imaš dovoljenje višje sile ali nekaj podobnega da pogumno stopiš naprej.

Ah kje, včasih moraš samo zajeti globoko sapo in ponoviti:

ROJENA SEM PRIPRAVLJENA!

četrtek, 25. maj 2017

Zaguran projekt in stranski projekti

Terry Prattchet je nekoč v svoji knjigi napisal, da če hočeš delo dobro opravljeno, daš nalogo tistemu, ki je že tako ali tako polno zaposlen.
Pa je izgleda se prav imel.

Moj projekt, ali bolje rečeno moj del projekta se zaključuje. V 6 sprintih, kakor časovnim obdobjem 14 dni pravimo, bo moja ekipa zaključila in dostavila končni produkt. Na projektu sta se dve drugi ekipi. Eni gre se kar dobro in bodo kot kaze zaključili v 7 sprintih. Drugi ekipi pa ne gre tako dobro… s težavo bi rekla da so sploh dobro zaceli in se sprašujem če sploh vejo kaj naj bi delali. Torej jaz naj bi čez dva tedna pakirala in se vrnila v Brisbane pa se kot kaze to ne bo zgodilo, ker me bodo gladko prestavili na zafuran del projekta kot mati Terezijo odrešenico. Ni se konec ne, to začetek je…

 

Pomoje je treba bit včasih malo bolj odločen, malo bolj voditeljski, malo manj sanjaški in malo bolj orientiran na dostavljanje nečesa funkcionalnega. Kar opažam je da včasih konzultanti delajo neskončne delavnice, vse nekaj kolaborativno sto let diskutirat kaj bi in kako bi, s ducati nekih stakeholderjev. Ti stakeholderji so včasih podkovani z znanjem, včasih pa ne, in ko niso, se vse skupaj sprevrže v neskončno natolcevanje kjer vsak pejnevrit prispeva svoj možganski prdec pa če je koristen ali ne… bolj pogosto kot ne, so prdci samo prdci in ne prav koristni. V duhu kolaborativnosti se marsikdo ne bo strinjal z mano ampak po mojih izkušnjah je dobro oklestiti »nekoristno« in so fokusirati na tiste, ki vedo kaj počnejo. Bolj umetnost kot pa znanje.

Včasih res ne vem kako se projekti tako zagurajo ampak dobro, bom general po bitki.

Ce prešaltam na bolj lahko plat življenja, vesolja in vsega, sem se odločila da naredim tečaj za divemastra in se iz tega kaj naučim zase in za druge. Že davnega leta 2002 sem opravila open water tečaj, malo na hojladri, in sem skoraj življenje zapustila že takoj po tečaju nekje na 7. potopu kjer so mi v Plavi Špilji na Visu nekako uspeli sinusi eksplodirati brez opozorila in se mi je stemnilo pred očmi. Po tem sem nekako se kar vztrajala in nekaj časa za tem naredila se advanced open water tečaj, ki je bil se bolj na hojladri. Sele po tem ko se mi je na Hrvaškem pripetilo se nekaj čudnih stvari, sem se odločila da se spravim delat tečaj za rescue diverja zato da bom končno vsaj na pol kompetentna. In zdaj po 10 letih je pac cajt za refresher, naslednji korak.

torek, 02. maj 2017

Diving na Straddiju

Včasih sem rada tauhala in ko sem se živela v Sloveniji sem med poletjem komaj čakala da spizdim na morje in kakšnega odtauham. Potem sva se v Avstraliji enkrat sla na Great Barrier Reef na liveaboard in nekaj malega odtauhala tudi v Novi Kaledoniji. Potem pa iz nekega razloga nekaj let nisem več. Mogoče zato ker je bilo drugih stvari preveč. Anyway, januarja sva se spravila na "refresher" in sva sla na en tauh na bližnji otok North Stradbroke. Tja sem ze velikokrat sla na plažo brez tauhanja in se mi niti ni sanjalo da je taka odlična lokacija tudi za potapljanje. Rudi je to nekako zorganiziral in sva potegnila sto let staro zaprašeno in s pajčevinami pokrito opremo nekje iz garaže in sla na tauhanje. Ma mi je nekaj kliknilo v glavi in sem se spomnila kako rada sem včasih tauhala. Na prvem potopu sem bla štorasta kot kanta, ampak potem mi je nekako ves trening prišel nazaj in sem cist okey sfolgala. Odprla se je pandorina skrinjica in zdaj cele dneve sanjam sam o tem da bi sla spet tauhat. Od januarja naprej sem zdaj nastepala ze ene 25 potopov. Prejšnji vikend sva sla spet. Vmes sem si kupila se enega rabljenega goproja in se malo igram s snemanjem videov. Tale sicer ni nic posebnega ampak je nekako lušten. Na drugem potopu se mi ni ljubilo baterije v goproju zamenjati in sem ga pustila kar na čolnu pa sem se po tridesetih sekundah ze tolkla po glavi ker smo takoj ko smo se potopili videli dva luštna igriva eagle raya, jate rib, morske pse in lepe mehke korale.


nedelja, 30. april 2017

Življenje na Sunshine Coastu


Zadnjih nekaj mesecev živim na Sunshine Coastu v Maroochydoru. Kako so me nategnili, da se začasno preselim v to "vukojebino"? Ja, dobra zgodba. Vse skupaj gre nazaj mesece in mesece. Tekmovali smo na razpisu za projekt, vložili ure in ure truda, bili izbrani v drugi krog, vložili se več ur truda v pripravo prodajnih demonstracij… za katere milo rečeno mislim da bi lahko poenostavili in se vedno zmagali ampak okay… prodajalci vedo najbolje. Potem je bilo nekaj mesecev se tiho, pogajanja so potekala za zaprtimi vrati. Tik pred božičem se je pogodba podpisala v poznih nočnih urah. Vse kar so me vprašali je bilo »Ali je okay s tabo, če bi te za štiri tedne relocirali v Maroochydore zato da se projekt zalaufa in potem si nazaj v Brisbanu?«. Seveda, okay, no problem.

Fast forward v začetek tega štiri tedenskega deploymenta. Najprej, namestitev v nekem AirBNB z novo sodelavko ki je hotela da jo peljem gor, potem skenslala, potem spet spraševala če lahko peljem njeno mizo gor in se zmeniva da poberem njeno kurcevo mizo in jo naložim v avto in peljem gor, potem spet skenslala, potem me je spraševala če imam avto in če bi jo lahko peljala v trgovino, potem mi pove da je samo brezglutensko hrano, ko ji ponudiš nekaj brezglutenskega te mimogrede zabije da ooops, je tudi brez mleka in mlečnih izdelkov, potem spet skensla prevoz in potem pove da si je najela svoj avto (ajd dobr, karkoli pac že) in potem palamudi v tri krasne. Toliko klicev in sporočil na telefonu da ne vem več kateri plani so se aktualni in kateri odpovedani. Ko se končno spravim do te AirBNB hišice dojamem da je na voljo samo en ključ in mentalno doumem da to pomeni da mi bo zakomplicirana sodelavka visela na boku 24/7 in skoraj zgubim živce. Klicem lastnika in vprašam če prosim prosim lahko prinese se en ključ preden se princesa brezglutenska pojavi in zgubim živce ker sem v hladilnik slučajno vtaknila nekaj glutenskega. Prinese drugi komplet ključev in me sprašuje po detajlih bookinga o katerih nič ne vem, ker je celoten booking naredila tajnica. Grem v hišico in izberem spalnico – dve spalnici, obe sta praktično identični. Pride princesa brezglutenska in oznani da brez kopalnice ne zmore in da ji spalnica tudi ni povšeči ker je postelja menda premehka. Bi raje imela mojo spalnico in najlepšo kopalnico. Iz ušes se mi kadi ker tolk komplicira in grem na sprehod. Princesa brezglutenska se namesti in ostane mi spalnica brez kopalnice… ali kopalnica, ki ni ravno kopalnica pac pa tuš v kotu neke čumnate z majhno zavesico in umivalnik, ki ni ravno umivalnik pac pa korito za pranje cot s katerimi brises po tleh.
Drugi dan pride projektna managerka in v nedolžnem pogovoru izvem da se pošteno motim. Da štirje tedni niso štirje tedni pac pa sest mesecev. Ne bom rekla da sem izgubila živce… enostavno se mi je zavesa spustila pred očmi in možgani so sli v prosti tok 15 minutnega monologa o tem kako je vse skupaj kilavo in neodgovorno zorganizirano.
Meni so rekli 4 tedne, jaz sem zorganizirala svojo odsotnost iz Brisbana za 4 tedne. Štiri tedne ali sest mesecev je velika razlika. Z cimro ki naj bi skrbela za mojo mačko za 4 tedne in plesnimi tečaji ki naj bi jih obiskovala v naslednjih 6 mesecih obešenimi na klin. Skratka vsi plani in odgovornosti, ki jih imam v Brisbanu so mi splavali po vodi in je izgledalo kot da sem cimri namerno naprtila skrb za mačko. Cimra je k sreči rekla da ji ni težko skrbeti za mačko, sicer brez pucanja sekreta, in plesne tečaje sem nekako lahko odpovedala. Najemnino za stanovanje v Brisbanu je ipak se vedno treba plačevati.
Potem so hitro zrihtali se malo bolj dolgoročno stanovanje na lepi lokaciji, tako da je vse dobro. Razgled je lušten in stanovanje ima vse kar potrebujem, ceprav ni tako fancy kot tisto v West Endu.


Jst sm imela svoj mentalni odklop in sm si kupila električni stand up paddle board zato da sem pozabila na to da me delodajalec muci z  delom v paradižu, ki se imenuje Sunshine Coast. Težko je življenje ampak nekdo mora to naredit. Sprva mi je bilo malo dolgčas in zmedeno, ker imam pac rada svoje gnezdo, ampak sem se kar hitro zorganizirala, znašla in spoznala nekaj ljudi s katerimi se lahko socialno družim. Prve štiri tedne smo tudi delali kot budale in sem s težavo odklopila razmišljanje o službi, ampak potem nekako najdeš svoj tempo. 

sobota, 29. april 2017

Še sem živa

O ježes marička, pomoje je ze eno leto od kar sem karkoli napisala.
Ukradeni avto sem takrat dobila nazaj... po 14 dneh. Po pravici povedano, po vsej kolobociji sem bila tako over everything da mi je dol viselo ali so lopove dobili ali ne in kdo so in ali bi jim blo vredno vratove zavit, da sem vse skupaj enostavno izbrisala iz zavesti. Nisem hotela razmišljati o tem. Avto sem dobila nazaj, do trenutka ko so mi dejansko dovolili da ga grem pogledat nisem vedela ali je v enem kosu ali raztreščen ker ti policaji čisto nič ne povejo - najboljši odgovor ki ga imajo je "ne vem". Sele naknadno sem izvedela da so avto našli v neki ulici 40km stran, v bližini motela kjer so menda aretirali lopove in ga potem odvlekli v policijsko hrambo in nekako pripeljali na nas konec mesta, kjer so ga putučkali z belim in črnim prahom za prstne odtise od znotraj in od zunaj da se po enem letu včasih pucam hudiča iz armaturke. In menda se je vse skupaj zgodilo se isto noč ko sem prijavila tatvino. Tako da za vsaj eno stvar se zahvaljujem policistom... čeprav sklepam da so imeli neodvisne informacije o kriminalcih ker sicer jih ipak ne bi izsledili v roku nekaj ur. Zavarovalnica me je neprestano nadlegovala po telefonu da jim verbalno potrdim da je avto vredu kar me je znerviralo do konca ker avtomobila sploh videla nisem in mi ziv bog ni povedal v kakšnem stanju je. Vse skupaj mi je delovalo kot neka prisila da jim potrdim da jim ni treba kriti nobene škode se preden se je sploh vedelo ali kakšna škoda sploh je. Na koncu so ga profesionalno spucali ker menda moraš plačati profesionalcem da si nadenejo rokavice in preslatajo avto, ce so morebiti kriminalci za seboj pustili injekcijske igle zabasane med sedeže. Ključev od avtomobila niso našli - kdo ve kam so odšli. Torej so zamenjali ključavnice na avtomobilu in rekodirali ključe. Za to uslugo sem morala klicati avtocenter kjer so avto prodali, da so mi dali kopijo računa in potrdili da sem res lastnik. Na koncu sem avto dobila nazaj, parkiran na parkirišču, spucan in popravljen, z majhnim lončkom barve. Kje so ga farbali mi se do danes ni jasno ampak okay. Prvih nekaj dni sem ga vozila kot da je tujek, nekako pokvarjen, nevaren, oskrunjen... in potem sem pač sprejela da so ga neki bastardi zlorabili in da je zdaj nazaj v mojih rokah in da je vse okay.

Včasih me kdo vpraša kaj se je zgodilo z 4 tatici ki so avto ukradli... ne vem. Dva sta bila polnoletna, dva mladoletna... verjetno vsi štirje navadne retardirane budale, ki v življenju ne bodo nikoli dorasle do ničesar. Če niti enega avta niso znali ukrasti so navadni neumneži in si zasluzijo kar jim gre.

ponedeljek, 02. maj 2016

Ukradli so mi avto!

Ma le dobrih 6 tednov nazaj sem kupila nov avto, ker sem koncno v zivljenju hotela imeti enega takega frisnega, z vso moderno varnostjo, tehnologijo in solidnim prostorom. Nakup svoje Nise sem skrbno nacrtovala in je trajalo vsaj en mesec preden sem se odlocila kateri model hocem kupiti in kako celoten nakup izpeljati. Ko so mi avto dostavili sem bila srecna kot en mali hrcek. Avto je lepo disal po novem, peljal se je tako da sem jaz predla zraven, zelo prakticen z veliko prostora, muzika je spilala direktno iz telefona, s Polono sva hodili na izlete. Vsakic ko sem pogledala Niso sem bila vsaj malo vesela, ker je avtomobilcek enostavno lustkan za pogledat.

Fast forward na sredo ta teden. Z Rudijem se pripeljeva domov iz sluzbe in kot obicajno odpreva garazna vrata z daljincem. Pa Rudi rece, ja kje je pa avto?! Ojojoj, pred ocmi se mi je kar stemnilo. Od spredaj hisa zgleda normalno, kot da se ni nic zgodilo. Grem notri, v glavni prostor in itak - en proklet kurac je vlomil skozi zadnja vrata. Macke so prilezle iz svojih skrivalisc in prestraseno gledale. Se malo pogledam po hisi in k sreci vsaj ni videti kot totalen kaos, malo prebrskano. Pred vrati od spalnice pa najvecji sok. Vlomilec/vlomilci so iz kuhinje vzeli najvecji noz in ga ocitno uporabili medtem ko so brskali po hisi. Na koncu pa so ga pustili na omarici pred spalnico. V glavi se mi je kar stemnilo in pomislila sem na scenarije, ki so se hujsi kot da da prides domov in najdes hiso vlomljeno. Vcasih delam od doma - kaj ce bi bila doma medtem ko je vlomilec vlomil v hiso - bi se mi pritihotapil za hrbet in mi grozil z mesarskim nozem? Kaj ce bi nehudega sluteca spala v spalnici medtem ko se 2 metra stran nekdo tihotapi naokoli z nozem. Ce so odloceni da te oropajo jih tudi dejstvo da si doma ne ustavi - taksni psihopati so pripravljeni narediti marsikaj. Zaobjela me je taka panika da nisem mogla ne dihati ne razmisljati in sem postala cisto histericna. Telefonske stevilke od policije najprej sploh nisem mogla vtipkati v telefon, ko mi je koncno uspelo se mi je zdelo kot da je trajalo celo vecnost preden sem jim uspela povedati kaj se je zgodilo, kje sem doma in jih prosila naj posljejo patruljo.

Na zacetku je bilo ocitno da so ukradli avto in sicer so enostavno prebrskali hiso, nasli kljuce in se odpeljali. Kasneje sem opazila da so ukradli se nekaj malega denarja in dokumente od avta, drugih vrednih stvari pa k sreci ne. Ne vem kako naj to interpretiram - kot da so vlomili specificno samo za to da ukradejo avto. Ceprav si ne predstavljam kako so si predstavljali da se bodo s tem okoristili. V Avstraliji je namrec zelo tezko prodati avto ce nisi lastnik, ampak dopuscam moznost da imajo kriminalci druge metode za katere ne vem. Policisti so tudi povedali da vcasih ukradejo avto enostavno za to da se z njem vozijo okoli ali pa da ga uporabijo za druga kriminalna dejanja.

O drugih detajlih ne bom govorila ker mislim da je bolje da policija opravi svojo preiskavo in upam da te lopove vse polovijo in zaprejo. Prasci ti povzrocijo tak stres da mislis da se ti bo zmesalo. Naslednji dan sem se malo pomirila, ko sem slisala nekaj pozitivnih novic od policistov. Sem upala da je to to in da sem mentalno prestala situacijo pa sem danes dojela, da se ti tak dogodek kar nepricakovano priplazi v zavest kot nek flashback in si spet na robu panicnega napada zaradi negotovosti. Ponoci ne spis dobro, po glavi ti grejo scenariji - realni ali nerealni, kaj ce bi se zgodilo to ali ono, kaj ce pridejo nazaj, kaj ce se se kaksen kurac odloci da vlomi, bodo nasli avto neposkodovan, predstavljas kaksni so njihovi obrazi, kako fuknjeni so v glavo, sprasujes se ce so te opazovali ze dneve pred vlomom in podobna jajca. Res ne privoscim nikomur.

torek, 05. april 2016

Rueda de Casino

Ples je lepota, eleganca, sprostitev. Vesela sem da sem ga zopet našla. Od nekdaj sem rada plesala, se razmetavala, tancala in štancala. Pred 6. tedni me je prijatelj slučajno prosil, da peljem njega in njegovo hčerko na plesni tecaj in potem njegovo hčerko odpeljem nazaj domov, ker je moral se nekam it. V avtu me je prepričeval da bi tudi jaz probala in me skoraj prepričal. Potem je poskušal nagovoriti se učiteljico da mi dovoli poskusiti pa ni bila ravno navdušena ker bi potem lahko vsak pejnevrit malo na hojladri poskušal, jaz pa tudi nisem bila ravno navdušena nad tem da bi morala plačati za cel tečaj ce sploh nisem ziher da je to nekaj kar lahko speljem. Potem sem tam kumrno sedela in gledala druge kako plešejo. Bolj kot sem gledala, bolj se mi je zdelo imenitno. Na koncu so mi dali fotoaparat v roke in me prosili ce lahko stisnem par fotk. Nekaj zategnjenega v meni se je upiralo ideji da je ples zame, a me je vleklo premočno.

Pa sem se naslednji teden pobrigala da sem plačala za tečaj in se naslikala na 2. lekciji. Polomija totalna! Pojma nisem imela kaj delam, povrhu pa me je se komolec svinjsko bolel. Znala nisem niti osnovnih korakov, nekaj so me poskušali vrteti po plesišču pa je vse skupaj izpadlo tako kot da bi vlekel šajtrgo brez kolesa sem in tja. Na poti domov sem se skoraj scmerala v avtu da je to pretežko in da ni zame. Bila sem na robu tega da obupam in vrzem puško v koruzo.

Pa me je učiteljica kontaktirala na Facebooku, ce mi lahko kako pomaga in sem priznala da sem na robu tega da obupam ampak da bom vztrajala. Povabila me je k sebi domov (!!!) da mi pokaze osnove. Vse skupaj se mi je zdelo prevec prijazno ampak sem sprejela - ko ti nekdo tako radodarno ponudi nekaj, sprejmeš in se globoko zahvališ. Tretji teden je bilo ze super, naporno kot hudič ampak super.

4., 5. in 6. teden je z mene odpadla fasada. Ajde dobro, korake se pomendram ampak hej tak pac je, odmendraš in greš dalje. Začela sem se smejati, uživati, se sproščati, življenjska energija tece, plavam v endorfinih.

Po 6. tednih smo imeli grand finale - flashmob rueda de casino ali laično povedano "kubanska salsa v krogu". Najprej smo se ob 2h popoldne dobili v parkcu za generalko, potem smo jo odpeketali do kraja zločina, uprizorili 14 minutni flashmob na Southbanku v Brisbanu, ga zafeštali v nekem baru in potem se 4 ure štancali v španskem klubu. Podplati so se mi skoraj vneli.

Prilagam se video našega flashmoba.

torek, 01. marec 2016

Tekoce novice #4

Se dober mesec pa se zaključi moja 6-mesečna poskusna doba. To je šele moja 2. redna služba v življenju, kjer sem zaposlena kot full time employee. Razloga da ne bi podaljšali ne vidim. Dobila sem zelo pozitiven feedback od stranke in sodelavcev, napravila dober profit in imam pred seboj dolg pipeline dela. Zadnji mesec mi je delo zelo zanimivo. Prej sem delala na dveh projektih, ki so bili bolj ali manj standardizirani. Prvi je bil sicer totalni kaos in so me vrgli v projekt, ki je bil precej globoko zafuran, predvsem zaradi tehnične arogance. Nekako smo ga le postavili nazaj na noge in spravili čez cilj. Drugi projekt je bil "back to the future". Upgrade sistema ki sem ga kot pogodbenik zapustila tam nekje leta 2012. Sicer sem imela precej proste roke glede tega kako sem projekt speljala, a vendarle je bil nekako nekompliciran in zato nekoliko manj zanimiv. Sistem je bil praktično točno tak kakršnega sem zapustila, serverji se iz paleozoika (Windows Server 2003), verzija platforme iz leta 2009, vse počez pa nameštrani razni fix-i da je vse skupaj drzalo vodo. Edina res butasta stvar je bila da se je bilo potrebno voziti h klientu, ker je transport z vlakom trajal 2 uri, z avtom pa le 30 minut.
Začetek februarja sem bila cca 1 teden "na klopci", pa ni dolgo trajalo da sem ustvarila svoje delo in je bil management precej navdušen. Sedaj imamo konstanten tok dela zame in se za dva druga konzultanta. Dobra stvar novega toka dela je da sem v vlogi arhitekta in da se gre predvsem za generiranje novega dela, discovery in inicializacijo projektov, kjer imam dobre šanse da hitro napredujem v principal consultanta. Na hitro sem spekla se eno certifikacijo.

Mačke so zdrave in crkljive. Kura Nina zopet nosi jajca (po 2-mesečni pavzi), Psiho pa se je dokončno upokojila. Upokojenka se je odločila da bo nehala nest jajca le po dobrih 2 letih, kar me je malo presenetilo, ker naj bi kure bile produktivne tudi tja do 4 leta. Te hibridne sorte pa se menda hitro "iztrošijo", ker v prvih dveh letih tako neumorno nosijo jajca.

Za konec delim se zgodbo "medicinska saga o komolcu". Nekega jutra sem se zbudila z majhno odrgnino na komolcu za katero nisem vedela od kod se je pojavila. Vse skupaj je bilo veliko mogoče za nekaj milimetrov. Naslednji teden sem hrastico nekajkrat butnila ob pisalno mizo, da je malo kri tekla. Pa si nisem kaj dosti mislila o temu in sem gor nalepila en flajster. Vmes sem flajster seveda menjala in malo pošpricala z razkužilom. Fast forward skoraj 3 tedne. Popoldan sem se v sluzbi nekaj slabo počutila in proti večeru vedno slabše. Komolec me je začel boleti kot hudič, postal je otečen. Ponoči me je tako bolelo da praktično nisem mogla spati, začela sem se potiti in se počutiti kot da imam gripo. Naslednje jutro sem sla v službo in bolečina je bila praktično neznosna. Sodelavec je rekel da sem cisto rdeča in potna v faco. Sledil je hiter obisk pri zdravnici, ki jo imamo v isti stavbi. Praska je bila se vedno videti le površinska, le da je bila velika že za 2x2cm in gnojna, okoli komolca pa sem razvila rdečo oteklino z dobro vidnim robom (20cm). Zdravnica je vzela bris, zmerila temperaturo (itak vročina), predpisala antibiotike in potem je medicinska sestra vse skupaj sprala in zaflikala. Čez nekaj dni so me poklicali da imam infekcijo z staph bakterijo, ampak k sreči ne tako, ki je odporna na antibiotike. Ko sem se malo več mentalnega napora investirala v odkrivanje vira te infekcije mi je prišlo na misel da sem takrat ko sem prasko staknila, čistila akvarij in kuhinjska tla. Nekako logična razlaga je da sem pokasirala ne tako zelo nedolžno bakterijo ki se je odločila da se bo razmnožila v komolcu. Kdo bi si mislil, da lahko iz navadne praske rata tako sranje. Sele po 5 dneh antibiotikov je rdeča obroba obledela, čeprav je komolec se vedno vroč na dotik. Nauk zgodbe: poškodbe staknjene v umazaniji, čeprav površinske, sanirajte z zajetno dozo razkužila takoj, in ne šele po tem ko se vse skupaj svinjsko zagnoji.

nedelja, 14. februar 2016

Kulturni dan Franceta Prešerna

Prejšnjo nedeljo smo v klubu Planinka v Brisbanu praznovali pustovanje in kulturni dan Franceta Prešerna. V sklopu Slovenian Language and Culture Association Queensland smo organizirali tudi kratek kulturni program, da smo poživili dogodek. V klubu Planinka so za nas pripravili kosilo, med tem pa je Jerneja Svetičič naredila prezentacijo življenja in dela Franceta Prešerna. Zrecitirali smo tudi nekaj njegovih poezij in nadvse izvrstno je bilo da so pri recitalu sodelovali tudi učenci iz nase jezikovne šole. Čestitke za izjemen pogum, saj je recitiranje Prešernovih poezij za nekoga ki se slovenščine šele uči, kar velik podvig. Da so program razumeli vsi smo ga istočasno izvajali v slovenščini in angleščini.
Na koncu programa smo odigrali tudi kratko dramsko predstavo Povodnega moža, ki je bila strašno zabavna in je na koncu požela aplavz. Prilagam video zadnjega dela programa, preostanek pa moram se zmontirati.


nedelja, 17. januar 2016

App za učenje slovenščine #2

Nekje konec novembra sem se lotila programiranja in tja do konca decembra sprogramirala vesga boga. Nastala je aplikacija Learn Slovenian za učenje slovenščine. Ima vse osnovne funkcije za učenje in urejanje vsebine. Prostovoljci so mi pomagali tudi pri urejanju vsebin in testiranju.


Ideja aplikacije je ponuditi ohlapno povezane lekcije, ki gradijo besednjak in postopoma učijo slovničnih pravil. Lekcije so v grobem urejene po zahtevnosti stopnji, od lažjih proti bolj zahtevnim. Lekcije učencu ponudijo kvize, ki so po pametnem algoritmu zgrajeni iz vsebine lekcije – torej je ob večkratnih ponovitvah iste lekcije le ta vsakokrat malo drugačna, da je vsebina bolj raznolika.

Vizija projekta je ponuditi online platformo za učenje slovenščine in spoznavanje slovenske kulture. Na voljo je globalno, vsem ki jih zanima učenje ali vadba slovenščine. Lahko je uporabljena kot samostojni učni pripomoček ali pa jo uporabljajo učitelji slovenščine kot tujega jezika kot dodatni pripomoček. Postopoma se bodo dodajale nove lekcije, z vedno bolj bogato vsebino, boljšimi razlagami slovničnih pravil, razširjeno vsebino (npr. audio-video posnetki), prepoznavanje govora itd. Tehnologija, ki jo uporabljamo pri razvoju stremi k temu, da je aplikacija uporabna na širokem naboru naprav, ki jih ljudje danes uporabljajo – namizni računalniki, tablice in telefoni. V tem se aplikacija bistveno razlikuje od drugih, ki so ze na voljo, saj je po naših raziskavah edina, ki optimalno funkcionira na mobilnih napravah. Aplikacija je tudi razvita po standardu WCAG z AA stopnjo, ki stremi k temu da je stopnja uporabnosti in dostopnosti visoka za osebe z omejitvami (slepota, slabovidnost, motorične težave, gluhota, epilepsija, disleksija, kognitivne težave itd.)

Trenutno so na voljo naslednje funkcije:
  • Urejanje vsebin in oblikovanje lekcij za učitelje 
  • Učitelji lahko dodajajo besede in stavke s prevodi, naložijo vizualni material itd. 
  • Pri lekcijah se lahko dodaja opise lekcij in navodila za učence, ki razložijo slovnična pravila
  • Učenci se lahko učijo po posameznih lekcijah in pri tem vidijo svoje rezultate
  • Rezultati učencev se shranjujejo in jim aplikacija pri ponovnem obisku pokaže katere lekcije so ze dokončali
  • Na voljo je 11 različnih tipov nalog:
    • izbira pravilne besede,
    • prevod besede iz/v slovenščine/angleščino, 
    • prevod stavka iz/v slovenščine/angleščino
    • iskanje parov besed, 
    • izbira pomena besede s sličico 
    •  izbira pravilne manjkajoče besede v stavku 
  • Integracija z e-govorcem (projekt Instituta Jožef Stefan) za izgovorjavo besed in stavkov
 Aplikacija je dostopna na http://learnslovenian.net/








App za učenje slovenščine #1

Ze nekaj mesecev nazaj sem raziskovala kakšne rešitve obstajajo na področju učenja jezikov. Našla sem Duolingo - super stvarca. Sem hitro dodala dva tečaja - nemščino in italijanščino. Nemščine sem se učila ze v srednji soli in mi je bilo zelo zanimivo osvežiti znanje. Koncu koncev sem ugotovila da niti nisem tako strašno "zarustana" kar se tiče gramatičnih pravil, mi je pa pošteno manjkalo besednjaka. Italijanščine pa se nisem nikoli prej učila in mi je bilo prav tako zanimivo ugotoviti da je precej enostaven in zanimiv jezik.

Potem sem pisala na Duolingo da bi se dodalo tečaj za slovenščino, ampak iz tega ni bilo nic. Ne bu ne mu. Pred menoj so poskušali ze drugi pa tudi niso imeli uspeha. Na splošno sem raziskavo delala zato da bi ugotovila kaj je v smislu učenja jezika ponujeno za slovenščino in ugotovila da nekaj sicer je, ampak je zastarelo, nerodno za uporabljati, ne dela na mobilnih napravah, je vsebinsko omejeno, nepovezano itd.

Pa sem rekla hej, kaj pa ce bi jaz probala malo za foro malo zares implementirat eno preprosto mobilno aplikacijo. Malo sem se igrala z razvojem na Androidu in relativno hitro skapirala da niti ni tako težko. Potem sem ugotovila da je večji problem v tem da pol ljudi uporablja android, pol pa iOS naprave in da ti dve platformi nista nikakor kompatibilni ali portabilni in da bi moral 2x več truda vložiti da bi sprogramiral za obe. Sicer sem se nekaj igrala z platformo Xamarin, ki naj bi omogočala enostavneje razvijanje za obe platformi. Ampak sem na koncu ugotovila nekaj stvari:
  • da je free verzija Xamarina zelo omejena in se mi po dveh dneh projekt zaradi prevelike velikosti (??) sploh ni več hotel skompajlat
  • da je najcenejša paid verzija nekje $1000 na leto... too much za neko hobi zajebancijo
  • da je programiranja sicer manj ampak ravno 100% portabilnosti se vedno ni
  • da so skompajlani projektki neverjetno veliki in preveliki za distribucijo preko app stora
  • da je bilo veliko problemov z kompatibilnostjo med samimi verzijami androida... precej buggy vse skupaj
Pa sem rekla klinc to gleda, preveč komplikacij ko pa vendarle lahko vse skupaj implementiram kot mobilno online aplikacijo in dosežem bistveno boljši rezultat z 5x manj truda.

Več o tem pa v naslednji objavi.

nedelja, 10. januar 2016

Springbrook National Park

Včeraj smo sli v Springbrook National Park na pohod. Pridružil se nama je kolesar in svetovni popotnik Žiga Ogorelec. Springbrook national park se nahaja v bližini Gold Coasta in je prijetna izletna točka saj ponuja več pohodnih poti, od kratkih do dolgih. Mi smo ubrali srednjo opcijo in smo hodili približno 2 uri bolj na počasi. Zanimivost je več slapov, med drugim tudi tak ki se preliva v jamo in tvori naravni most. V Springbrooku se lahko ogleda tudi jama z svetlečimi črvi. Posebnost je tudi to da je nacionalni park malo dvignjen in umaknjen v notranjost, ter ima s tem zelo prijetno klimo. Ko je na Gold Coastu izjemno vroč dan, bo v Springbrooku kar nekaj prijetnih stopinj hladneje.

Zanimiva je tudi vegetacija, ki se spreminja od tipičnega evkaliptusnega gozda ki ga pogosto asociiramo z Avstralijo pa do deževnega pragozda, ki je tudi zelo tipičen za Queensland. V potokih je mogoče opaziti jegulje, ki imajo zanimiv življenjski cikel. So ravno obratne od lososov, ki živijo v morjih in se vračajo nazaj v sladke vode rek, da se parijo. Jegulje se parijo v morju in se potem vračajo v sladkovodne potoke in jezera v notranjosti celine.

V preteklih dneh sva tudi gostila mladega popotnika Žigata Ogorelca, ki je z biciklom prepotoval 12,000 kilometrov vse od Slovenije, preko mnogih držav centralne Azije pa vse do Singapurja, od koder je z letalom priletel v Darwin. Kapo mu dol. Več o njegovih dogodivščinah si lahko preberete in ogledate na njegovem blogu: https://ogotrip.wordpress.com/ Celotno pot je prepotoval na bolj ali manj običajnem biciklu.






sobota, 21. november 2015

Need for speed

Ta teden so imeli dirke trikrat... jep, trikrat kot neka magicna stevilka. V zacetku tedna, mislim da ponedeljek, sem se malo utrujeno v poznih urah peljala iz sluzbe. Pa sem sla malo lutat v Aldija, nakupit fasungo. Ob 9h se zaprejo in kot polz sem se premaknila do avta, zlozila stvari notri, in se nameravala odpeljati do bencinske crpalke se po baterije. Pa se peljem po nasi zaspani ulici, ko za menoj zarohni, da sem se v trenutku stresla od soka. Na mali ulici me divje prehiti nek sportni avto, nissan silvia ali nekaj takega. Ma resda sem se peljala kot nedeljski voznik, ker ob taki pozni uri ni bilo prakticno nikogar na cesti, tistih 500m do doma pa tudi nima nobenega smisla divjati. Za sportnim avtomobilom me divje in agresivno prehiti se nek 4WD, ki je bil vsaj 2x vecji od mojega avtomobila. Od presenecenja sem skorajda zajahala plocnik. Norca sta se pred menjo zakadila skozi krozisce, sportnik je hitro sfural se en donut in odpizdila sta dalje. Pod drevesi ju je cakal se tretji zjahan avto in cirkus so uganjali se do naslednjega krizisca. Peljala sem se za njimi proti bencinski crpalki. Pred menoj so zopet agresivno naredili obrat, kurili gume in se zakadili za bencinsko crpalko pod avtopralnico. Kaksno minuto kasneje sem se tudi jaz pripeljala tja po tiste baterije in vse skupaj se mi je zdelo cudno, kot da so se skrivali pod avtopralnico. Ko sem kupovala baterije je zopet zarohnelo in so oddivjali in potem se je tisto rohnenje turbotov slisalo se nadaljnih 10 minut po bliznih ulicah. Na poti do doma sem se jim ognila, a niso mogli biti dlje kot kaksnih 300m v stranskih ulicah. Videla jih sicer nisem, a glede na hrup se sprasujes iz katere stranske ulice se bodo zakadili kot snete sekire.

V cetrtek zvecer isto. Zaspano na kavcu cohljam macka ko me predrami silno rohnjenje. In si mislim, spet ista podivjana mladina, ki mora sprostiti malo adrenalina. Le da je trajalo in trajalo. Rohnenje, kurblanje motorjev, cviljenje gum, cisto blizu, malo dlje, tisina... in cez nekaj minut zopet. Ma kot da bi delali kroge. Znova in znova. Obcasno kurblanje motorja na nasem koncu ni nic nenavadnega, niti me ne moti. K ves kako je, ce mas fajni avto moras tistim konjem vcasih pustit da malo zarezgetajo. Sam kar je pa prevec je pa prevec. Macki so gledali cisto cukasto, jaz sem cakala kdaj se mi bo supra parkirala v dnevni in sosedovemu psu se je cisto trgalo da je lajal v tri krasne. Ker ni kazalo da bo mir in ker sem bila tecne volje sem potem po skoraj eni uri tega huliganstva klicala na vroco linijo za huligane in se sama sebi zdela butasta, da klicem kepe kot neka stara tercijanka ki se pizdi nad nekulturnim obnasanjem mladine s presezkom testosterona. Pa sem jim morala najprej malodane povedati ali nosim tangice ali klasicne spodnje gate in kaksne barve, predno so sploh vprasali kaj se dogaja. Pa se jim rekla da dirkajo noro po ulicah. In so me vprasali kaksne so registerske stevilke. Ja haha, sem jim gladko pribila da ven pa prav gotovo ne bom sla spegat, da me ne zgazijo v palacinko. No pa glej ga zlomka zgleda nisem bila edina ker se je kakih 10 minut kasneje jasno in glasno nad hiso slisal helikopter, verjetno polair, ki ga policija uporablja za lovljenje "nepridipravov". Vrum vrum se je malo umiril, pa spet podivjal, helikopter rohnel in nekaj minut zatem se blip blip policijskih siren. Pol je bil mir.