Zanimivost

Pravkar sem se malo sprehodila po hisi in ugotovila da imava trenutno v uporabi 6 racunalnikov. Od tega je en namizni (moj), en server, en netbook, vsi ostali pa so prenosniki. Ne vem zakaj me to nekako spominja na studentske dni.

Se druga zanimivost pa je... da je na najino ime pisanih 5 vozil, mogoce celo 6. En avto, en 4WD, dva motorja in en (manjkajoci) ute in mogoce tudi ze davno prodani motor, ki kot kaze (celo vecnost) ni bil prepisan na novega lastnika.

Trenutno imava samo 3 macke... tukaj torej nic posebnega.

Danes sem sla do zdravnika na cepljenje in pregled uses, ker na levo uho skoraj nic ne slisim. V usesu imam ocitno dermatitis za kar sploh nisem vedela da obstaja, srbi za popizdit, popraskat se ne mores in ker je notri vse vneto in se koza lusci nic ne slisis. Dobila sem 3. dozo cepiva proti raku na maternicnem vratu, ki je mimogrede brezplacno, proti svinjski gripi pa se nisem hotela cepiti, ker se mi zdi vseskupaj en velik bullshit.

Linky sivilja in Rudijeve igracke

Ze nekaj casa nazaj sem v trgovini na razprodaji kupila ene totalno hude hlace od moje najljubse modne kreatorke Veronice Maine. Edina slaba stran hlac je bila seveda ta, da so mi bile tipicno za vsaj 5cm predolge. Tako so hlace dolgo lezale v omari in vsakic ko sem jih videla sem si rekla da jih moram skrajsat. Ko sem jih koncno prijela v roke in zacela sivati rob sem ugotovila da bom porabila tocno en teden, da skrajsam eno hlacnico, ce seveda zelim naredili lustne male sive. Cisto sem popizdila in preko interneta narocila sivalno masinco za $30. Ko je masinca prispela po posti, je bila seveda taksna da je bil edini kovinski kos na njej igla, a imela je pedal in 5 razlicnih sivov in hlace sem zarobila kot mojster. Nevem zakaj a zaobjel me je strasni val navdusenja nad sivanjem in sem popravila se Rudijeve razparane hlace, mojo kiklo in nekaj drugih kosov oblacil. Nato me je picilo da bi sesila nekaj cisto novega in odsla sem v neko zabaceno trgovino z blagom sredi Logana. Ko sem prisla tja, sem mislila da sem prisla v Meko. Imeli so vse vrste blaga od navadnega bombaza, jeansa, svile do metalnih fancy tkanin... vse skupaj poceni kot sto mater. Kupila sem torej nekaj blaga, zadrge, cvirne in vsega boga.

Po nekem cudnem nakljucju sva sla z Rudijem tisti vikend k prijateljem na BBQ, kjer mi je Anita povedala da je kupila masino da bo svoji hcerki sesila nek kovter al kaj jaz vem kaj in da te masine nic vec ne uporablja ker je z otroci prevec dela (hvalabogu da me to se vsaj 10 let ne caka). Ker sem spila ze nekaj cidrov sem bila cisto korajzna in sem vprasala z izposojo sivalne masine, ki je veliko bolj napredna od moje plastic-fantastic igrace.

V dnevni sobi je torej zrastel moj sivalni studio in Rudi se je pac moral sprijaznit s tem. Po nekaj bolj ali manj uspesnih projektih sem skupaj spravila dva topa in dvoje hlac. Navodila in vzorce sem nasla kar na internetu in z malo prakse sem ze veselo sivala vse zivo - od zadrg do gumbnic.



Masino sem hotela odkupiti od Anite pa je zal ni hotela prodati (ceprav je ne uporablja - kdo bi razumel zenske). Torej je bil edini logicni korak da preljubo masino vrnem in kupim svojo. Z Rudijem sva sla v specializirano stacuno, kjer so mi pokazali nekaj modelov, a sem se ze na prvi pogled zaljubila v zgornjo Brotherjevo NS20 digitalno sivalno masino (pa ne zato ker je pinky). Masinca je v primerjavi z staro mamino masino, ki sem jo kvarila kot otrok in mami kravzljala zivce, pravo cudo tehnologije.

Ker sem si jaz kupila igraco, me je seveda Rudi zvlekel v sosednjo trgovino in kot otrocek cepetal, da bi imel pa nov TV... okay, pa naj bo, tastar je itak ze star pa se analogen. In tako je nov dom dobila se Samsungova LCD televizija... in glej ga zlomka, se najbolj sem je vesela jaz, ker je digitalna in je slika na njej po novem kristalno jasna. V Avstraliji so namrec pred kratkim lansirali digitalne HD kanale. Tak da loh sivam in gledam svoje soap opere kot tipicna gospodinja. Manjka samo se pes in hisa z belo picket ograjco. Nah... just kidding.

P.S. Poroka v decembru je prestavljena za nedolocen cas, ker Rudi zal ni uspel dobiti dovolj dopusta. Jaz se prov nic ne sekiram, ker greva namesto tega mendrat pesek na koralne otoke.

Lenoba? Mogoce se mi pa samo prevec dogaja...

Ne, niso me v sluzbi cisto zalozili z delom, niti se nisem vdrla v zemljo. V preteklem mesecu ali dveh se mi je enostavno dogajalo prevec stvari in sem blog kar malo zanemarila. Numero uno: vreme v Avstraliji je trenutno fantasticno in oblacek na nebu je prava redkost. Septembra sem se koncno spravila delat izpit za avto in ko sem enkrat to opravila, sem sla se po learners permit za motor.

Naslednji korak je bil seveda nakup moje nove mrcinice, ki smo jo po familiarni tradiciji poimenovali Barbie. Je Honda CBF 250, fajn gre in prov lustno brenci. Zanjo sem placala $4600, kupila sem jo od ene middle aged tetke iz outbacka, ki je na njej naredila samo 5000km. Nekaj osnov mi je sicer pokazal Rudi, vendar pa tako ni slo naprej in sem se odlocila da si poiscem instruktorja. P.S. v Avstraliji ni nujno da delas voznjo preko avtosole, lahko te uci kdorkoli, ki ima open licenco za zeljeno kategorijo vozila.



Opravila sem torej vseskupaj nekih 12h voznje in ker je moj instruktor rekel da sem naravni talent, sem bila hitro sposobna opraviti vse vaje brez tezav. Vaje vsebujejo slalom, osmice, super pocasno voznjo, kontrolirano zaviranje, zaviranje v paniki itd. Skratka to je bilo to, neko skisano nedeljo sem sla opravit test in sem sedaj ponosni lastnik odprte licence za avto in resticted licence za motor. Mislim da se od tistega dne se nisem peljala v sluzbo z avtom... z motorjem se namrec pride veliko hitreje pa se parkiranje je enostavno. Seveda so sedaj obvezni tudi vikend izleti z motorjem.

Oranzno nebo, modro sonce...

Danes zjutraj je nebo izgledalo oblačno. "Hja, skoda... eden tistih deževnih dni bo", sem si mislila. Ko sem se peljala v službo se mi je vendarle začelo dozdevati da mogoče ne bo deževalo, pac pa bo le peklensko vlažno. Nekaj čez 10h dopoldne se je vidljivost začela zmanjševati in do kosila je nebo postalo povsem oranzne barve, da je bilo kar strašljivo. Vidljivost je bila zelo nizka, komaj do sosednje stavbe si lahko videl, obzorje centra mesta pa je izginilo v oranžnem puhu.

Vzdušje v pisarni je bilo čemerno in da bi se malo zrelaksirala sem sla ven na "luft", ki ga ni bilo. Zrak je bil nabito poln prahu in težko se je dihalo. Nos in oci so pekle, da me je začela boleti glava in sem jo prav hitro popihala nazaj notri. Pravo presenečenje pa je bilo na nebu. Sonce se je namreč spremenilo v zamegljeno modro kroglo.

Da pojasnim situacijo... jugo-vzhodni del Avstralije od NSW do SEQ je zajel peščeni oblak, ki je do sem prisel iz južne Avstralije, kjer imajo že več let sušo. Močni sunki vetra so v nebo dvignili enormne količine puščavskega prahu, ki je tipične oranžne barve.

Vec o tem dokaj redkem dogodku si lahko preberete na internetu ali pa si pogledate fotografije tukajle:
A dust storm has deposited fine red dust onto Brisbane

Citizenship test

...je uspešno opravljen. Dober teden nazaj sem se preko telefona prijavila na državljanski test, kjer so mi povedali da izpolnjujem pogoje od 12. avgusta naprej, vendar je potrebno zaradi velikega interesa čakati do 6 tednov na termin. V sredo so me okoli kosila poklicali, da imajo nepričakovan prost termin naslednji dan. Ponudbo sem sprejela in si zvečer temeljito prebrala knjižico "Becoming Australian Citizen", ki je na voljo preko interneta tudi v PDF obliki.

Potrebno si je zapomniti nekaj ključnih podatkov o pravicah in dolžnostih državljanov, o vrednotah, o zgodovini Avstralije, ključnih dogodkov, pomembnih oseb in državni ureditvi.

Na test sem prinesla osebne dokumente in ker sem bila malo nervozna mi je prijazna uslužbenka ponudila, da grem test pisati kar med tem ko ona izpolnjuje papirje. Usedla sem se za računalnik in z lahkoto odgovorila na 20 vprašanj v 3 minutah (casa imas 45 minut). Test sem uspešno opravila, le na eno zgodovinsko vprašanje sem odgovorila narobe, vendar ne vem katero.

Sedaj moram le se predložiti rojstni list v angleščini in lahko zaprosim za državljanstvo.

V službi so mi vsi čestitali in imeli smo mini morning tea, da smo proslavili. Vse aussije je seveda zanimalo kakšna so vprašanja. Nekateri so dejali, da verjetno vem vec o zgodovini Avstralije kot povprečen Avstralec. Vprašanja so bila na primer:

• Katerega leta so prvic izobesili Avstralsko zastavo?
• Na katerem dogodku je zmagal konj Phar Lap?
• Kateri del drzavne uprave lahko formira skupina suburbov?
• Kdaj se je začela kolonizacija Avstralije?
• Kateri state je največji glede na površino?
  

Direktor in direktorica

Ce nauste pridni vas bo g. direktorca za usesa

Cas oddaje davčne napovedi je zopet tu. V tem casu je človek seveda raje reven kot bogat, da ga ne boli glava. Ker sva v preteklem letu delala kot zaposlena lahko davčno napoved oddava le kot fizični osebi. Nekaj olajšav seveda imava... kot npr. zdravstveno zavarovanje, šolnine, donacije in podobno. Kljub vsemu pa so nama sodelavci svetovali naj povprašava računovodjo. Ker oba delava kot contractorja, je računovodja svetoval, da odpreva svojo firmo, to je taprav 'pty ltd', namesto 'sole trader' saj lahko tako kot davčno olajšavo uveljavljava tudi stroške za nakup opreme, promocije in podobnega. Dobiček podjetja je seveda obdavčen z 30% kar je precej manj kot okoli 45% davek na dohodek fizične osebe.

Tako sva postala gospod in gospa direktorica :-) Zdaj počasi razumem zakaj je moja mama računovodkinja kdaj cisto histerična. Meni se tudi ze počasi mesa od vnašanja in izdajanja računov v tem gnilem računovodskem programu MYOB. Se dobro da računovodja poskrbi za plače in ostala tax jajca, jaz pa samo basic knjigovodstvo delam.

Zima zima... zelena

Ne vem ali sem se malo polenila, ali pa se mi ob vikendih prevec drugih stvari dogaja in zato malo manj pisem na blog. V Avstraliji je se vedno zima, ki pa seveda izgleda nekako tako kot maj ali september v Evropi. Iz najhujsega smo ven in dolge rokave je treba obleci le se zjutraj in zvecer.

V zadnjem mesecu se je tempo v sluzbi malo upocasnil, ker smo koncali projekt, uspesno seveda. Rudi pa je zamenjal sluzbo in sedaj dela za IBM... torej se mora malo izkazati. Ob vikendih imava precej standardno rutino... moja nogomenta tekma in ostalo, kaksen BBQ vmes itd.

Zadnjic sva sla v Officeworks (mega-papirnica) in na eni izmed polick sem zagledala lustno digitalno video kamerco. Sicer sem totalni amater in se na posnetkih pretezno znajdejo macke, ce so le pripravljene sodelovati, vcasih pa tudi kaksni veliki otroci z velikimi igracami v adrenalinskem parku:



Sicer pa bo Rudi kaj vec napisal o big boys with big toys.