Evo, spet selimo. Tokrat za spremembo samo prijatelje, Matt in Tes sta se odlocila preseliti v novo hiso na North side-u, pravita, da je sedanji apartment premali za dve macki. :)
Najin lease se iztece konec leta, pa bova videla, kaj bo, ali podaljsava ali kupiva hiso, bo kar bo.
Se spomin, ko sva se prvice selila, sva imela dva kufra robe, naslednjic pol tovornjakca, nazadnje pa, akhm, 3 tovornjake pa 7 prevozov z 4wd. Krame polna hisa, ce se sedajle selive, lahko se kaka dva tovornjaka dodam k stevilki. Vecja kot je hisa, vec robe se nabere.
Anyway, sobota bo delovni dan, bodo hotdogi pa kava cakala, pravita. Zenske sta se pa odlocile, da gresta raje nakupovati cunje, midva bova pa delala, damn.
Četrtek, 2 julij 2009
Ponedeljek, 8 junij 2009
Pocasi lezemo proti 2. obletnici
Počasi se bližava drugi obletnici najinega bivanja v Avstraliji. Se dobra dva meseca. Retrospektiva je seveda skrajno zanimiva, kar vedo tudi redni spremljevalci tega bloga. Od začetne navdušenosti, urejanja osnovnih življenjskih zadev kot so stanovanje, služba, Medicare kartice, bančni računi, učenja angleščine, prilagajanja na novo življenje, do prvih opeklin, negativnih izkušenj, kriminalke tako rekoč, naukov življenja, do vzpona, napredovanja v karieri, finančne stabilizacije, roadtripov, navezovanja novih prijateljstev in tako najprej.
Po dveh letih bivanja se kvalificirava za pridobitev državljanstva in tu sem se malo zamislila. Dve leti sta za nekatere dolga, za druge kratka doba. Zanimivo se mi zdi, da imam občutek, da je minilo v tren oka, a obenem se počutim skoraj tako kot da tu živim ze celo večnost. Tu sem doma.
Nekateri bi rekli, da v meni ni ljubezni do domovine, da v meni ni patriota. Delno res. Medtem, ko mi dol visi za politiko, da se v marsičem ne strinjam s tem kaj se s Slovenijo dogaja, mi je vendarle mar za narod, za kulturo in splošno dobrobit Slovencev. Avstralci me pogosto vprašajo, da jim povem kaj v slovenščini, da jim povem kaj o Slovencih in Sloveniji, da jim povem kaj o kulinariki. Takrat mi besed prav gotovo ne zmanjka in ze marsikoga sem peljala na virtualni tour Slovenije preko interneta. Mislim, da če bi imela otroke, bi jih prav gotovo učila slovenščine, dvojezičnost ni nikoli slaba stvar.
A Slovenija ni edina, ki je v mojem srcu, kajti zanima me tudi prihodnost Avstralije in Avstralcev in tudi tu me boli, ko vidim kje sistem ni popoln in tudi tu se najdejo pokvarjeni ljudje, ki izkoriščajo luknje. Zaenkrat do tega se nisem upravičena, a lahko rečem, da sta v mojem srcu dve domovini. Ena nativna in druga pridobljena.
In tu bom počasi zaključila. Ker slabosti v posedovanju dvojnega državljanstva zaenkrat ne vidim, mislim, da ni ovir za pridobitev avstralskega. Potrebno bo opraviti državljanski test in zaprisego. In to je to kolikor vem.
Po dveh letih bivanja se kvalificirava za pridobitev državljanstva in tu sem se malo zamislila. Dve leti sta za nekatere dolga, za druge kratka doba. Zanimivo se mi zdi, da imam občutek, da je minilo v tren oka, a obenem se počutim skoraj tako kot da tu živim ze celo večnost. Tu sem doma.
Nekateri bi rekli, da v meni ni ljubezni do domovine, da v meni ni patriota. Delno res. Medtem, ko mi dol visi za politiko, da se v marsičem ne strinjam s tem kaj se s Slovenijo dogaja, mi je vendarle mar za narod, za kulturo in splošno dobrobit Slovencev. Avstralci me pogosto vprašajo, da jim povem kaj v slovenščini, da jim povem kaj o Slovencih in Sloveniji, da jim povem kaj o kulinariki. Takrat mi besed prav gotovo ne zmanjka in ze marsikoga sem peljala na virtualni tour Slovenije preko interneta. Mislim, da če bi imela otroke, bi jih prav gotovo učila slovenščine, dvojezičnost ni nikoli slaba stvar.
A Slovenija ni edina, ki je v mojem srcu, kajti zanima me tudi prihodnost Avstralije in Avstralcev in tudi tu me boli, ko vidim kje sistem ni popoln in tudi tu se najdejo pokvarjeni ljudje, ki izkoriščajo luknje. Zaenkrat do tega se nisem upravičena, a lahko rečem, da sta v mojem srcu dve domovini. Ena nativna in druga pridobljena.
In tu bom počasi zaključila. Ker slabosti v posedovanju dvojnega državljanstva zaenkrat ne vidim, mislim, da ni ovir za pridobitev avstralskega. Potrebno bo opraviti državljanski test in zaprisego. In to je to kolikor vem.
Torek, 2 junij 2009
Maaaamaaaa... poslji tople stumfe
Junij, zima, junij, zima... nekako ne gre skup. Ohladilo se je in ze veselo zgeva klimco, da nama je toplo. Ko sem sla v sluzbo je bilo sonce in toplo, ko sem koncala je bila ze noc in mrzlo kot hudic. Da ne omenjam tega da so v stavbi kjer delam pozabili preklopiti klimo na "zimsko" stanje in je mrzlo kot v industrijski hladilnici. Cisto premrzlo za moj okus. Pa druga stvar ki je v zimskih mesecih skrajno moteca je tropskih komaj 10.5h svetlobe na dan. Sonce zaide ob 5h popoldne... pozimi poleti ob cca 7h zvecer.
Tople stumfe rabimo, to je to.
Tople stumfe rabimo, to je to.
Nedelja, 24 maj 2009
Auto drama
Pretekli teden res nisva imela srece z avtomobili. Ko sem sla v sluzbo, sem avto parkirala v stranski ulici kot vedno. Stisnjenega ob rob kolikor je le mogoce. Ko sem se zvecer pripeljala domov pa sem opazila, da ga je nekdo posteno trescil in mi razbil zadnjo luc. Ah... casi gentlemanskosti in postenosti so mimo, torej kaksnega listka z telefonsko stevilko ni bilo za pricakovati.
Rudi pa je sel sredi tedna na faks z Pajerotom, tankal poln kesel bencina in se povsem normalno pripeljal domov. Naslednje jutro avto je avto vzgal in je le bolno kasljal. Hmm... weird. Najprej sva mislila, da je tankal bencin z vodo, ker je pac tako dezevalo. Avto mu je po kakih 15 minutah uspelo spraviti v garazo. Upala sva da se bo odcedil in posusil in spet veselo delal. Naslednji dan ni bilo nic bolje, kvecjemu slabse, masina je delala a je proizvajala le sibko kasljanje, kot da pol cilindrov ni delalo. Da sva dala avto v garazo je bilo pravzaprav malo neumno, ker tako nisva mogla poklicati tow trucka, da ga pelje do mehanika. Tri in pol tonskega dzipa pac ne mores spustiti po klancu navzdol brez garancije da bo masina in s tem tudi zavore delovala. Pa sva poklicala mehanika, ki pride kar k tebi na dom. Decko je avto razmontiral kar v garazi in ugotovil, da je kapljico po kapljico puscal hladilni sistem in namocil vse senzorje.
Ah... kaj cmo, takle mamo.
Da pa druzine in prijateljev ne bo skrbelo naj zopet poudarim da zaradi poplav nisva prizadeta. Najhujsa stvar ki se je prejsni teden zgodila, je bilo to, da je pri nas v sluzbi voda v potoku tekla po jasku za dvigalo in poplavila kletni del jaska. Nekaj casa smo se tako vozili gor in dol po v namocenem liftu in pac nismo sli v klet, potem pa je vrli hisnik sklenil da je poplavljen lift vendarle prenevaren za health & safety, da ne bo kdo upravnika stavbe tozil, ce mu spodrsne ali pa ce koga skuri elektrika in je lift izklopil.
Rudi pa je sel sredi tedna na faks z Pajerotom, tankal poln kesel bencina in se povsem normalno pripeljal domov. Naslednje jutro avto je avto vzgal in je le bolno kasljal. Hmm... weird. Najprej sva mislila, da je tankal bencin z vodo, ker je pac tako dezevalo. Avto mu je po kakih 15 minutah uspelo spraviti v garazo. Upala sva da se bo odcedil in posusil in spet veselo delal. Naslednji dan ni bilo nic bolje, kvecjemu slabse, masina je delala a je proizvajala le sibko kasljanje, kot da pol cilindrov ni delalo. Da sva dala avto v garazo je bilo pravzaprav malo neumno, ker tako nisva mogla poklicati tow trucka, da ga pelje do mehanika. Tri in pol tonskega dzipa pac ne mores spustiti po klancu navzdol brez garancije da bo masina in s tem tudi zavore delovala. Pa sva poklicala mehanika, ki pride kar k tebi na dom. Decko je avto razmontiral kar v garazi in ugotovil, da je kapljico po kapljico puscal hladilni sistem in namocil vse senzorje.
Ah... kaj cmo, takle mamo.
Da pa druzine in prijateljev ne bo skrbelo naj zopet poudarim da zaradi poplav nisva prizadeta. Najhujsa stvar ki se je prejsni teden zgodila, je bilo to, da je pri nas v sluzbi voda v potoku tekla po jasku za dvigalo in poplavila kletni del jaska. Nekaj casa smo se tako vozili gor in dol po v namocenem liftu in pac nismo sli v klet, potem pa je vrli hisnik sklenil da je poplavljen lift vendarle prenevaren za health & safety, da ne bo kdo upravnika stavbe tozil, ce mu spodrsne ali pa ce koga skuri elektrika in je lift izklopil.
Ponedeljek, 18 maj 2009
Playing soccer... em... rugby
V soboto smo imele bejbe spet fuzbal tekmo. Phew... dlje casa kot igram ta sport, raje ga imam. Spehec v nogah mi spet pocasi puhti.
No, na tekmo sem uletela malcek pozno in coach me je takoj poslal na igrisce. Igrale smo proti zloglasni ekipi iz Beenleighja. Po domace povedano - bogani. Punce so vrescale, skoraj vse pa so bile kot 3-delne omare. Moje igralke so me opozorile, da naj se jih ne ustrasim. Kako hudica naj se ne ustrasim teh juggernautov. Tecem proti zogi, bam jo fasem z leve, z desne in se od uzadaj, naredim dvojno salto in priletim na tla. Auch, boli koleno, boli rit. Ref ne zapiska, igra gre dalje. Ista situacija se ponavlja vsakic ko se zazenem za zogo, me odbije kot pinball zogco. Dost mam tega, ob naslednjem sprintu se otrdim kot skala in pokosim par omar, nato salta cez njihovo igralko, obe se zloziva po tleh. Ko si trd, nisi vec bouncy, si bolj kot kegel, spustim en fuck. Ref zvizga in pride do mene, namiguje da sem naredila favl pa da ne bo zvizgav ker sva ble obe grobe pa da naj malo manj preklinjam. Ja kaj se. Naredi en dropball, omara se zazene a ni prevec okretna, dobim zogo in fasem omaro iz desne. Zakaj ni piskal tokrat.
Ob polcasu mu punce razlozijo da je ref pravzaprav coach od nasprotne ekipe. Hmm... to pa ni ravno posteno, si mislim.
Igra se je tako nadaljevala do konca. Prekleto, navajena sem igrati fuzbal, ne pa rugbya. You know, the point is in the feet, skills with the ball, not brute force. Beenleigh je sicer zmagal z 1:0 kar je ubistvu dobro za nas, ker je ta ekipa zmagala vse tekme do sedaj in zabili so vec 10 golov, sami pa so kasirali samo 1. Danes sem plava od glave do pet, ramenski obroc imam prav gotovo skompresiran, a sem pravzaprav vesela da nimam polomljenih vseh kosti v telesu. Upam da naslednjic dobimo uradnega refereeja.
No, na tekmo sem uletela malcek pozno in coach me je takoj poslal na igrisce. Igrale smo proti zloglasni ekipi iz Beenleighja. Po domace povedano - bogani. Punce so vrescale, skoraj vse pa so bile kot 3-delne omare. Moje igralke so me opozorile, da naj se jih ne ustrasim. Kako hudica naj se ne ustrasim teh juggernautov. Tecem proti zogi, bam jo fasem z leve, z desne in se od uzadaj, naredim dvojno salto in priletim na tla. Auch, boli koleno, boli rit. Ref ne zapiska, igra gre dalje. Ista situacija se ponavlja vsakic ko se zazenem za zogo, me odbije kot pinball zogco. Dost mam tega, ob naslednjem sprintu se otrdim kot skala in pokosim par omar, nato salta cez njihovo igralko, obe se zloziva po tleh. Ko si trd, nisi vec bouncy, si bolj kot kegel, spustim en fuck. Ref zvizga in pride do mene, namiguje da sem naredila favl pa da ne bo zvizgav ker sva ble obe grobe pa da naj malo manj preklinjam. Ja kaj se. Naredi en dropball, omara se zazene a ni prevec okretna, dobim zogo in fasem omaro iz desne. Zakaj ni piskal tokrat.
Ob polcasu mu punce razlozijo da je ref pravzaprav coach od nasprotne ekipe. Hmm... to pa ni ravno posteno, si mislim.
Igra se je tako nadaljevala do konca. Prekleto, navajena sem igrati fuzbal, ne pa rugbya. You know, the point is in the feet, skills with the ball, not brute force. Beenleigh je sicer zmagal z 1:0 kar je ubistvu dobro za nas, ker je ta ekipa zmagala vse tekme do sedaj in zabili so vec 10 golov, sami pa so kasirali samo 1. Danes sem plava od glave do pet, ramenski obroc imam prav gotovo skompresiran, a sem pravzaprav vesela da nimam polomljenih vseh kosti v telesu. Upam da naslednjic dobimo uradnega refereeja.
Ponedeljek, 11 maj 2009
Fashion statement
V soboto me je Rudi končno uspel zvleci v shopping center. Preganjal me je brez pretiravanja kar nekaj tednov - je namreč ze skrajni cas, da si kupim nova očala. Sprva sem nameravala okvirje poslati v Slovenijo, da mi zamenjajo stekla, ker sem namreč sla v OPSM in so mi dali quote - $280 za menjavo stekel, cisto navadnih brez kakršnikoli filtrov. Too much.
Ker pa sva lani vzela private health insurance mi pretezni del stroškov z očali pokrije zavarovalnica.
Sla sva torej v prvo optiko - Optical Superstore. Na televiziji se oglašujejo kot 100% aussie company in besno pljuvajo cez Specsavers. Okay... imeli so nekaj luštnih okvirjev in sem si enega izbrala. Ko sem odšla do pulta so tam delale sam Kitajke. Rudi je takoj omenil, da je bila "tamala" dobra ker je imela super ogromne joske... kaj takega zenske pac ne opazimo tako hitro haha. Hotela sem da mi dajo ista stekla kot jih imam v obstoječih ocalah pa je prodajalka rekla da to ne bo slo, da rabi recept. Ker sem pregled ze delala v OPSM, je poklicala tja, kjer so rekli da nimajo casa. Torej je Kitajka hotela, da se enkrat delam pregled pri njih in seveda za to plačam. Ja pa kaj se.
Le nekaj korakov naprej je bila optika Specsavers in bila sem precej vesela, da sem sla pogledat tudi tja. Ker so namreč prodajali dvoje ocal za ceno enih in sem si tako lahko izbrala se sončna očala za isto ceno kot bi jo placala v Optical Superstore. Kul... izberem torej dva lustna okvirja. Prodajalca so napotili cez hodnik v OPSM povprašat za moj prescription. Pa so v OPSM očitno nekaj zasrali ko so delali pregled in niso vnesli podatkov za očala, pac pa samo za lece. Specsaverji so mi torej ponudili da mi zastonj naredijo hiter pregled, da bodo stekla res natančna.
Ko bodo očala pripravljena jih lahko pridem iskat... to pa v Avstraliji traja malo dlje kot smo navajeni v Sloveniji. Pri svojem bivšem optiku sem "umetne oci" vedno dobila v roke ze naslednji dan in mi tako ni bilo treba "slepi" bluziti po svetu. V Avstraliji pa to traja vsaj 7-10 dni, ker vsa stekla vgrajujejo v Sydneyu oz. v večjih centrih, čudno a tako je.
V ena očala sem si dala vgraditi lece s crystal clear filtrom, da bodo boljša za delo z računalnikom, v druga očala pa transitions stekla, ki spreminjajo zasencitev glede na kolicino svetlobe in bodo tako lahko tudi soncna ocala.
Ker pa sva lani vzela private health insurance mi pretezni del stroškov z očali pokrije zavarovalnica.
Sla sva torej v prvo optiko - Optical Superstore. Na televiziji se oglašujejo kot 100% aussie company in besno pljuvajo cez Specsavers. Okay... imeli so nekaj luštnih okvirjev in sem si enega izbrala. Ko sem odšla do pulta so tam delale sam Kitajke. Rudi je takoj omenil, da je bila "tamala" dobra ker je imela super ogromne joske... kaj takega zenske pac ne opazimo tako hitro haha. Hotela sem da mi dajo ista stekla kot jih imam v obstoječih ocalah pa je prodajalka rekla da to ne bo slo, da rabi recept. Ker sem pregled ze delala v OPSM, je poklicala tja, kjer so rekli da nimajo casa. Torej je Kitajka hotela, da se enkrat delam pregled pri njih in seveda za to plačam. Ja pa kaj se.
Le nekaj korakov naprej je bila optika Specsavers in bila sem precej vesela, da sem sla pogledat tudi tja. Ker so namreč prodajali dvoje ocal za ceno enih in sem si tako lahko izbrala se sončna očala za isto ceno kot bi jo placala v Optical Superstore. Kul... izberem torej dva lustna okvirja. Prodajalca so napotili cez hodnik v OPSM povprašat za moj prescription. Pa so v OPSM očitno nekaj zasrali ko so delali pregled in niso vnesli podatkov za očala, pac pa samo za lece. Specsaverji so mi torej ponudili da mi zastonj naredijo hiter pregled, da bodo stekla res natančna.
Ko bodo očala pripravljena jih lahko pridem iskat... to pa v Avstraliji traja malo dlje kot smo navajeni v Sloveniji. Pri svojem bivšem optiku sem "umetne oci" vedno dobila v roke ze naslednji dan in mi tako ni bilo treba "slepi" bluziti po svetu. V Avstraliji pa to traja vsaj 7-10 dni, ker vsa stekla vgrajujejo v Sydneyu oz. v večjih centrih, čudno a tako je.
V ena očala sem si dala vgraditi lece s crystal clear filtrom, da bodo boljša za delo z računalnikom, v druga očala pa transitions stekla, ki spreminjajo zasencitev glede na kolicino svetlobe in bodo tako lahko tudi soncna ocala.
Nedelja, 10 maj 2009
Are ya girls working?
Z sodelavkami v službi se krasno razumem in gremo sem pa tja kdaj kakega pokadit za stavbo. Prejšnji teden pa se nas je zbralo na kupu malo več in smo sle med odmorom za malico kakih 200 metrov down the road v lokalni supermarket po sendviče. Ker je bilo luštno vreme, sonček itd. smo se sedle na klopco za supermarketom. Ta klopca je cisto navadna, lepo urejena, poleg nje je telefonska govorilnica in supermarket, čez cesto pa pivnica. Ko smo tako jedle malico in kadile cigarete se je poleg nas ustavil prvi ute, ki je nekaj minut samo pogledoval proti nam in nato odpeljal. Pripeljal se je drug avto ki se je ustavil kaka dva metra stran, spet čakal.... in odpeljal. Pa se pripelje tretji ute, z smetiščem na prikolici, spet čaka in pogleduje proti nam. Meni je bilo sicer kristalno jasno kaj se dogaja, ker sem dekleta na tem voglu videla ze prej. Pa vendarle smo bile vse nadpovprečno lepo urejene in s službenimi karticami okoli vratu.
Pa očitno temu tradiju ni kapnilo, in je odprl okno avtomobila in najbolj čedno svetlolaso dekle vprašal če "delamo". Priceless... izrazi na obrazih sodelavk so bili presenečeni in skupaj smo bruhnile v huronski smeh.
Pa očitno temu tradiju ni kapnilo, in je odprl okno avtomobila in najbolj čedno svetlolaso dekle vprašal če "delamo". Priceless... izrazi na obrazih sodelavk so bili presenečeni in skupaj smo bruhnile v huronski smeh.
Naročite se na:
Objave (Atom)
