ponedeljek, 02. maj 2016

Ukradli so mi avto!

Ma le dobrih 6 tednov nazaj sem kupila nov avto, ker sem koncno v zivljenju hotela imeti enega takega frisnega, z vso moderno varnostjo, tehnologijo in solidnim prostorom. Nakup svoje Nise sem skrbno nacrtovala in je trajalo vsaj en mesec preden sem se odlocila kateri model hocem kupiti in kako celoten nakup izpeljati. Ko so mi avto dostavili sem bila srecna kot en mali hrcek. Avto je lepo disal po novem, peljal se je tako da sem jaz predla zraven, zelo prakticen z veliko prostora, muzika je spilala direktno iz telefona, s Polono sva hodili na izlete. Vsakic ko sem pogledala Niso sem bila vsaj malo vesela, ker je avtomobilcek enostavno lustkan za pogledat.

Fast forward na sredo ta teden. Z Rudijem se pripeljeva domov iz sluzbe in kot obicajno odpreva garazna vrata z daljincem. Pa Rudi rece, ja kje je pa avto?! Ojojoj, pred ocmi se mi je kar stemnilo. Od spredaj hisa zgleda normalno, kot da se ni nic zgodilo. Grem notri, v glavni prostor in itak - en proklet kurac je vlomil skozi zadnja vrata. Macke so prilezle iz svojih skrivalisc in prestraseno gledale. Se malo pogledam po hisi in k sreci vsaj ni videti kot totalen kaos, malo prebrskano. Pred vrati od spalnice pa najvecji sok. Vlomilec/vlomilci so iz kuhinje vzeli najvecji noz in ga ocitno uporabili medtem ko so brskali po hisi. Na koncu pa so ga pustili na omarici pred spalnico. V glavi se mi je kar stemnilo in pomislila sem na scenarije, ki so se hujsi kot da da prides domov in najdes hiso vlomljeno. Vcasih delam od doma - kaj ce bi bila doma medtem ko je vlomilec vlomil v hiso - bi se mi pritihotapil za hrbet in mi grozil z mesarskim nozem? Kaj ce bi nehudega sluteca spala v spalnici medtem ko se 2 metra stran nekdo tihotapi naokoli z nozem. Ce so odloceni da te oropajo jih tudi dejstvo da si doma ne ustavi - taksni psihopati so pripravljeni narediti marsikaj. Zaobjela me je taka panika da nisem mogla ne dihati ne razmisljati in sem postala cisto histericna. Telefonske stevilke od policije najprej sploh nisem mogla vtipkati v telefon, ko mi je koncno uspelo se mi je zdelo kot da je trajalo celo vecnost preden sem jim uspela povedati kaj se je zgodilo, kje sem doma in jih prosila naj posljejo patruljo.

Na zacetku je bilo ocitno da so ukradli avto in sicer so enostavno prebrskali hiso, nasli kljuce in se odpeljali. Kasneje sem opazila da so ukradli se nekaj malega denarja in dokumente od avta, drugih vrednih stvari pa k sreci ne. Ne vem kako naj to interpretiram - kot da so vlomili specificno samo za to da ukradejo avto. Ceprav si ne predstavljam kako so si predstavljali da se bodo s tem okoristili. V Avstraliji je namrec zelo tezko prodati avto ce nisi lastnik, ampak dopuscam moznost da imajo kriminalci druge metode za katere ne vem. Policisti so tudi povedali da vcasih ukradejo avto enostavno za to da se z njem vozijo okoli ali pa da ga uporabijo za druga kriminalna dejanja.

O drugih detajlih ne bom govorila ker mislim da je bolje da policija opravi svojo preiskavo in upam da te lopove vse polovijo in zaprejo. Prasci ti povzrocijo tak stres da mislis da se ti bo zmesalo. Naslednji dan sem se malo pomirila, ko sem slisala nekaj pozitivnih novic od policistov. Sem upala da je to to in da sem mentalno prestala situacijo pa sem danes dojela, da se ti tak dogodek kar nepricakovano priplazi v zavest kot nek flashback in si spet na robu panicnega napada zaradi negotovosti. Ponoci ne spis dobro, po glavi ti grejo scenariji - realni ali nerealni, kaj ce bi se zgodilo to ali ono, kaj ce pridejo nazaj, kaj ce se se kaksen kurac odloci da vlomi, bodo nasli avto neposkodovan, predstavljas kaksni so njihovi obrazi, kako fuknjeni so v glavo, sprasujes se ce so te opazovali ze dneve pred vlomom in podobna jajca. Res ne privoscim nikomur.

torek, 05. april 2016

Rueda de Casino

Ples je lepota, eleganca, sprostitev. Vesela sem da sem ga zopet našla. Od nekdaj sem rada plesala, se razmetavala, tancala in štancala. Pred 6. tedni me je prijatelj slučajno prosil, da peljem njega in njegovo hčerko na plesni tecaj in potem njegovo hčerko odpeljem nazaj domov, ker je moral se nekam it. V avtu me je prepričeval da bi tudi jaz probala in me skoraj prepričal. Potem je poskušal nagovoriti se učiteljico da mi dovoli poskusiti pa ni bila ravno navdušena ker bi potem lahko vsak pejnevrit malo na hojladri poskušal, jaz pa tudi nisem bila ravno navdušena nad tem da bi morala plačati za cel tečaj ce sploh nisem ziher da je to nekaj kar lahko speljem. Potem sem tam kumrno sedela in gledala druge kako plešejo. Bolj kot sem gledala, bolj se mi je zdelo imenitno. Na koncu so mi dali fotoaparat v roke in me prosili ce lahko stisnem par fotk. Nekaj zategnjenega v meni se je upiralo ideji da je ples zame, a me je vleklo premočno.

Pa sem se naslednji teden pobrigala da sem plačala za tečaj in se naslikala na 2. lekciji. Polomija totalna! Pojma nisem imela kaj delam, povrhu pa me je se komolec svinjsko bolel. Znala nisem niti osnovnih korakov, nekaj so me poskušali vrteti po plesišču pa je vse skupaj izpadlo tako kot da bi vlekel šajtrgo brez kolesa sem in tja. Na poti domov sem se skoraj scmerala v avtu da je to pretežko in da ni zame. Bila sem na robu tega da obupam in vrzem puško v koruzo.

Pa me je učiteljica kontaktirala na Facebooku, ce mi lahko kako pomaga in sem priznala da sem na robu tega da obupam ampak da bom vztrajala. Povabila me je k sebi domov (!!!) da mi pokaze osnove. Vse skupaj se mi je zdelo prevec prijazno ampak sem sprejela - ko ti nekdo tako radodarno ponudi nekaj, sprejmeš in se globoko zahvališ. Tretji teden je bilo ze super, naporno kot hudič ampak super.

4., 5. in 6. teden je z mene odpadla fasada. Ajde dobro, korake se pomendram ampak hej tak pac je, odmendraš in greš dalje. Začela sem se smejati, uživati, se sproščati, življenjska energija tece, plavam v endorfinih.

Po 6. tednih smo imeli grand finale - flashmob rueda de casino ali laično povedano "kubanska salsa v krogu". Najprej smo se ob 2h popoldne dobili v parkcu za generalko, potem smo jo odpeketali do kraja zločina, uprizorili 14 minutni flashmob na Southbanku v Brisbanu, ga zafeštali v nekem baru in potem se 4 ure štancali v španskem klubu. Podplati so se mi skoraj vneli.

Prilagam se video našega flashmoba.

torek, 01. marec 2016

Tekoce novice #4

Se dober mesec pa se zaključi moja 6-mesečna poskusna doba. To je šele moja 2. redna služba v življenju, kjer sem zaposlena kot full time employee. Razloga da ne bi podaljšali ne vidim. Dobila sem zelo pozitiven feedback od stranke in sodelavcev, napravila dober profit in imam pred seboj dolg pipeline dela. Zadnji mesec mi je delo zelo zanimivo. Prej sem delala na dveh projektih, ki so bili bolj ali manj standardizirani. Prvi je bil sicer totalni kaos in so me vrgli v projekt, ki je bil precej globoko zafuran, predvsem zaradi tehnične arogance. Nekako smo ga le postavili nazaj na noge in spravili čez cilj. Drugi projekt je bil "back to the future". Upgrade sistema ki sem ga kot pogodbenik zapustila tam nekje leta 2012. Sicer sem imela precej proste roke glede tega kako sem projekt speljala, a vendarle je bil nekako nekompliciran in zato nekoliko manj zanimiv. Sistem je bil praktično točno tak kakršnega sem zapustila, serverji se iz paleozoika (Windows Server 2003), verzija platforme iz leta 2009, vse počez pa nameštrani razni fix-i da je vse skupaj drzalo vodo. Edina res butasta stvar je bila da se je bilo potrebno voziti h klientu, ker je transport z vlakom trajal 2 uri, z avtom pa le 30 minut.
Začetek februarja sem bila cca 1 teden "na klopci", pa ni dolgo trajalo da sem ustvarila svoje delo in je bil management precej navdušen. Sedaj imamo konstanten tok dela zame in se za dva druga konzultanta. Dobra stvar novega toka dela je da sem v vlogi arhitekta in da se gre predvsem za generiranje novega dela, discovery in inicializacijo projektov, kjer imam dobre šanse da hitro napredujem v principal consultanta. Na hitro sem spekla se eno certifikacijo.

Mačke so zdrave in crkljive. Kura Nina zopet nosi jajca (po 2-mesečni pavzi), Psiho pa se je dokončno upokojila. Upokojenka se je odločila da bo nehala nest jajca le po dobrih 2 letih, kar me je malo presenetilo, ker naj bi kure bile produktivne tudi tja do 4 leta. Te hibridne sorte pa se menda hitro "iztrošijo", ker v prvih dveh letih tako neumorno nosijo jajca.

Za konec delim se zgodbo "medicinska saga o komolcu". Nekega jutra sem se zbudila z majhno odrgnino na komolcu za katero nisem vedela od kod se je pojavila. Vse skupaj je bilo veliko mogoče za nekaj milimetrov. Naslednji teden sem hrastico nekajkrat butnila ob pisalno mizo, da je malo kri tekla. Pa si nisem kaj dosti mislila o temu in sem gor nalepila en flajster. Vmes sem flajster seveda menjala in malo pošpricala z razkužilom. Fast forward skoraj 3 tedne. Popoldan sem se v sluzbi nekaj slabo počutila in proti večeru vedno slabše. Komolec me je začel boleti kot hudič, postal je otečen. Ponoči me je tako bolelo da praktično nisem mogla spati, začela sem se potiti in se počutiti kot da imam gripo. Naslednje jutro sem sla v službo in bolečina je bila praktično neznosna. Sodelavec je rekel da sem cisto rdeča in potna v faco. Sledil je hiter obisk pri zdravnici, ki jo imamo v isti stavbi. Praska je bila se vedno videti le površinska, le da je bila velika že za 2x2cm in gnojna, okoli komolca pa sem razvila rdečo oteklino z dobro vidnim robom (20cm). Zdravnica je vzela bris, zmerila temperaturo (itak vročina), predpisala antibiotike in potem je medicinska sestra vse skupaj sprala in zaflikala. Čez nekaj dni so me poklicali da imam infekcijo z staph bakterijo, ampak k sreči ne tako, ki je odporna na antibiotike. Ko sem se malo več mentalnega napora investirala v odkrivanje vira te infekcije mi je prišlo na misel da sem takrat ko sem prasko staknila, čistila akvarij in kuhinjska tla. Nekako logična razlaga je da sem pokasirala ne tako zelo nedolžno bakterijo ki se je odločila da se bo razmnožila v komolcu. Kdo bi si mislil, da lahko iz navadne praske rata tako sranje. Sele po 5 dneh antibiotikov je rdeča obroba obledela, čeprav je komolec se vedno vroč na dotik. Nauk zgodbe: poškodbe staknjene v umazaniji, čeprav površinske, sanirajte z zajetno dozo razkužila takoj, in ne šele po tem ko se vse skupaj svinjsko zagnoji.

nedelja, 14. februar 2016

Kulturni dan Franceta Prešerna

Prejšnjo nedeljo smo v klubu Planinka v Brisbanu praznovali pustovanje in kulturni dan Franceta Prešerna. V sklopu Slovenian Language and Culture Association Queensland smo organizirali tudi kratek kulturni program, da smo poživili dogodek. V klubu Planinka so za nas pripravili kosilo, med tem pa je Jerneja Svetičič naredila prezentacijo življenja in dela Franceta Prešerna. Zrecitirali smo tudi nekaj njegovih poezij in nadvse izvrstno je bilo da so pri recitalu sodelovali tudi učenci iz nase jezikovne šole. Čestitke za izjemen pogum, saj je recitiranje Prešernovih poezij za nekoga ki se slovenščine šele uči, kar velik podvig. Da so program razumeli vsi smo ga istočasno izvajali v slovenščini in angleščini.
Na koncu programa smo odigrali tudi kratko dramsko predstavo Povodnega moža, ki je bila strašno zabavna in je na koncu požela aplavz. Prilagam video zadnjega dela programa, preostanek pa moram se zmontirati.


nedelja, 17. januar 2016

App za učenje slovenščine #2

Nekje konec novembra sem se lotila programiranja in tja do konca decembra sprogramirala vesga boga. Nastala je aplikacija Learn Slovenian za učenje slovenščine. Ima vse osnovne funkcije za učenje in urejanje vsebine. Prostovoljci so mi pomagali tudi pri urejanju vsebin in testiranju.


Ideja aplikacije je ponuditi ohlapno povezane lekcije, ki gradijo besednjak in postopoma učijo slovničnih pravil. Lekcije so v grobem urejene po zahtevnosti stopnji, od lažjih proti bolj zahtevnim. Lekcije učencu ponudijo kvize, ki so po pametnem algoritmu zgrajeni iz vsebine lekcije – torej je ob večkratnih ponovitvah iste lekcije le ta vsakokrat malo drugačna, da je vsebina bolj raznolika.

Vizija projekta je ponuditi online platformo za učenje slovenščine in spoznavanje slovenske kulture. Na voljo je globalno, vsem ki jih zanima učenje ali vadba slovenščine. Lahko je uporabljena kot samostojni učni pripomoček ali pa jo uporabljajo učitelji slovenščine kot tujega jezika kot dodatni pripomoček. Postopoma se bodo dodajale nove lekcije, z vedno bolj bogato vsebino, boljšimi razlagami slovničnih pravil, razširjeno vsebino (npr. audio-video posnetki), prepoznavanje govora itd. Tehnologija, ki jo uporabljamo pri razvoju stremi k temu, da je aplikacija uporabna na širokem naboru naprav, ki jih ljudje danes uporabljajo – namizni računalniki, tablice in telefoni. V tem se aplikacija bistveno razlikuje od drugih, ki so ze na voljo, saj je po naših raziskavah edina, ki optimalno funkcionira na mobilnih napravah. Aplikacija je tudi razvita po standardu WCAG z AA stopnjo, ki stremi k temu da je stopnja uporabnosti in dostopnosti visoka za osebe z omejitvami (slepota, slabovidnost, motorične težave, gluhota, epilepsija, disleksija, kognitivne težave itd.)

Trenutno so na voljo naslednje funkcije:
  • Urejanje vsebin in oblikovanje lekcij za učitelje 
  • Učitelji lahko dodajajo besede in stavke s prevodi, naložijo vizualni material itd. 
  • Pri lekcijah se lahko dodaja opise lekcij in navodila za učence, ki razložijo slovnična pravila
  • Učenci se lahko učijo po posameznih lekcijah in pri tem vidijo svoje rezultate
  • Rezultati učencev se shranjujejo in jim aplikacija pri ponovnem obisku pokaže katere lekcije so ze dokončali
  • Na voljo je 11 različnih tipov nalog:
    • izbira pravilne besede,
    • prevod besede iz/v slovenščine/angleščino, 
    • prevod stavka iz/v slovenščine/angleščino
    • iskanje parov besed, 
    • izbira pomena besede s sličico 
    •  izbira pravilne manjkajoče besede v stavku 
  • Integracija z e-govorcem (projekt Instituta Jožef Stefan) za izgovorjavo besed in stavkov
 Aplikacija je dostopna na http://learnslovenian.net/








App za učenje slovenščine #1

Ze nekaj mesecev nazaj sem raziskovala kakšne rešitve obstajajo na področju učenja jezikov. Našla sem Duolingo - super stvarca. Sem hitro dodala dva tečaja - nemščino in italijanščino. Nemščine sem se učila ze v srednji soli in mi je bilo zelo zanimivo osvežiti znanje. Koncu koncev sem ugotovila da niti nisem tako strašno "zarustana" kar se tiče gramatičnih pravil, mi je pa pošteno manjkalo besednjaka. Italijanščine pa se nisem nikoli prej učila in mi je bilo prav tako zanimivo ugotoviti da je precej enostaven in zanimiv jezik.

Potem sem pisala na Duolingo da bi se dodalo tečaj za slovenščino, ampak iz tega ni bilo nic. Ne bu ne mu. Pred menoj so poskušali ze drugi pa tudi niso imeli uspeha. Na splošno sem raziskavo delala zato da bi ugotovila kaj je v smislu učenja jezika ponujeno za slovenščino in ugotovila da nekaj sicer je, ampak je zastarelo, nerodno za uporabljati, ne dela na mobilnih napravah, je vsebinsko omejeno, nepovezano itd.

Pa sem rekla hej, kaj pa ce bi jaz probala malo za foro malo zares implementirat eno preprosto mobilno aplikacijo. Malo sem se igrala z razvojem na Androidu in relativno hitro skapirala da niti ni tako težko. Potem sem ugotovila da je večji problem v tem da pol ljudi uporablja android, pol pa iOS naprave in da ti dve platformi nista nikakor kompatibilni ali portabilni in da bi moral 2x več truda vložiti da bi sprogramiral za obe. Sicer sem se nekaj igrala z platformo Xamarin, ki naj bi omogočala enostavneje razvijanje za obe platformi. Ampak sem na koncu ugotovila nekaj stvari:
  • da je free verzija Xamarina zelo omejena in se mi po dveh dneh projekt zaradi prevelike velikosti (??) sploh ni več hotel skompajlat
  • da je najcenejša paid verzija nekje $1000 na leto... too much za neko hobi zajebancijo
  • da je programiranja sicer manj ampak ravno 100% portabilnosti se vedno ni
  • da so skompajlani projektki neverjetno veliki in preveliki za distribucijo preko app stora
  • da je bilo veliko problemov z kompatibilnostjo med samimi verzijami androida... precej buggy vse skupaj
Pa sem rekla klinc to gleda, preveč komplikacij ko pa vendarle lahko vse skupaj implementiram kot mobilno online aplikacijo in dosežem bistveno boljši rezultat z 5x manj truda.

Več o tem pa v naslednji objavi.

nedelja, 10. januar 2016

Springbrook National Park

Včeraj smo sli v Springbrook National Park na pohod. Pridružil se nama je kolesar in svetovni popotnik Žiga Ogorelec. Springbrook national park se nahaja v bližini Gold Coasta in je prijetna izletna točka saj ponuja več pohodnih poti, od kratkih do dolgih. Mi smo ubrali srednjo opcijo in smo hodili približno 2 uri bolj na počasi. Zanimivost je več slapov, med drugim tudi tak ki se preliva v jamo in tvori naravni most. V Springbrooku se lahko ogleda tudi jama z svetlečimi črvi. Posebnost je tudi to da je nacionalni park malo dvignjen in umaknjen v notranjost, ter ima s tem zelo prijetno klimo. Ko je na Gold Coastu izjemno vroč dan, bo v Springbrooku kar nekaj prijetnih stopinj hladneje.

Zanimiva je tudi vegetacija, ki se spreminja od tipičnega evkaliptusnega gozda ki ga pogosto asociiramo z Avstralijo pa do deževnega pragozda, ki je tudi zelo tipičen za Queensland. V potokih je mogoče opaziti jegulje, ki imajo zanimiv življenjski cikel. So ravno obratne od lososov, ki živijo v morjih in se vračajo nazaj v sladke vode rek, da se parijo. Jegulje se parijo v morju in se potem vračajo v sladkovodne potoke in jezera v notranjosti celine.

V preteklih dneh sva tudi gostila mladega popotnika Žigata Ogorelca, ki je z biciklom prepotoval 12,000 kilometrov vse od Slovenije, preko mnogih držav centralne Azije pa vse do Singapurja, od koder je z letalom priletel v Darwin. Kapo mu dol. Več o njegovih dogodivščinah si lahko preberete in ogledate na njegovem blogu: https://ogotrip.wordpress.com/ Celotno pot je prepotoval na bolj ali manj običajnem biciklu.






sobota, 21. november 2015

Need for speed

Ta teden so imeli dirke trikrat... jep, trikrat kot neka magicna stevilka. V zacetku tedna, mislim da ponedeljek, sem se malo utrujeno v poznih urah peljala iz sluzbe. Pa sem sla malo lutat v Aldija, nakupit fasungo. Ob 9h se zaprejo in kot polz sem se premaknila do avta, zlozila stvari notri, in se nameravala odpeljati do bencinske crpalke se po baterije. Pa se peljem po nasi zaspani ulici, ko za menoj zarohni, da sem se v trenutku stresla od soka. Na mali ulici me divje prehiti nek sportni avto, nissan silvia ali nekaj takega. Ma resda sem se peljala kot nedeljski voznik, ker ob taki pozni uri ni bilo prakticno nikogar na cesti, tistih 500m do doma pa tudi nima nobenega smisla divjati. Za sportnim avtomobilom me divje in agresivno prehiti se nek 4WD, ki je bil vsaj 2x vecji od mojega avtomobila. Od presenecenja sem skorajda zajahala plocnik. Norca sta se pred menjo zakadila skozi krozisce, sportnik je hitro sfural se en donut in odpizdila sta dalje. Pod drevesi ju je cakal se tretji zjahan avto in cirkus so uganjali se do naslednjega krizisca. Peljala sem se za njimi proti bencinski crpalki. Pred menoj so zopet agresivno naredili obrat, kurili gume in se zakadili za bencinsko crpalko pod avtopralnico. Kaksno minuto kasneje sem se tudi jaz pripeljala tja po tiste baterije in vse skupaj se mi je zdelo cudno, kot da so se skrivali pod avtopralnico. Ko sem kupovala baterije je zopet zarohnelo in so oddivjali in potem se je tisto rohnenje turbotov slisalo se nadaljnih 10 minut po bliznih ulicah. Na poti do doma sem se jim ognila, a niso mogli biti dlje kot kaksnih 300m v stranskih ulicah. Videla jih sicer nisem, a glede na hrup se sprasujes iz katere stranske ulice se bodo zakadili kot snete sekire.

V cetrtek zvecer isto. Zaspano na kavcu cohljam macka ko me predrami silno rohnjenje. In si mislim, spet ista podivjana mladina, ki mora sprostiti malo adrenalina. Le da je trajalo in trajalo. Rohnenje, kurblanje motorjev, cviljenje gum, cisto blizu, malo dlje, tisina... in cez nekaj minut zopet. Ma kot da bi delali kroge. Znova in znova. Obcasno kurblanje motorja na nasem koncu ni nic nenavadnega, niti me ne moti. K ves kako je, ce mas fajni avto moras tistim konjem vcasih pustit da malo zarezgetajo. Sam kar je pa prevec je pa prevec. Macki so gledali cisto cukasto, jaz sem cakala kdaj se mi bo supra parkirala v dnevni in sosedovemu psu se je cisto trgalo da je lajal v tri krasne. Ker ni kazalo da bo mir in ker sem bila tecne volje sem potem po skoraj eni uri tega huliganstva klicala na vroco linijo za huligane in se sama sebi zdela butasta, da klicem kepe kot neka stara tercijanka ki se pizdi nad nekulturnim obnasanjem mladine s presezkom testosterona. Pa sem jim morala najprej malodane povedati ali nosim tangice ali klasicne spodnje gate in kaksne barve, predno so sploh vprasali kaj se dogaja. Pa se jim rekla da dirkajo noro po ulicah. In so me vprasali kaksne so registerske stevilke. Ja haha, sem jim gladko pribila da ven pa prav gotovo ne bom sla spegat, da me ne zgazijo v palacinko. No pa glej ga zlomka zgleda nisem bila edina ker se je kakih 10 minut kasneje jasno in glasno nad hiso slisal helikopter, verjetno polair, ki ga policija uporablja za lovljenje "nepridipravov". Vrum vrum se je malo umiril, pa spet podivjal, helikopter rohnel in nekaj minut zatem se blip blip policijskih siren. Pol je bil mir.

petek, 20. november 2015

Moski in zenske

Kakšnih 9 tednov nazaj sem v zivljenju dozivela neko razodetje ce se lahko tako izrazim v filozofskem smislu. Mene so starsi vzgojili na tak neklasificiran nacin... enostavno ni bilo razlike med moskimi in zenskami, si kar si in v zivljenju lahko postanes kar hoces. In hvalabogu da so mene in moje sestre tako vzgojili ker se mi zdi se ene 1000x slabse ce bi nas ze od malih nog usmerjali v neke vloge, ki so dolocene vnaprej. Hvala mati, da si me tretirala kot razbojniško hci, in hvala oce da si me tretiral kot otroka, ki bi lahko bil ali hci ali sin. In tako sem zivela... v soli so bili fantje in dekleta a vsi smo bili bolj ali manj isti. Na faksu isto, eni so imeli pimpeke drugi lulike a v globalnem smislu isti kurac ali ista piška. Takisto na zacetku kariere, verjetno zahvaljujoc vsem mojim mentorjem (hvala vam!), je bilo sporocilo jasno in glasno - ne glede na to kaj imas med nogami si lahko realnost ustvarjas kakor zelis. A vendarle, mi je malo kot presenecenje prislo to razodetje da za zenske in moske v zivljenju tam nekje po 30. letu obstajajo drugacna pravila igre. Moski po 30. so lahko ambivalentni. Ali je vklopljen ali izklopljen, se mi zdi da za moskega nima bistvenega pomena. In ko se moski znajde pri 50. letih v bilokateri poziciji samo skomigne z rameni in gre dalje. Nisi manager, who cares. Nisi bogatas, who cares. Nimas zene, who cares... ziher si v zivljenju vsaj eno dobro nabrisal. Nimas ali imas froce, who cares. Ce jih imas, yay for you, ce jih nimas en dober tresk po ramenih in malo mezikanja z rameni, ziher je blo en kup necesa drugega nekje v zgodbi. Moski lahko izstopi iz vlaka zivljenja in gre na "iskanje samega sebe" in ko xyz let kasneje vstopi nazaj ali pa tudi ne bo nekje nekdo obstajal ki mu bo cestital da je partijo "zivljenja" dobro odigral. Zenske... nimamo tega privilegija. Zenska ne izbere kariere, otroka ali akademskih uspehov... je zafurala. Ce izbere eno pa ne drugega nekje obstaja nekdo ki skromno komentira da bi bilo bolje ce bi xyz let nazaj izbrala nekaj drugega. Ce zenska izbere kariero, je skoda da ni izbrala druzine. Ce izbere druzino je skoda da ni izbrala kariere. Ce izbere akademijo, je skoda da ni izbrala kariere. Ce se ji moz odlutal je skoda da ni znala bolje kuhati, delati, pucati, froce vzgajati. Ce izbere druzino in akademijo je skoda da ni izbrala moza in kariere.

Plavamo v juhi ljudi ki so kot majhni magnetki. Sile se privlacijo in odbijajo, formirajo se parcki in grucice. Vcasih odplavas stran, vcasih drugi odplavajo stran. Ni lustno biti osamljen ali v neki ohlapni formaciji. Tezis nazaj k svojemu plemenu.

nedelja, 15. november 2015

Kraljica paradižnikov

Kure so jedle lanskoletne, kure so srale, kraljica je drekce metala v kompost, kompost potresla po zemlji in zrastli so letošnji paradižniki samoselci. The circle of life. Bolj natur in organsk se ne da.

petek, 23. oktober 2015

Nov job

Dva tedna nazaj sem zacela s delom pri novi firmi. Glede na to da sem v zadnjih 12 mesecih delala le priložnostno in da sem temu primerno zasluzila le neke "ficenke", je nov job prav prijetna sprememba. K je prsla prva placa me je fuknal na rit in sem sla takoj kupit nove cevlje, kaj pa drugega.

Sedaj imam se dobre 4 tedne do konca semestra, se dve seminarski nalogi za spisat naslednji teden. Drugace se mi zdi da je imeti redno sluzbo prav MANJ STRESNO kot pa je ne imeti in se dokazovati na drugih podrocjih, recimo akademsko. Gres v sluzbo, gnar je na racunu, tud ce ti doma nic ne stima mas z malo srece vsaj par normalnih sodelavcev da se pocutis kot clovek, da delas na nekem projektu kjer dobivas obcutek da nekaj dosegas itd.

Danes sem se pogovarjala z sodelavcem, ki mi je povedal kako so me pravzaprav kontaktirali in me zaposlili. Menda se je dogovarjal za biznis z drzavnim uradom kjer sem nekaj casa nazaj delala kot samostojni konzultant. Tam so menda neprestano omenjali moje ime in me hvalili na vse pretege v zvezi s tistim projektom ki smo ga takrat delali... nekje davnega leta 2011-2012. Pa si je zapisal moje ime in kadrovskemu oddelku naročil da naj me izsledijo in me poskusijo zaposliti. In so me (izsledili) and the rest is history.

Obcutek po 2 tednih je pozitiven. Sicer downside da ne bom vec samostojna podjetnica ampak ce postavim situacijo v perspektivo sem na stopnji v karieri, kjer mi pravzaprav koristi da delam v okviru vecje firme, kjer imam vecji potencial za rast kot pa ce sem neka mala riba, kjer moram vse narediti sama. Sedanjost izgleda super in prihodnost bo prinesla se marsikaj.

Sicer mi to malo hodi navkriz s plani ki sem jih imela da bi spekla se doktorat, a kaj hocemo... tisti plani so bili tak in tak fluidni in v veliki meri odvisni od volje dragega moza da me podpira financno, mi napravi otroka in zraven zavija z ocmi ob mojem neproduktivnem pacanju doktorata. Pff, verjetno dileme premnogih zensk s katerimi sem hodila v istih cevljih pa sem jih sedaj zamenjala za stikle in kiklo. A bi froca al bi doktorat al bi kariero... chose one, maybe two, and choose wisely. Dedec je minljiv (al je al ga ni al je pa nekje v luftu), kariera laufa tako hitro kot si nastimas prestavo, edino froc je temelj v zivljenju, ki je bolj fiksen od ostalih dveh aspektov.

nedelja, 13. september 2015

Moje siviljske kreacije

Ko sem bila v Sloveniji na pocitnicah sem kupila dve reviji za sivanje. V Avstraliji se jih strasno tezko dobi. Dobis tiste za sivanje odej in taksne, ki se na splosno vrtijo okoli mode. A da bi kupil taksne, pri katerih zraven dobis kroje, je skoraj misija nemogoce. Ce pa kupis kroje v posameznih paketih so pa tudi tako pregresno dragi, da te boli denarnica. V Sloveniji sem kupila en izvod revije Modellina v italijanscini in enega podobnega v nemscini. Zaenkrat sem sesila tri majice in ene hlace. Predvsem kroji iz tiste italijanske revije so mi strasno vsec. Tudi navodila so lahka za sledit. Malo sem si jih prevedla v Google Translate pa je slo brez vecjih tezav. Sivanja sem se pretezno naucila sama. Sla sem tudi na en tecaj kjer sem se vsekakor naucila kar nekaj taksnih tehnik, ki se jih sam ne mores nauciti. Sedaj pa predvsem gledam kaksne Youtube videe.

Hlace so bile najlazje. Pri hlacah je vedno veliko dolgih ravnih sivov, tako da gre delo zelo hitro od rok. Malo bolj zoprna je le vstavitev zadrge, a tu imam ze ogromno prakse. Predvsem prakse iz neuspesnih vztavitev zadrg, ko sem tako popizdevala da sem na koncu sla kupit pravo tacko za sivalni stroj. V zivljenju sem namrec zasila vec nevidnih zadrg kot navadnih. Te hlace jih imajo na desnem boku in tokrat mi je v prvem poizkusu uspelo v nulo. Hlace mi sicer ne stojijo tako fino kot italijanski manekenki z zobotrebci namesto nog, a hej, se vedno ne zgleda ravno slabo. Prave babe imamo riti in stegna. Sicer pa mojster v photoshopu bi me lahko v noge raztegnil kot elastiko pa bi tudi jaz zgledala kot preklasta manekenka.

Italijanske hlace

Majice s prekrizanim dekoltejem so bile najbolj pedantne - naredila sem dve, ker mi je kroj tako vsec in material lepo obda telo. Prvic sem sivala z pravim pletenim blagom, ki je zelo raztegljiv. Prvo majico sem sivala z navadnimi iglami in zravne preklinjala. Za drugo sem si kupila igle z tumpastimi konicami in je res slo veliko lazje.
Prekrizani top (tudi v modri barvi)

Majica z polka pikcami je narejena iz nekega starega kosa blaga. Dokupila sem le majhen kos pikcastega tulleja, ki je bil tudi zanimiv za sivanje. Ce nastavitve na sivalnem stroju niso bile nastavljene kot jedrska elektrarna natancno, je sledilo samo bentenje in popravljanje sivov. Ta majica mi sicer na koncu ni bila tako strasno vsec. Mislim da bom morala skociti nazaj za sivalni stroj in na hrbtu vsiti dve puscici, ker sicer majica na hrbtu stoji nekako prevec ohlapno. Rokavi so mi bili drugace najvecji trik. Zarobila sem jih s trakom in tam je bila pri sivanju potrebna laserska natancnost, ampak mi je po nekem cudezu uspelo iz prve.  
Polka pikce
Kaj sem se naucila iz teh projektov? Najvecji uspeh so definitivno rokavi. Majice z rokavi sem sicer sivala ze vsaj 2x poprej a moram reci da mi nikoli ni uspelo tako perfektno, da bi rekla da sem s svojim delom zadovoljna. Od sedaj naprej mi rokavi ne predstavljajo nobenega strahu vec - easy peasy, vaja dela mojstra. Sivanje z raztegljivim materialom si zasluzi drugo mesto - zelo oprostljivo, lahko si tudi malo povrsen pa ni problema.

Doma imam ze pripravljen material za se eno majico. Tokrat jo bom sivala iz finega, svili podobnega materiala, ki se mu rece crepe du chine (kitajski krepe???). Sem kupila specialne super tanke igle. Material sicer deluje kot a bo zahteven ker se bo frcal na robovih, ampak tudi to mislim da se da ukrotiti.

ponedeljek, 07. september 2015

Pazi da ti mango ne pade na glavo


Jp, jp. Sicer trenutno ni sezona mangotov tako da te nevarnosti ni. Si pa predstavljam da tale velik mangovec sproducira tako velike sadeze, da ce ti pade na glavo je tko kot da bi lubenico v glavo fasal. Potem sem se peljala se malo naprej, mimo neke cerkve, kjer sem videla tablo z napisom:
"God wants spiritual fruits, not religious nuts"
Tako sem se smejala, da se dobro da se nisem z avtom skantala.

sobota, 05. september 2015

Pocitnice v Sloveniji

Mislim da se nisem omenila da sem junija in julija letos skoraj celih 6 tednov prezivela v Sloveniji. Brez Rudija! Woohoo svoboda haha. Kaj vse sem pocela? Mogoce bi bilo bolje vprasati kaj vse nisem pocela.

Za zacetek - najvecji dosezki ali najbolj v spomin zgoce avanture in prigode.

1. Kayaking po Savinji. Dvakrat! Prvic z dolgoletnim prijateljem Sikijem in v drugo s celo familijo. Je bilo tako dobro da sem jih pripeljala nazaj v kamp Natur Plac na Skali. Prvic sem kampirala z sotorom, ki mi ga je oce podaril za maturo (12 let nazaj) in ga vsa ta leta odkar sva odsla v Avstralijo skrbno hranil doma. Ob 10. zvecer se je uscala totalna nevihta in v strahu sem cakala kdaj bom cela mokra - pa ni bilo nic! Ena sama samcata kapljica dezja mi je kapnila na faco medtem ko sem tuhtala o smislu zivljenja. Ob Savinji smo rostiljali, se gungali v visecih mrezah in hodili po slacklinu. Drugi dan sva se s Sikijem spustila po Savinji z izvrstnim vodicem. Dexa naju je posnela ko sva se s kayaki pripeljala mimo ovinka pri kampu. V drugo smo sli s celo familijo, vkljucno z mamo, ki jo sicer le s tezavo spravis ven iz gajtrca. Pa je bila pogumna. Cez prelaz nad Kamnikom smo se sicer v avtu skregali zaradi marihuane (long story), na poti nazaj pa kokodakali (sestra je bila sitna k drek) - ampak kayaking je bil top shit!


2. Jadranje po Strunjanskem zalivu z atijem. Ati me je povabil na jadranje in hmm hmm glede na skrivnostnost in to da besede "jadrnica" ni nikoli omenil pred mamo, sem zacela tuhtati ali ima nemara res kje na slovenski obali skrito jadrnico za katero mama ne ve. Pa sem vprasala sestro, "ej, a ti ves ce ma fotr jadrnico?" In se je smejala, skomignila z rameni in rekla da ne ve nic o tem ampak ce jo ima bi se njej zdel kul fotr. No ko sva sla (na koncu kar trikrat) se je izkazalo da jadrnica res obstaja ampak je napihljiva. Nic za to - tudi ce je napihljiva je bila fantasticna. Aquaglide multisport 270 is da real shit. Ta hudic je tako sibal po vodi, da se nama je obema kar smejalo. Ko je pihal pravi konkretni veter sva bila tik tak v Piranu. Kakor je ati reku... "k potegne sam se pljuskanje slisis" in imel je prav. Ce je pihal veter si moral biti prav previden da si tezisce jadrnice drzal na pravi strani ker nas je veter tako nagibal da je sto na uro sibala in jadrnica in fotrov kayak ki smo ga vlekli zadaj. Moj fotr je uradno car! Med drugim mi je razlozil vse o nekih azimutih in vektorjih. Zdaj se jaz hocem jadrnico. V Strunjanu sva vedno parkirala pri restavraciji, kjer so racunali 10 eurov za konzumiranje in se nam vedno opravicevali za tak sistem. Jaz s tem nisem videla problema. Parkirali smo na privatnem zemljiscu v neposredni blizini morja da jadrnice ni bilo treba dalec nest in potem smo za tisto konzumacijo jedli slastne cevapcice in morsko hrano ob zvokih harmonike haha.

Sam poglejte ta ksihtek zadovoljnega cloveka

Dokaz da sva bila v Piranu - yep, tudi v napihljivi jadrnici se da


3. Kolesarski vzponi. Sposodila sem si bicikel od sestre in se determinirano odpravila na vzpon na Planino ali Stolp kot mu pravimo domacini. Cca 500m visinske razlike v 8km. Ko sem sla prvic sem skoraj duso spustila. Malo nad Kurenom mi je ostalo le se za dobra dva pozirka vode. Samo se preklinjala sem v peklenski hrib. Ustavit sem se morala in pojest eno energetsko cokoladico ki sem jo fotru spizdila iz predala v garazi. Uff mater, tista cokoladica je pomagala da sem lahko kletvice spuscala se naprej vse od vrha stolpa. In potem sem se pocutila evforicno. Ko sem sla drugic gor, tokrat z atijem, mi je bil vzpon mala malica. Zelela sem it na K2 kolesarsko turo okoli Vrhnike in atiju ni blo treba dvakrat rect. V planinskem domu sva spila eno pivo in caj medtem ko je zunaj vihrala nevihta s strelami, ki so sekale povsod okoli nas. Potem sva se spustila nazaj v dolino preko Zaplane in Starega Malna. Najbolj v spominu so mi ostale vonjave - vonjave pregretega asfalta s katerega hlapi dez po nevihti, povozenih dezevnikih, zemlji in zaganja iz gozda. Planirala sem celo vzpon na Vrsic pa se mi na koncu ni izslo.

Dokaz da sem bila na vrhu
Vrhnika, precuden kraj, vseh norcev raj

Me je ena teta z mulci slikala z Vrhniko v ozadju
4. Mozirski gaj in muzej motociklov v Vranskem z tastom. Kot sem ze enkrat prej rekla: ni bil vec maj, a vseeno me je tast peljal v gaj. Bil je peklensko vroc dan - tako vroc da so se vsi ljudje nekje skrivali. 36 stopinj celzija in tudi v zgornji Savinjski dolini ni bilo nic bolje. Svic nama je tekel iz cela, a v gaju naju je preplavil obcutek blazenosti. Cvetele so poletne roze... meni se ni zdelo nic manj lepo kot pomladi. Nekoc v davnih casih sva sla z Rudijem v Mozirski gaj in med zasanjanim tavanjem naokoli so iz nekega grmovja pred naju skocili RTV novinarji s kamerami. Vprasali so naju kaksne roze so pa nama najbolj vsec. Ker se v tistem trenutku nisem spomnila nic bolj pametnega sem bleknila da "take bolj zelene". To izjavo je stric taisti dan videl na TV-ju in se mi verjetno smeji se do danes. S tastom sva popila pivo in potem sva se odpravila na ogled muzeja motociklov v Vranskem. Tam imajo sicer urejeno po domace, ampak impresivno zbirko vseh moznih starinskih in bolj modernih motociklov. Skoda da se mi je od vrocine in menstre na tistem kozolcu vrtelo kot budali, da 50% videnega sploh nisem dojemala in bo treba se kdaj it.

5. Rojstni dan od Ele. Imam fantasticno malo necakinjo Elo, ki je praznovala svoj 5. rojstni dan in je s svojimi vragolijami zabavala vse po vrsti. Kako hecno je ko 5. letni otrok asertivno komandira vse po vrsti. Obmetavali smo se z vodnimi baloni in pestovala sem Monino podgano, ki je imela jajca vecja kot bi si mislil (malo eww ampak okay). Ela je bila nad pobarvanko in puncko na temo Zamrznjenega kraljestva nadvse navdusena. Na koncu mi je povedala, da ji mami ne pusti sladkarij in sem ji na skrivaj dala lizike (sori mami, nisem se mogla upret).

6. Obiranje borovnic. Moja mama je naravni GPS za gobe in borovnice. Z njenimi racunovodskimi kolegicami iz davnih casov, ko je delala v kmetijski zadrugi, smo se odpravili na obiranje borovnic v Smrecje, kjer so domnevno najboljsi divji zasadi borovnic. Se mladino smo vzeli sabo, da bodo se kej koristnega poceli namesto da bi cele dneve kadili travo. Vsak je dobil kanglico v roke, da si nabere toliko borovnic kolikor mu pozeli srce. In smo obirali. Ni trajalo dolgo pa so bile tiste kanglice polne borovnic. Borovnice, borovnice, kamor je seglo oko. Opravilo za stare mame - sploh ne! Meditacija za moderno dobo. Meni je bilo svetsko cepet v tistem perju in birat borovnicke, se posebej ko sem si jih zamislila namocene v snopcku. Z ritjo sem se usedla sredi perja in kasneje ugotovila da je cela moja rit postala vijolicna. Pest borovnic v usta, pest v kanglico. Ko se mi je ze zdelo da sem vse borovnice okoli sebe obrala sem ukrivila vejice in pogledala pod perje, da sem razkrila novo bogastvo slastnih vijolicnih kuglic. Z mami smo sli tudi na izlet po Kolpi, kjer so nas grizle neke mini ribice.

7. Urbani vrt na Vrhniki. Printali smo majice, skuhali golaz za 50 ljudi in sli na treasure hunt po Vrhniki. Med drugim se je nasa ekipa slikala z hi-viz jaknami med depiliranjem v makeshift lisicah z deznikom. Tudi na policijsko postajo smo sli pa ni bilo nobenega da bi nas vklenil za hec. Delali smo stoje, plapolali/plankali na znakih in brali pravljice otrokom.
Plapolanje na znaku

Stojo tud znam nardit ce je treba (ne, joske mi ne strlijo ven)

Depiliranje v lisicah z deznikom in hi-viz jaknami

8. Srecanje z Vincem. V blizini Kranja sem se na pijaci srecala z Vincem - dolgoletnim bralcem bloga. Buddy boy je faca, fair dinkum fant s katerim se je bilo fantasticno srecati in malo poklepetati. Med drugim sva tuhtala o tem kako bi lahko sla na izlet po sloveniji z Tomos avtomatikom. Tata ima namrec nekega Tomosa v garazi in jaz sem imela idejo da bi sla s tem mopedom na Vrsic in potem naredila en krog po soski dolini pa nazaj domov. Iz tega na koncu ni bilo nic, ker sem v garazi preverila in tisti Tomos sploh ni "tapravi" avtomatik, ampak tisti z blokado na 25km/h. Ta pa bi bila malo huda. Ko me je fotr ujel da cekiram Tomosica me je vprasal ce vem kako tisto blokado snet vem. Ne vem, ampak na internetu ziher kje najdes navodila. Mogoce podvig za naslednjic haha. Prav zal mi je bilo da se z Vincem potem nisem dobila se enkrat na Veliki Planini.

9. Izlet na Bohinjsko jezero z Barbi in Nejcem. Bohinjsko jezero je mrzlo, ane? Nope, tisti dan ni bilo. Voda se je iskrila pod vrocim julijskem soncem pred katerim smo menda pobegnili na enega izmed najbolj vrocih dni. Med borovci ob Bohinjskem jezeru smo izlezavali in se pogovarjali o modrostih zivljenja, plavali po osvezujoci vodi, sedeli na obali kjer so nam drobni valovi pljuskali po nogah medtem ko smo sedeli na prodnikih. Od atija sem si sposodila tudi napihljiv kayak s katerim sem preveslala dober del Bohinjskega jezera. Bilo je tako fantasticno sproscujoce in menda je imela voda tisti dan celih 25 stopinj celzija, tako da sploh ni grizla v kosti.

10. Rojstni dan babice (80-letnica). Moja babi Amalija je gor spravla 4 otroke plus enega, ki je tragicno umrl, ko je bil star komaj 5 let. Da ne omenjamo vsaj 3 vnukinj za katere je skrbela kot A-plus super babica. Povedala mi je da so se v fabriki, kjer je delala tako zmenili da je delala popoldne, da je lahko skrbela za otroke. 30+ let je delala popoldne. Najlepsi spomini, ki jih imam iz otrostva so iz babicine hise. Od super skutnih strukljev in smorna do ruskih mravelj, ki so me popikale od glave do pet ko sem se s kekcem stresla v travnik na koncu ulice, ko so mi z njega pobrali eno pomozno kolesce. Menda sem po cesnji plezala kot razbojniska hci in izgubila toliko zlatih verizic, da so na koncu vsi obupali nad tem da bi kot prava puncka nosila verizice. Babica mi pravi da sem bila pridna ampak zivahna - to dvoje mi nekako ne gre skupaj. Ampak ona pravi da sem si vsak dan zobe umila sama od sebe, postlala posteljo in potem z najnovejsimi supergami, presvercanimi iz Italije (??), sla skakat v graben, pa da sem bila tako zivahna da me noben ni dohajal in tistih superg niso nikoli oprali. Babica mi je tudi povedala kako je v trgovini, ko sem bila se dojencek kupovala nemsko mleko v prahu za "dojencke", ker sem bila rojena le nekaj mesecev pred Chernobylsko nesreco. Tisto nemsko mleko je menda kupovala zame, da ne bi bilo kaj narobe zaradi radiacije, ampak jaz sem bila non-stop lacna in jokava. Potem pa je prodajalki v trgovini povedala kako ji vnukinja non-stop cmera in so ji razlozili "ja gospa, to mleko v prahu je pa dietno" haha. Ne vem kaksno mleko so mi potem futrali... mogoce tistega ki so ga sli k kmetu iskat s kanglico. Moja babica je zakon, in ko bo rojena moja prva hci ji bo ime Amalia.
Selfie z babi Amalijo


11. Teta Silva. Imam fantasticno teto v Kamniku. Moja teta Silva je lahko inspiracija za vse. Zenska, ki je v zivljenju pocela ze vse zivo in vedno imela izredno pozitiven in energije poln pristop k zivljenju. Zivljenje se uziva s polno globoko zlico. Trenutno aktivno vodi spletno trgovino pekis.si, ki prodaja slascicarske pripomocke. V prostem casu plese in menda ima super sarmantnega frajerja.

12. Babi Petronila Anica. Moja babi po atijevi strani je drugi fenomen svetovnosti. Dedi je umrl ze dolgo casa nazaj. Anica je pravtako spravila gor 5 otrok. Na stara leta ji je najvecji uzitek njena "dzungla". Zaplata zemlje, ki menda sploh ni njena, pa jo obdeluje ze vsaj 20 let. Tja se je nekoc odpeljala z Tomos avtomatikom, ki ga je v najstniskih letih podelila meni in sem ga vrsto let uporabljala za transport po Ljubljani in do Vrhnike. Potem je kupila tistega Tomosa, ki ima blokado na 25km/h (ki ga je potem podarila mojemu ocetu). Menda so se ji smejali, ko je sla k nedeljski masi z ruto na glavi, in se cudili kako se lahko pelje tako pocasi in se vedno drzi ravnotezje. Potem ji je stric pomagal kupiti elektricni tricikel, s katerim se transportira danes. Malo se je pizdila da ji srne v dzungli vseeno marsikaj pozrejo ceprav je zgradila ograjo. Tisto ograjo sem videla. Kapo dol babi, da je vse to zgradila pri svojih 86. letih. Na telefonu sem ji kazala slike najine hise in avstralske flore in favne. Je rekla da bolj slabo vidi, ampak ko sem ji pokazala fotografijo kengurujev se je vseeno smejala in vprasala ce so to srne. Ja pa so res - take avstralske srne. Potem je rekla da ji je v lajfu vse kul, razen srca. Razlozila mi je da si mora lepit neke nitro oblize za srce. Pa sem se pohecala, "hej babi, ti pa ne laufas na navaden bencin". Pa je bruhnila v smeh in rekla da res ne, da ona laufa na "specialen bencin". Ta smeh babice je nekaj najbolj pristnega na svetu.